Ko je Angela Merkel v Nemčiji zasedla položaj kanclerke, je bil slovenski premier Janez Janša. Ko Merklova odhaja, je premier znova Janša, ki pa se je v nasprotju z njo vmes dvakrat poslovil s stolčka. Merklova je imela tako bilateralna srečanja še s štirimi predsedniki slovenskih vlad poleg Janše: z Borutom Pahorjem, Alenko Bratušek, Mirom Cerarjem in Marjanom Šarcem. S 16-letnim mandatom se je postavila ob bok Helmutu Kohlu kot kanclerju z najdaljšim stažem v moderni nemški zgodovini (dlje časa je to titulo nosil le Otto von Bismarck v drugi polovici 19. stoletja). Največji pečat Kohla v zgodovini sta nedvomno padec Berlinskega zidu ter združitev Zahodne in Vzhodne Nemčije, zapuščina Merklove pa, da je ohranila Evropsko unijo in bila ključni dejavnik stabilnosti v turbulentnih časih finančne, migrantske in koronakrize, ki so obeležile njen mandat.

kohl, angela merkel
Reuters
Angela Merkel je začela politično pot po padcu Berlinskega zidu, v prvi vladi Helmuta Kohla po združitvi Nemčije.

Hiter vzpon

Ravno Helmut Kohl je bil tisti, ki je mladi, 36-letni Angeli Merkel iz Vzhodne Nemčije zaupal vodenje ministrstva za ženske in mladino v zvezni vladi. Mlada doktorica fizike je v naslednjih letih pridobivala prepoznavnost in v naslednjem mandatu prevzela vodenje ministrstva za okolje; poraz vodilne Krščanskodemokratske unije (CDU) leta 1998 in poznejša afera v zvezi z nezakonitim financiranjem stranke sta Merklovi omogočila hiter vzpon na čelo CDU, kjer je vztrajala do nedavnega. Obdobje med letoma 2000 in 2005 je preživela kot vodja opozicije vladi Gerharda Schröderja; ta je kljub deklarativni zavezanosti socialdemokratskim idejam vpeljal reforme, ki so fleksibilizirale delovni trg in oklestile socialne programe ter tako Merklovo odrešile izpeljave nepopularnih reform, ko je od Schröderja prevzela funkcijo, s čimer se je začela doba merkelizma. Ideologijo merkelizma, če si sploh zasluži ta označevalec, bi lahko opisali kot ohranjanje stabilnosti in statusa quo za vsako ceno. Namesto grandioznih in populističnih idej – čeprav je vladala prvi gospodarski sili Evrope – Merklova nikoli ni kazala pretiranih ambicij za spremembe pri vprašanjih v zvezi z Nemčijo, EU ali svetom na splošno.

janša
Reuters
Janez Janša in Angela Merkel.

Evrokriza

Njen prvi večji izziv je bila finančna kriza, ki je v Evropo pljusknila prek luže. Recesija in nato huda dolžniška kriza v evroobmočju, ki je nastala zaradi reševanja bank z javnim denarjem, sta Evropejcem prinesli varčevalne ukrepe, ki so bili predstavljeni kot pot iz krize, četudi za ceno privatizacije javnih podjetij in dobrin ter okleščenja socialnih programov, od pokojnin za najstarejše do štipendij za najmlajše. Politiko varčevanja je najglasneje zagovarjala prav Nemčija, nikjer bolj očitno kot v primeru Grčije. Tako kot številne druge periferne države EU, vključno s Slovenijo, je Grčija po nalogu iz Bruslja in Berlina morala izpolnjevati zahteve finančnih trgov, da bi preprečili bankrot in s tem neodplačevanje posojil, kar bi lahko do temeljev zatreslo skupno valuto, evro. Grški referendumski »ne« vračanju kreditov – in predvsem obrestim nanje – je bil v Bruslju in Berlinu zavestno preslišan, grexit pa je ostal le mrtva črka na papirju. Več kot desetletje pozneje in predvsem ob izkušnji koronakrize, ko so centralne banke in vlade, vključno z nemško, dokazale, da imajo mandat in možnost lastnoročnega nadomeščanja izpadle potrošnje, se zdijo posledice takratnega zategovanja pasu vse bolj nepotrebne.

bratišek
Reuters
Srečala se je tudi z Bratuškovo.

