Ko sem jo prvič videla, mi je skozi misel švignila beseda polnokrvnost! Njena energija zapolni ves prostor, človeka pa ovije z neko toplino. Lahko bi bila učni primer za to, kaj v praksi pomeni prezenca, močna prisotnost. Magistra mednarodnih odnosov, ki jo je življenje pripeljalo v popolnoma drugačne vode. Danes se ukvarja z diplomacijo duhovnosti. Certificirana učiteljica joge, ki je poročena z duhovnim gurujem Mohanjijem in dela v njegovi organizaciji, je duhovna diplomatka. Z Mohanjijem in številnimi prostovoljci se trudijo narediti svet lepši in boljši. Devi je popolnoma predana svojemu delu.

Ukradeno otroštvo

Mala Biljana se je rodila na Hrvaškem, v Slatini, očetu Hrvatu in materi Srbkinji, preživljala je precej običajno otroštvo, lahko bi celo rekli, da srečno. Dokler …  dokler niso črni demoni s svojo zlobo potegnili ta del Evrope v balkansko morijo. »Ko sem obiskovala osmi razred osnovne šole, smo postali begunci. Čez noč smo morali zapustiti dom in se, skoraj goli in bosi, preseliti v Srbijo. Tam nismo imeli nikogar, živeli smo z drugimi begunci, izgubili smo vse, meni pa je bilo v trenutku ukradeno otroštvo. Takrat se je začela moja duhovna pot,« mi opisuje otroštvo Devi. Pravi, da se po navadi človekova duhovna pot začne takrat, ko ga nekaj vrže iz sveta, ki mu je dotlej znan in domač. Pravi tudi, da se človekova duhovna pot nikoli ne začne, če človek živi življenje brez globokih bolečin, pa naj bodo fizične ali telesne.

Torta, ki je ni bilo

»To je bil čas, ko so se mi dogajale resnično grozne stvari. Jezik ni bil težava, je pa bilo težava pisanje. Cirilice nisem znala in spomnim se, da sem se počutila kot debil, ko sem gledala na tablo. Sošolci me niso sprejemali, poniževali so me na vsakem koraku. Povrhu vsega sem bila neprestano lačna, vsak dan smo jedli samo zelje ali pa fižol, druge hrane preprosto ni bilo!« opisuje takratne vojne razmere. Približeval se je njen 14. rojstni dan. Zgarana mama s črnimi podočnjaki je videla, da njena deklica trpi. Hotela ji je vsaj malo polepšati dan, ko bo praznovala. Obljubila je, da ji bo naredila torto. »Štirinajst dni sem v mislih okušala to torto, radostila sem se dneva, ko jo bom lahko v resnici okusila v ustih, ne samo v glavi.« Končno je prišel tako težko pričakovani rojstni dan, mama je držala besedo, torta je bila narejena. Toda Devi je ni dočakala. Ko so drugi begunci, ki so bili na istem, ugotovili, da je v hiši torta, so jo pač pograbili in pojedli, za Devi ni ostalo nič. »Dogodek me je pretresel, jokala sem kot dež, krivila sem boga, da me nima rad, saj mi ne privošči niti torte.«

Nisem žrtev!

»Tako sem sedela tam pred prazno mizo, jokala kot dež in se globoko smilila sama sebi. Kar naenkrat pa sem v sebi začutila pravi energijski vihar, kot nekakšna pest se je dvignil v meni, hkrati pa sem jasno zaslišala glas, ki je rekel, da nisem žrtev! To je bilo tako močno izkustvo, da sem si takrat obljubila, da se bom učila, da bom vsem pokazala, da sem najboljša v razredu!« Z novo močjo v sebi je začela uresničevati obljubo, ki si jo je dala. Njena »učilnica« se je odprla ponoči, ko se je pokrila z odejo čez glavo ter z baterijo svetila v zvezke in knjige. Prav kmalu je imela pri vseh predmetih odlične ocene.

mohanji2
Šimen Zupančič / Revija Zarja Jana
Mohan Kesavan Mohanji

Teden dni pred zaključkom osnovne šole so otroci pisali spis z naslovom Otroci v vojni. To je bila priložnost, da je zapisala, kako se počuti, kako je otroku beguncev v okolju, ki ni njegov dom. Učiteljica je bila ob prebiranju spisa tako ganjena, da ga je pokazala ravnatelju šole. Ta je Devi prosil, naj ga med odmorom prebere po šolskem mikrofonu. »Tresla sem se kot šiba na vodi, med branjem me je ravnatelj za spodbudo držal za roko. Uspela sem prebrati do konca, zvonec je naznanil konec odmora.« Sošolci, ki so jo dotlej prezirali in sramotili, so se zbrali okoli nje, zdaj s popolnoma drugačnimi občutji. »V spisu sem bila iskrena, imela sem čiste namene in to nam je vsem odprlo srce,« je Devi še danes toplo pri srcu ob spominu na ta dogodek.

