Nebeška hrana, čudovita Lovrenška jezera in vožnja s sanmi

Kot zadnje, 16. mesto v poletni Turistični patrulji je na obisk čakala Slovenska Bistrica. Tja smo poslali Španko Ano, ki je na študijski izmenjavi.

Ana prihaja iz manjšega mesta v katalonski pokrajini. Je študentska ekonomije, ki rada potuje in uživa v okusni hrani. Na pot do Slovenske Bistrice sta se z Markom odpravila minulo soboto okoli 11. ure iz Ljubljane. Povesta, da je pot razmeroma hitro minila, a pograjata delo na slovenskih avtocestah in zastoje, ki so ju spremljali. Ko sta prispela, sta najprej obiskala turističnoinformacijski center (Tic). »Pred odhodom sva preverila nekaj spletnih strani, ki so odlične za turiste. Tam sva našla tudi večino informacij, ki so nama v nadaljevanju zelo koristile,« pove Ana. »V Ticu naju je sprejela prijazna gospa, ki nama je veliko povedala o regiji, kulturni ponudbi, imenitnih gostiščih, kjer lahko pokusiva lokalno hrano, ter nama namignila z nekaj super idejami. Svetovala nama je, da obiščeva tudi dogodke, ki se odvijajo v gradu, in se zapeljeva skozi mestece z brezplačnim turističnim vlakcem. Si lahko predstavljate najino navdušenje? Pravzaprav sem bila nad njeno angažiranostjo zelo presenečena. Navadno v Ticih postrežejo zgolj z brošurami in zemljevidi, le redko se nekdo tako zavzame za turista in mu ponudi toliko informacij o kraju,« poudari Ana.

Ana in Marko sta se sprehodila tudi po središču Slovenske Bistrice.

Izčrpen ogled gradu

Po obisku Tica sta se Ana in njen prijatelj odpravila do apartmaja, kjer sta rezervirala nočitev. Ta je bil oddaljen dobrih sedem kilometrov, a povesta, da sta ga izbrala zato, ker je imel v ceno, ki je bila izjemno nizka, vštet še zajtrk. Ko sta prispela do apartmaja, sta odložila stvari, se na hitro predstavila, nato pa se vrnila v središče mesta, kjer je ob 14. uri potekal brezplačen ogled gradu. Ko sta prispela do gradu, sta hitro stekla k skupini, ki je že odhajala na ogled, in prosila, ali ju lahko počakajo. Prijazna vodička ju je pomirila in povedala, da gre najprej na ogled slovenska skupina.

ARHIV

slovenska bistrica, ocene

V bližini pa se je že oglasila vodička, ki jima je nato razkazala in predstavila grad v angleškem jeziku. »Bila sva edina turista, zato sva se počutila izjemno počaščena, saj je gospa izvedla ogled samo za naju. Vmes smo se pogovarjali tudi, od kod prihajava, kako se počutiva, kaj pogrešava … Bilo je izjemno prijetno. Gospe Uršuli se iskreno zahvaljujeva. Povedala nama je, da je grad izjemno pomemben za mesto in da je do nedavnega veljal za stanovanjski objekt, a so ga že skoraj v celoti obnovili in trenutno služi kot muzej z že več kot 15 stalnimi zbirkami. Izjemno je bilo. Presenetilo me je, kako se v tako majhnem kraju ljudje zavedajo kulture, tradicije in narave. Nisem si predstavljala, da tako cenite tradicijo,« pove Ana. Prijazna vodička je še dejala, da v gradu potekajo tudi številne delavnice, v katerih želijo mlade navdušiti za skoraj pozabljene umetniške obrti in jih poučujejo o pomenu dediščine ter tradicije.

Naročilo medu samo zanju

Sprehod po gradu se je končal z obiskom trgovinice s spominki, medom in drugimi dobrotami, ki jim ni bilo videti konca. »V trgovinici nama je gospa dala pokusiti med z malinami, ki je bil naravnost odličen. Želela sem ga kupiti, a ga je zmanjkalo. Pa je gospa zavrtela telefon in poklicala dobaviteljico. Skoraj težko verjamem, da se je to res dogajalo. Čudovito,« navdušeno pripoveduje Ana. Po ogledu gradu sta se odpravila na sejem. Tam so na številnih stojnicah prodajali različne lokalne izdelke: med, izdelke iz lesa, nakit, pecivo, kruh …

Ogledala sta si tudi tekmovanje v peki kruha.

