Nepalec Budha Magar je nekdanji gurški vojak, ki je obe nogi izgubil pred 13 leti v eksploziji improvizirane eksplozivne naprave v Afganistanu. Želja, da bi osvojil Mount Everest, ni skrival. Svojo pot je uradno začel 17. aprila, a je moral zaradi slabih vremenskih razmer kar 18 dni čakati v baznem taboru. To ga ni odvrnilo, saj je v petek 19. maja že stal na vrhu strehe sveta, kjer pa je lahko preživel le nekaj minut, saj je imel zaradi izjemno nizkih temperatur težave z očali in masko za dovajanje kisika. »Vse moje jakne so bile popolnoma zamrznjene. Vse je bilo zamrznjeno. Celo naša topla voda v termovkah je bila zamrznjena, zato je nismo mogli piti,« je opisal za tiskovno agencijo PA.
Budha Magar je o vzponu na Mount Everest sanjal že od ranih let, že od takrat, ko je vsakodnevno bosonog hodil v šolo. Po eksploziji, v kateri je izgubil obe nogi, je po lastnih besedah že mislili, da je njegovo življenje »končano.« »Do 19. leta sem odraščal v Nepalu, videl sem, kako v tistih vaseh ravnajo z invalidi,« je pojasnil ter dodal, da tam številni mislijo, da invalidnost kaže na grehe v prejšnjem življenju in da invalid predstavlja breme za svet, zemljo. »To sem verjel tudi sam, to sem videval in tako sem bil vzgojen.« Po lastnih besedah je zato zapadel v alkoholizem, večkrat pa je poskušal storiti tudi samomor. A se je iz črnine uspel izvleči tudi s pomočjo dobrodelne organizacije, ki pomaga vojnim veteranom. Za ta njegov največji podvig so mu sicer morali idelati posebne protetične noge, ki jih je lahko uporabljal v ledu in snegu. »Med alpinizmom uporabljam druge noge, na katere smo namestili grelne nogavice, da ne bi izgubil še kakšnega uda, saj si tega ne morem privoščiti.«