Moč namena

Po končani srednji šoli je bilo naravno, da nadaljuje s študijem. »Veliko sem premišljevala o tem, kaj naj grem študirat. V družini smo bili brez denarja, jaz pa sem si želela dobro izobrazbo. Pa ne samo dobro izobrazbo, hotela sem poklic, ki mi bo pomagal, da naredim nekaj dobrega tudi za druge, za svet. Moja namera je bila očitno zelo čista, saj moram povedati, da sem v letih študija dobila za okoli 80.000 raznih štipendij, tako da sem lahko v Rimu magistrirala iz mednarodnih odnosov na najboljši tovrstni fakulteti, študij pa sem nadaljevala v Ameriki,« se smeji. Tisto, kar si je kot mlada deklica obljubila, je uresničila!

Prvo astralno potovanje

Čeprav je bila pred njo bleščeča kariera, je življenje ni zadovoljevalo. Tudi v partnerskih odnosih ni bila prav uspešna. Hrepenela je po duhovni izpolnitvi, te pa v krščanski veri, v kateri je bila vzgojena, ni dobila. Potem pa je doživela astralno potovanje in na njem se ji je jasno prikazal avatar, indijski jogi Babaji. Njena zavest je v trenutku vedela, da je to njena pot. »Tri dni po tem dogodku, ki me je močno pretresel, sem še opravljala izpite, potem pa sem samo brala, iskala podatke o Babajiju. Beseda, ki opiše moje takratno stanje, je milost. Neizmerna milost, ki sem jo občutila,« zelo prizemljeno pripoveduje Devi. Svet »rockefellerjev« je ni več zanimal, njena pot je bila začrtana.

mohanji4 druzina
Revija Zarja Jana
Mohanji ogromno potuje po svetu, zato se želi z ženo Devi in hčerko Milo ustaliti na enem mestu. Odločili so se, da si zgradijo dom v Sloveniji.

Naj bo pravi dedec!

Lepi ženski, kot je Devi, ni manjkalo občudovalcev. Ampak kaj ko so jo obletavali sami nepravi moški, tudi poročeni. Sita neuspešnih zvez se je odločila umakniti in deset dni meditirati o tem, kaj si sploh želi od moškega, kakšnega bi pravzaprav rada imela. V tistih dneh je spoznala veliko stvari o sebi in odnosu z moškimi. Postavila si je jasno vizijo o tem, kakšnega partnerja si želi. Brez lažne skromnosti. »Če se bom kdaj poročila, bom za moža vzela duhovnega mojstra, je bil moj prvi sklep. Ker sem doma z Balkana, si želim, da bo moj mož pravi moški, vodja, da ni 'folirant', nekdo, ki se pretvarja. In da je skromen. Tretja stvar pa je bila želja, da skupaj delava za dobro človeštva,« med smehom pripoveduje Devi. Med daršanom v ašramu učitelja Sai Babe je svoje želje napisala na papirček in ga tam pustila. Čez čas je na to že skoraj pozabila.

Ženitni posrednik Sai Baba

Pred dnevi so na pobudo Moahanjija in žene Devi otroci v Zavodu za gluhe in naglušne v Ljubljani posadili sadna drevesa. Cilj mednarodne iniciative sajenja sadnih dreves je posaditi sto tisoč teh dreves po vsem svetu. S tem dejanjem so tudi gluhi in slepi otroci dobili priložnost, da ozavestijo, kako pomembna so ta drevesa, saj bodo vir hrane vseh živih bitij naslednjih generacij. Dobili so spodbudo in navdih za pozitiven prispevek k boljšemu svetu in priložnost, da odkrijejo bogastvo v sebi.