»Nekateri so imeli tudi degustacijo vin. Seveda sva pokusila vina. Odlično. Pokusila sva jih več vrst in priznam, da sva bila po degustaciji že rahlo opita. Na tržnici je potekalo tudi tekmovanje, na katerem so se lokalne gospodinje pomerile v peki potice in kruha. Vse je bilo domače. Predstavili so tudi tradicionalno kuhinjo in življenje v preteklosti. Bilo je zabavno, nekakšen skok daleč nazaj. Ljudje so neskončno prijazni in gostoljubni. Navdušila me je tudi starejša gospa, ki je izdelovala blago. Nikoli prej nisem videla česa takega, in ko sem pogledala staro ženičko, sem videla, da iz njenih oči sije čista sreča. Povabila me je k sebi, da mi predstavi in kaj več pove o obrti, a je govorila le slovensko. Hitro se je ponudila gospa z druge stojnice in mi prevajala. Ponosno mi je pokazala svoja dela in mi povedala, da se je večino stvari naučila od svoje mame. Zame je bilo to izjemno čustveno doživetje. Nekaj stojnic naprej sva videla, kako nastaja nakit iz aluminija. Gospa Vesna je izdelovala nakit iz recikliranega aluminija in priznati moram, da so bili izdelki, ki nama jih je predstavila, izjemni. Zaklepetali smo se, zato naju je gospa Vesna povabila tudi na kozarček vina in nama povedala, kako težko je živeti in preživeti v tako majhnem kraju od te obrti,« razlaga.

Večerja v slogu

Ura je že odbila 16, Ani in prijatelju pa je začelo kruliti v želodcu. Odločila sta se, da si privoščita večerjo v gostilni, ki jo je predlagala informatorka v Ticu. Predhodno sta preverila odpiralne čase in žalostno ugotovila, da so bile vse predlagane restavracije že zaprte. V bogati ponudbi sta kljub vsemu našla gostilnico, ki ju je z veseljem sprejela. To je bilo Gostišče Iršič, kjer sta si privoščila domačo pašteto, domačo pečenko s krompirjem, jelenov zrezek, mariniran v medu, rožmarinu in brusnicah, s polento ter kozarček odličnega vina. Po obilni večerji sta se odpravila do hotela, kjer sta utrujena od številnih doživetij in odlične hrane hitro zaspala.

slovenska bistrica, +-

slovenska bistrica, +-

Lovrenška jezera in adrenalin po žilah

V nedeljskem jutru ju je prebudilo sonce. Uredila sta se in se odpravila na zajtrk, ki so ga pripravili na čudoviti terasi z razgledom. Ponudili so jima domač kruh, domač jabolčni sok in druge lokalne dobrote. Po zajtrku sta se na podlagi informacij, ki sta jih dobila v Ticu, odločila, da obiščeta Lovrenška jezera. »Bila so razmeroma blizu, 30 minut od najine nastanitve. Vsekakor vredno ogleda. Čudovita jezera z lesenimi potkami, po katerih hodiš zaradi razmočenih tal, in povsem črna voda. Skoraj neverjetno. Zelo sva uživala. Po ogledu jezer sva se odločila, da se z žičnico odpeljeva še na bližnji hrib in se zapeljeva s sanmi na koleščkih. Oh, koliko adrenalina!« o doživetju pripoveduje Ana.

Čudovina narava z lovrenškimi jezeri je vredna obiska.

Nebeško kosilo

Zatem sta se z Markom odpravila na kosilo. Za priporočilo sta povprašala prejšnji dan na sejmu in se tako med vsemi ponujenimi predlogi odločila za restavracijo Gora pod lipo v Zgornji Ložnici. »Presenetila naju je narava. Bilo je kot v pravljici. Restavracija se nahaja v stari hiši, ki je povsem okrašena s tradicionalnimi kuhinjskimi predmeti, pohištvom in drugimi podrobnosti. Priznati moram, da nisem imela občutka, da sem gostja, temveč članica družine, ki je prišla domov na nedeljsko kosilo. Teh občutkov ne znam opisati z besedami,« svoje doživljanje razkrije Ana, ki sta jo črna kuhinja in domačnost povsem prevzeli. Najprej so ju postregli s skuto in rezinami salame ter tremi vrstami kruha in penino.

Restavracija Gora pod lipo, kjer sta kosila, stoji na čudoviti lokaciji med vinogradi.

Sledil je file postrvi s hrenovim musom in krompirjem. Nato sta pokusila okusno bučno juho z jabolkom in kapljico domačega kisa. Kot glavno jed so postregli mlad telečji zrezek z okusno omako in zelenjavo. »Meso je bilo tako mehko, da se je kar topilo v ustih. Harmonija okusov! Počutila sem se kot v nebesih,« svoje kulinarično razvajanje opiše Ana. »Ko sem prijazno natakarico prosila, da pripelje kuharja, da se mu zahvalim za odlično kosilo, nisem mogla verjeti svojim očem. Pred mano je stal Andrej, kuhar z Michelinovo zvezdico. Večkrat sem jedla v prestižnih restavracijah z Michelinovimi kuharji, a v nobeni niso pripravili tako izvrstne hrane. Tukaj je bila tradicija prepletena s kreativnostjo. Izjemno!« pohvali Ana in doda, da se bo z veseljem še kdaj vrnila.