SKRB ZA OKOLJE

Reševanje potapljajoče se hiše ali samo še en globalni podnebni vrh?

Antun Katalenić
30. 10. 2021, 18.35
Posodobljeno: 30. 10. 2021, 18.38
Deli članek:

V nedeljo se v Glasgowu na Škotskem začne podnebna konferenca COP26, zasedanje pogodbenic konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja.

Reuters
"Potapljajoča se hiša" je ime umetniške instalacije, ki v angleškem Bathu simbolizira nevarnost globalnega segrevanja.

Srečanje, ki ga gosti Združeno kraljestvo v partnerstvu z Italijo, bo priložnost za retrospektivo, saj letos mineva pet let od podpisa Pariškega sporazuma, s katerim so se države sveta (ratifikacijo tega sporazuma je zaključilo 187 od skupno 197 pogodbenic) zavezale, da bodo ohranile globalno segrevanje pod dvema stopinjama Celzija v primerjavi s predindustrijsko dobo.

Reuters
Svetovna gospodarstva so še vedno preveč odvisna od premoga.

Daleč od ciljev

Kako daleč od izpolnjevanja globalnih zavez je svet, je razkrilo poročilo Svetovne meteorološke organizacije. To telo Organizacije združenih narodov v najnovejšem poročilu ugotavlja, da so aktualne ravni globalnih izpustov toplogrednih plinov celo rekordno visoke, in strokovnjaki so logično sklepali, da ob takšnih izpustih segrevanja ozračja ni mogoče zadržati pod dvema stopinjama, kaj šele pod 1,5 stopinje Celzija, kot je veleval optimistični scenarij s pariškega vrha. Ob tem tempu lahko pričakujemo, da bo ozračje do konca stoletja za 2,7 stopinje Celzija toplejše kot v predindustrijski dobi (trenutno to presegamo za eno stopinjo). Posledice neukrepanja bodo nedvomno uničujoče, kako zelo uničujoče, pa ne ve še nihče. COP26 naj bi tako pomenila prelomnico in služila kot zadnji alarm za podnebje, a ob vse pogostejših ekstremnih vremenskih pojavih taki pogovori o podnebju bolj spominjajo na zvonjenje po toči. Zdaj gre za blaženje posledic in zagotavljanje, da svetu obvladovanje podnebne krize ne uide izpod nadzora, kot nam je ušlo obvladovanje zdravstvene krize. Čeprav predstavlja le majhen delež skupnih globalnih izpustov, želi biti Evropska unija vodilna sila v boju s podnebnimi spremembami.

Predsedujoča delegacija

Primož Lavre
Največ ljudi na Škotsko pošilja okoljsko ministrstvo z Andrejem Vizjakom na čelu.

Vrste EU bosta na Škotskem med drugimi zastopala predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen in komisar, pristojen za podnebne spremembe, Frans Timmermans, v vlogi predsedujočega Svetu EU pa bo tam tudi slovenski premier Janez Janša. Slovenija v Glasgow pošilja kar 50-člansko delegacijo, ki jo med drugimi sestavljajo minister za okolje in prostor Andrej Vizjak, minister za finance Andrej Šircelj, minister za infrastrukturo Jernej Vrtovec in slovenska veleposlanica v Združenem kraljestvu Simona Leskovar, poroča STA. Iz vladnih gradiv, objavljenih na spletnih straneh vlade, je razvidno, da so stroški ocenjeni na okoli 1,2 milijona evrov. Med petdeseterico, ki bo na Otoku v različnih terminih, je predvsem veliko uslužbencev ministrstva za okolje in prostor ter še nekaj predstavnikov ministrstev za finance, kmetijstvo, infrastrukturo, raznih direktoratov, inštitutov in podobno. Prav tako se delegaciji pridružujeta uradni fotograf in snemalec vlade. Vlogo glavne slovenske podnebne pogajalke so zaupali Tini Kobilšek z okoljskega ministrstva, ki ima tudi večletne delovne izkušnje z Generalnega direktorata za mobinost in transport pri Evropski komisiji.

Evropska unija načrtuje, da bo do leta 2050 dosegla ogljično nevtralnost, pri čemer upa, da ji bodo sledili tudi prek luže. 

Skeptiki v vladi

Aktualno slovensko vlado, ki jo vodita Janez Janša in Slovenska demokratska stranka, lahko sicer označimo kot skeptično do znanstvenih ugotovitev o človekovem vplivu na globalno segrevanje. Pri tem v vrstah SDS sicer prednjači poslanec Branko Grims, ki si je že večkrat prislužil posmeh javnosti zaradi številnih, milo rečeno, vprašljivih stališč o podnebnih spremembah, a ta skepsa je prisotna tudi drugod v stranki, izražata jo tudi Janša in Vizjak. Predsednik vlade je tako že večkrat izrazil dvom, češ ali mogoče k segrevanju ozračja ne pripomorejo, bolj kot človek, dejavniki, kot je aktivnost Sonca. Kot je jasno še iz nekaterih njegovih drugih javnih nastopov, Janša nedvomno ni zanikovalec podnebnih sprememb, kot sta denimo njegova politična somišljenika, brazilski predsednik Jair Bolsonaro in nekdanji predsednik ZDA Donald Trump, je pa dejstvo, da slovenski premier venomer rad namigne, da morda vendar niso izpusti toplogrednih plinov, ki jih povzroča človek, najbolj krivi za segrevanje ozračja. Podobna stališča je v intervjuju za Svet24 lani izrazil Andrej Vizjak, ko je izjavil: »Nedvomno so v zadnjih nekaj desetletjih ti vplivi človeka prepoznavni, izmerljivi in izraziti, zato so pomembni pri zviševanju globalnih temperatur. Ali je prispevek človeka odločilen ali ne, ne bo nihče nikoli ugotovil. So takšne in drugačne teorije.«

Razviti in razvijajoči se svet

Reuters
Največ bremena podnebnih sprememb je na vodjama ZDA in Kitajske, Joejem Bidnom in Xi Jingpingom.

V znanstvenem svetu kakopak obstaja konsenz in ta zahteva ukrepanje. Tu imajo posebno vlogo razvite države, med katere spadajo tudi članice EU. Te kumulativno sicer beležijo zmanjšanje količine toplogrednih plinov, a strokovnjaki opozarjajo, da so pri tem preveč neambiciozne. Tako EU kot ZDA so si zadale, da bodo dosegle ogljično nevtralnost do leta 2050, kar je po mnenju okoljskih aktivistov bistveno prepozno in samo deset let pred kitajskimi načrti, Kitajska pa predvideva, da bo trend naraščanja izpustov lahko obrnila šele čez devet let. Indija kot kumulativno gledano tretja med državami po izpustih toplogrednih plinov, nasprotno, sploh ni pripravljena določiti leta, ko naj bi dosegla ogljično nevtralnost. Zgodovinsko gledano, od industrijske revolucije dalje, so seveda izpusti Indije ali Kitajske zanemarljivi proti državam Zahoda, to pa v veliki meri drži še danes, sploh ko ugotovimo, da denimo ZDA v povprečju izpuščajo več kot dvakratnik toplogrednih plinov na osebo v primerjavi s Kitajsko in okoli osemkrat več na osebo v primerjavi z Indijo. Ob zavedanju, da so razvite države velik del proizvodnje za lastno porabo preselile ravno v Azijo, postane ta razlika toliko bolj v nebo vpijoča.