Krešimir Mišak

"Tehnologija bo prišla med nas kot trojanski konj, zato moramo biti pozorni"

Katja Božič / Revija Zarja Jana
12. 12. 2020, 18.39
Posodobljeno: 12. 12. 2020, 18.40
Deli članek:

V naslednjih desetih letih se bo svet spremenil kot še nikoli v doslej znani zgodovini. V prihodnosti bosta nastali dve človeški rasi: digitalna in analogna, pravi v svoji knjigi Smrt transhumanizmu, svobodo ljudem, ki je pred kratkim izšla tudi pri nas, Krešimir Mišak, avtor legendarne oddaje na HTV Na robu znanosti.

Osebni arhiv
V naslednjih desetih letih se bo svet spremenil kot še nikoli v doslej znani zgodovini. pravi Krešimir Mišak.
Krešimir Mišak je bil rojen v Zagrebu leta 1972. Na HTV je že skoraj dve desetletji legendarni voditelj svoje inovativne oddaje z naslovom Na robu znanosti, priljubljene tudi v Sloveniji. Raziskuje na križiščih naravoslovnih in družboslovnih znanosti, okoljske problematike, tehnologije ter njenega vpliva na zdravje in družbo, ter tako spodbuja k razvoju zavesti. Gostil je že tudi najvidnejše avtoritete z vsega sveta.

V knjigi predstavi različne načrte, opozorila in črne scenarije transhumanistov, ki so dovolj zgovorni, kot pravi Marjan Ogorevc v spremnem besedilu, da se zbudimo in kot že tolikokrat doslej stopimo skupaj in se upremo. Začnimo misliti s svojo glavo in ne spuščajmo tehnologije v telo, svari Mišak.

Kako živite v tej novi realnosti, ki se nam vsem dogaja?

Tako kot mnogo ljudi sem se tudi jaz znašel v situaciji, da imam zdaj kar naenkrat več časa. Moram reči, da je bilo zadnjih šest, sedem mesecev najboljših v mojem življenju, pa nisem edini, ki to pravi. Ko pogledam, kaj se dogaja zunaj, me situacija spravi malo iz tira, ker si mislim, ali je to sploh mogoče. Ko pa vse to izključim, se držim svojih pravil, od katerih je glavno to, da ne spremljam poročil, in po nekaj dneh, ko se ukvarjam s stvarmi, ki me zanimajo, pozabim na zunanje dogodke.

V naslednjih desetih letih se bo svet spremenil kot še nikoli doslej, ste zapisali. Katera je po vašem mnenju ključna sprememba, ki nas čaka?

Leto 2020 bo po mojem odločilno, nekakšno križišče, na katerem se bo človeštvo razdelilo na dve vrsti – na digitalno in analogno. V nekem trenutku se bo človek moral odločiti. Digitalni človek bo sprejel ves tehnološki nadzor. Mesta bodo v prihodnosti pripadla transhumanistom, po drugi strani pa vidim, da v številnih ljudeh tli notranja želja, da gredo iz mest. To ni kakšna romantična želja, grem v naravo, tam je krasno, potem pa po sedmih dneh ponoriš od dolgočasja. V sebi čutijo spontan vzgib po selitvi, ki pa ni beg. Ključna sprememba, ki se bo začela dogajati, je torej – stapljanje človeka s strojem.

Zakaj ste se lotili te teme o transhumanizmu in kako bi ga opisali?

Transhumanizem je pojem, ki se je začel širiti pred nekaj leti. Že samo ime pove, da gre za težnjo preseči človeške omejitve. Kdo bo seveda rekel, pa kaj je tukaj slabega. Rekel bi, da obstajajo dve vrsti preseganja človeških omejitev. Ena je organska, to je naravni transhumanizem, kar ni nič drugega kot učenje in vaje. Vsak človek, ki nekaj trenira, poskuša preseči meje, postaviti nove rekorde. Transhumanizem, o katerem govorim v knjigi, je tehnološki transhumanizem. To je ideja, po kateri naj bi tehnologija nadgradila človeka, ne da bi v to vložil kakršenkoli trud. Transhumanizem želi človeka demokratično, z obljubami spojiti s tehnologijo, predvsem z informacijsko in komunikacijsko, da bo postal nekaj več od človeka. Nadčlovek. 

To se verjetno že dogaja?