Službena pot je Devi peljala tudi v Dubaj. Posvetila se je jogi in postala certificirana učiteljica. Na velikem mednarodnem srečanju jogistov, ki ga je zaradi svoje odlične sposobnosti za javno nastopanje tudi vodila, je prvič srečala Mohanjija, bil je eden od udeležencev tega srečanja. Prijatelj ji ga je predstavil. »Na prvi pogled ni bil nič posebnega, ampak energija, ki jo je oddajal, je bila zelo posebna. Ko me je pogledal, sem imela občutek, da me je pogledal globoko v moje bistvo,« se spominja. Med uradnim srečanjem, kjer sta sedela skupaj, je imela občutek, da je njena sorodna duša. »Pa ne v romantičnem smislu!« se glasno zasmeji. Ob tej priložnosti ji je Mohan dal svojo telefonsko številko. Pa ga Devi, kdo ve, zakaj, ni poklicala. Ponovno ga je srečala na neki duhovni prireditvi, takrat sta šla skupaj na čaj. »Govorila sem kot raztrgan dohtar, on pa je bil tiho. Povedala sem mu o svoji astralni izkušnji, on je bil prvi, ki sem se ga upala vprašati, kaj to pravzaprav pomeni. Prvič sem spoznala nekoga z globokimi izkušnjami duhovnosti, s katerim sem se lahko odkrito pogovarjala.«

Pa Devi še kar ni dojela, da ima pred sabo tistega, za katerega je prosila Sai Babo. Sledilci Sai Babovega učenja množično pričajo o tem, kako jim je avatar predajal sporočila v sanjah. Obiskoval je tudi Mohanjija. Po tem znamenitem čaju je Sai Baba sporočil Mohanjiju dobesedno tole: ubogo dekle, tako je zmedeno, da ne vidi, kdo si ti! Bog vedi, kako bi se končalo, če ne bi še enkrat nastopil Sai Baba. Po tem, zadnjem sporočilu, ki ga je predal Mohanjiju v njegovih sanjah, je ta poklical Devi in ji povedal: »Spet sem dobil Babovo sporočilo. Rekel je tole: nisem imel druge izbire, moral sem ji dati tebe, ker nihče drug ni izpolnjeval njenih pogojev.« Devi med smehom pove, da je že skoraj čisto pozabila, da si je Mohanjija pravzaprav »naročila« pri Sai Babi! Tako delujejo stvari v vesolju, če se le prepustiš in so tvoji nameni čisti. Vse drugo je zgodovina.

Ko ga predstavi staršem

Zanima me, kako so starši sprejeli tega za običajne ljudi nenavadnega zeta. »Oh, to je bil pa velik hec! Najprej se je z Indijcem, sikhom, poročila moja sestra Danijela, zato to, da je tudi Mohanji Indijec, ni bilo prvovrstno presenečenje za moja starša. Ko sem ga pripeljala na obisk v Srbijo, sta se vedla tako, kot se vedejo gostoljubni Balkanci do gostov. Miza se je šibila od mesnih dobrot, mi, skupaj s sestro, pa smo vegani, mož še guru za povrh!« Me kar stresa od smeha, ko si predstavljam to situacijo. »Oče je izrekel tudi pripombo, da je Mohanji podoben folk pevcu, ampak vnukinja Mila, ta nama je pa 'ratala'! Vse nas je lomil smeh …« Očeta je ob obisku bolela rama, zato je Devi vprašal, ali lahko Mohanji kako pomaga. Ta je tri minute držal roko na njegovi rami in bolečina je minila. Oče je bil navdušen! Teta, ki je bila tudi na obisku, je potožila, da jo boli komolec, in pomagal je tudi njej. Tisti dan, ko so odpotovali, je bil najbolj razočaran Devin dedek, takole je komentiral njihov odhod: pa kako ste ga lahko pustili, da odide, mene še toliko stvari boli!

V dobro človeštva, s čistimi nameni

Devi je postala desna roka v veliki svetovni Mohanjijevi organizaciji. Skupaj z mnogimi prostovoljci se trudijo, da bi bil svet lepši. Živita polno življenje, skupaj premagujeta ovire, njuno ljubezen pa je kronala hčerka Mila. Mohanjijeva družina si gradi dom v Sloveniji, v vasici Sv. Ana pri Lenartu, kjer se posvečajo svojemu poslanstvu. Devi Mohan pravi, da je izpolnjena.

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.

01_Zarja Jana_23_NOVA
Zarja Jana
naslovnica