Odprta vrata

Leta 2015 je sledila humanitarna katastrofa v Siriji, ki je vse več obupanih ljudi potiskala proti Evropi. Sit velikega števila beguncev pred vojno, ki so jo sprva podpirali, je turški predsednik Recep Tayyip Erdoğan prekršil tihi dogovor z EU in odprl pot beguncem s širšega Bližnjega vzhoda ter iz srednje in južne Azije v Evropo. Pritisk množic se je poleti skoncentriral na železniški postaji v Budimpešti, kjer madžarska vlada ni želela spustiti množic dalje proti zahodu, dokler ni Merklova dala privoljenja, rekoč »wir schaffen das« (zmoremo). V naslednjih mesecih so kolone migrantov potovale v gospodarsko središče Evrope, ki je izreklo dobrodošlico bodočim delavcem v starajoči se družbi, a je Merklova za to odločitev morala plačati ceno. Povečanje moči skrajno desne stranke Alternativa za Nemčijo (AfD), torej ideologije, ki naj bi bila v Nemčiji izkoreninjena, in splošno nezadovoljstvo v EU zaradi navidezno neskončnih množic prosilcev za azil sta Merklovo napeljali k temu, da se je vrnila k svoji poziciji iz leta 2010, ko je izjavila, da je multikulturalizem neuspeli projekt, in privolila v izdatno financiranje Turčije ter drugih držav na mejah EU, da bi opravljale vlogo varuha evropske trdnjave.

Da je na letošnjih volitvah AfD tako rekoč avtsajder, je nedvomno uspeh Merklove, je pa zato njena pasivna politika na ravni EU omogočila širitev skrajno desnih politik. Za ceno ohranitve primata Evropske ljudske stranke (EPP) v Bruslju (je) ta nominalno desnosredinska opcija dopušča(la) participacijo skrajnih struj, kot sta madžarski Fidesz in Slovenska demokratska stranka, v državah kandidatkah za EU pa EPP še naprej nudi podporo strankam z izrazito protidemokratičnimi tendencami.

šarec
Reuters
Merklova s Šarcem.

Pasivna opazovalka

Na zunanjepolitičnem parketu je Merklova ostala zavezana dobrim odnosom z Združenimi državami Amerike in Kitajsko. Tudi v času krhanja čezatlantskih vezi, ko je v ZDA predsedoval Donald Trump, ki je redno očital Evropi, da premalo prispeva k proračunu Nata, Merklova nikoli ni kazala ambicij po resnično samostojni evropski zunanji politiki. Pri revoluciji in vojni v Ukrajini je – tudi zaradi kapitalskih interesov v povezavi s Severnim tokom – poskusila igrati zgolj vlogo nevtralnega posrednika, z odlašanjem širitve EU pa je na Balkanu odprla vrata ruskim, turškim in ameriškim interesom v regiji. Tako kot je leta 2003 podprla ameriško invazijo Iraka, se tudi v času, ko je bila kanclerka, ni vpletala v ameriške in francoske vojaške podvige, z izjemo operacije proti Islamski državi, ko ji je z reinterpretacijo ustavnih določil uspelo doseči angažma praviloma obrambnih, nemških sil v Iraku in Siriji.

cerar
Reuters
Miro Cerar in Agnela Merkel.

Srednja pot

Najboljša sopomenka za merkelizem bi bil politični pragmatizem. Angela Merkel je politiko vedno dojemala kot iskanje kompromisov. Njenih 16 let bo kljub vsem krizam v zgodovinskem spominu Nemcev bržkone zapisano kot obdobje stabilnosti in napredka. Katastrofalne poletne poplave so kakopak Nemcem dale vedeti, da za varno prihodnost ohranjanje statusa quo ni vedno dovolj, potrebni so tudi radikalnejši ukrepi. Politika kompromisov je na področju podnebnih sprememb privedla do tega, da je Nemčija daleč od tako opevanega zelenega prehoda. V vsakem primeru bo njen naslednik moral obuti velike čevlje (»najmočnejše ženske na svetu«) v globalnem smislu ter, kar je morda še pomembnejše, nadomestiti vlogo »Mutti« (matere), kot so Merklovo napol v šali, napol zares označevali številni Nemci.