Teh konkretnih stvari je na tisoče, recimo socialni kreditni sistem na Kitajskem. Sistem skozi pametne mreže sledi vsaki tvoji besedi. Če rečeš kaj neprimernega, kupiš v trgovini alkohol, dobiš negativne točke. Ko je teh negativnih točk več, se ti v nekem trenutku začnejo ugašati družbene možnosti, od katerih v vmesnem času postajamo odvisni. Kot recimo, da ne moreš na vlak, tramvaj, na internet, v banko … Kitajska je primer, kam se želi popeljati svet. A na Kitajskem so to lahko izvedli, ker so imeli za to ugodne razmere – pravo mentaliteto in komunistični sistem. Smo v času, ko se vse to prvič dogaja, zato ne moremo iskati primerjav v preteklosti. Znani newyorški fizik in promotor znanosti Michio Kaku je lepo rekel: »Nas ne zanima več internet, temveč 'brainnet'.« Torej, da bo ogromno možganov spojenih v nekakšen kolektivni organizem. Zdi se, kot da je to še leta oddaljeno od nas. Pa ni.

To se sliši, kot da filmi, kot je Terminator, postajajo resničnost ...

Najprej moramo definirati, kaj sploh je zavest. Transhumanisti menijo, da so zavest predvsem nevronski procesi, nevronske mreže, proces razmišljanja, to, kar oni lahko vidijo, izmerijo in kopirajo. Človeška zavest pa je pravzaprav tisto, česar ne morejo kopirati, ker je nematerialno, kot je čutenje žalosti, strahu, bolečine. Tega se ne da prevesti na digitalne ničle in enice. Preprosto ne morete, kot ne morete kvadrata prevesti v krog. Prepričujejo nas, da bomo imeli s posegi v telo dostop do tehnologije, ki jo bomo upravljali, vendar pa tehnologija upravlja nas.

Menda imajo transhumanisti celo svojo religijo?

Obstajajo velike podobnosti med transhumanizmom in religijami, saj obljublja vse tisto, kar obljubljajo religije. Ko govorim religije, mislim na splošno – reinkarnacije, tao, islam, krščanstvo, vsi imajo idejo, da neka esenca človeka preživi. Transhumanisti, ki so materialisti, pa menijo, da obstaja samo materija in da bodo oni iz nje zgradili nekaj, kjer bo naša zavest preživela in bo nekako nesmrtna. Ja, transhumanizem ima že svojo registrirano religijo, ki se imenuje Pot prihodnosti (Way of the future), njen bog je umetna inteligenca, biblija pa se imenuje The Manual. V bistvu je transhumanizem podoben duhovnim disciplinam na mnogo načinov, ampak ne smemo pozabiti, da je v svojem bistvu materialističen.

Torej ljudi, namesto da bi približal sebi, oddaljuje od njih samih?

Imam zelo preprosto vprašanje – vsakega človeka, ki razmišlja v smislu te materialistične znanstvene paradigme, bi vprašal, ali ima rad svoje otroke in kako lahko to ljubezen dokaže, izmeri. Z drugimi besedami, znanost poskuša dokazati samo tisto, kar lahko dokaže. Za tisto, česar ne more doseči z instrumenti, pa se vede, kakor da ne obstaja. Ampak v taki situaciji nismo prvič. Če bi ti kdo pred 300 leti rekel, da imaš na trepalnicah 300 milijonov majhnih bitij, bi mu rekel, ma daj, ne zafrkavaj. Ampak ker so jih z mikroskopom uspeli opaziti, veš, da je res. Za to drugo videnje sveta ti ne more pomagati tehnologija, ampak ti to lahko omogoči samo razvijanje notranje občutljivosti. Enostavno to ni eksaktno, to je osebno. Prav zato, ker je to individualna zgodba vsakega človeka, je ne morejo programirati od zunaj.

V kaj od vsega tega, kar sva govorila, verjamete, da se bo zgodilo?

Pred očmi imam dolg proces in nobena od obeh usmeritev ne bo odnehala. Sčasoma bo sožitje med obema vedno težje. Številne ideje 21. stoletja slonijo na tem, da je človek vibracijsko frekvenčno bitje. Imamo raziskano DNK, pa vodo in njen informacijski potencial, ki ga Kitajci, Američani in Rusi že uporabljajo. V 21. stoletju se je razvila tudi epigenetika, znanost o nevroplastičnosti možganov in razumevanje placeba. Vse te stvari govorijo isto, in sicer, da obstaja neka nematerialna zavest, ki ima svoja prepričanja, na podlagi katerih možgani avtomatično napravijo ustrezno kemično mešanico v telesu, zaradi katere smo srečni, žalostni … Epigenetika kaže, da zunanji vtisi spreminjajo našo usodo, da nismo sužnji genov. Bruce Lipton je v knjigi Biologija prepričanj že leta 2005 pokazal, da epigenetika deluje tudi znotraj naših teles. Naše misli skozi možgane ustvarjajo koktajl kemikalij, ki obkrožajo naše celice, z mislimi torej nevede krojimo svoje počutje. Z drugimi besedami, govorimo o vibracijsko frekvenčnem človeku, katerega središče so njegova prepričanja o svetu.

Se bo človeštvo torej razdelilo ali bo šlo z roko v roki?

Lahko vam povem svoje mnenje: mislim, da se bo človeštvo razdelilo. Ljudje bodo postali tako različni, da ne bodo več imeli skupnih točk. Če ti vstopiš v kolektivni svet in tvoje misli usmerjajo drugi, torej nimaš svojega jaza, na drugi strani pa imamo nekoga, ki doma noče imeti televizije in se želi družiti, bodo med njima velike razlike. Otroci se že danes ne znajo več pogovarjati. Na tramvaju sem pred kratkim gledal dva fanta, stara kakih 14 let, prijatelja, ki sta sedela vsak na svojem stolu in gledala vsak v svoj telefon, vseskozi je nekaj brnelo. Naenkrat eden reče drugemu: »Poslal sem ti sporočilo.« Drugi pa reče: »O. K.« In to je bila vsa komunikacija med njima. Kako bi lahko ta dva komunicirala z nekima drugima dvema, ki ne spreminjata svojih možganov skozi pametni telefon? Kaj šele, ko pridemo do vprašanja, kje bo kdo živel, delal, kdo bo dominanten v analognem svetu in kdo v digitalnem. Digitalni sistem ni zlo, enostavno je avtomatiziran. Če danes živiš nekje na vasi, v hribih, imaš lahko doma televizijo in internet, kljub temu pa lahko v tej majhni vasi še vedno govoriš in se združiš s komerkoli hočeš, nihče ne gleda, kaj počneš, nihče te ne zasleduje, vsaj dokler nimaš tehnologije v sebi. V mestu pa je sočasno vse to težje, ker si del velikega sistema.

Na kakšen način se lahko torej zbudimo in začnemo razmišljati s svojo glavo?

Najprej je dobro, da človek preneha poslušati poročila. Tako ali tako vse izvemo mimogrede. To je zelo pomembno, ker vem, kako se počutim, ko poslušam ali ko ne poslušam poročil. To je bistveno za našo mentalno higieno. Drugo, kar se mi zdi pomembno, je, da smo veliko na soncu. Ne samo zaradi vitamina D, ampak tudi zato, ker ima sonce informacijske sposobnosti. Zelo dobro je delati dihalne vaje, ker kot vidimo, je v tem trenutku tudi dihanje na udaru. Dihanje pa je vsekakor naša zveza z onostranstvom. Ko se rodimo, vdihnemo, ko umremo izdahnemo, z dihanjem lahko menjavamo stanja zavesti. Četrta stvar so druženja. Kot je rekel zagrebški psihiater Robert Torre: »Prijatelj je brezplačni psihiater.« V bistvu ljudje potrebujejo ljudi ne samo zaradi psiholoških razlogov in ne samo preko ekranov. Ruski znanstveniki so dokazali, da ljudje z rokovanjem krepijo svojo odpornost, kar je logično. Ljudje potrebujejo dotike, starši se morajo dotikati svojih otrok, ker jim s tem dajejo gene, ki bodo stimulirali rast nevronske mreže za empatijo. Vsa ta interakcija ljudi na različnih ravneh je bistvenega pomena za človekovo zdravje. Peta stvar, ki se mi zdi pomembna, pa je, da preprosto ne pustimo tehnologije v svoje telo. Danes že imamo pametne ure, naslednji korak so čipi. Tehnologija bo prišla med nas kot trojanski konj, zato moramo biti pozorni. Če se želimo spremeniti, mora biti to naša odločitev, ne pa, ker nam je nekdo tako rekel. Nekdo, ki se bo hotel držati teh pravil, ki sem jih naštel, bo tako ali tako nujno moral razvijati nove vzorce vedenja, a ni tako? Moral bo ciljno razmišljati, da se druži, da gre na sonce. In življenje se bo kar naenkrat začelo spreminjati. Nisem rekel, da je to absolutni odgovor, ampak to je to, kar mislim jaz. Konec koncev, vsi živimo v istem svetu, naše življenje je odvisno od tega, kako ga interpretiramo.

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.

Zarja Jana
naslovnica