Novice Svet24

Pred leti so politiki tudi pri nas radi ponavljali besede nemške kanclerke Angele Merkel, da ne smemo trošiti več, kot ustvarimo, saj se drugače prekomerno zadolžimo.

Toda te izjave ne bi mogle biti bolj skregane z realnostjo, saj samo bistvo sistema temelji na zadolženosti. Gre za bistvo kapitalizma, ki se je razvil na podlagi zadolževanja. To je omogočalo hitrejšo rast gospodarstva. Prav zaradi tega so nastale banke in celoten finančni sistem, ki iz dolga, s špekulacijami, ustvarja velike dobičke predvsem na račun najrevnejših držav.

Z eno potezo povečali zadolženost

Vimeo

Izvor dolžniških kriz držav tretjega sveta sega v čas Nixona, ko je samovoljno ukinil zlati standard v času ekonomske krize in kaosa. Tako dolar kot svetovna valuta ni bil več vezan na zlato, menjalni tečaji valut pa so postali drseči. Nixon je s tem lahko devalviral dolar in posledično močno zmanjšal zadolženost, ki so jo imele ZDA do preostalega sveta. To je imelo izjemne posledice za svetovno gospodarstvo. Države, ki so imele dolgove vezane na dolarje, so se zato čez noč znašle z dvakrat do celo štirikrat večjim dolgom, ne da bi bile same za to odgovorne. Države tretjega sveta, ki niso bile proizvajalke nafte, so dolg med letoma 1973 in 1982 povečale za kar petkrat. Tako so ZDA z eno samo potezo svoj dolg prenesle na najrevnejše države sveta, te politike pa je nadaljeval Reagan. To je spregledano tudi pri razpravah o razpadu Jugoslavije, kjer je imela veliko vlogo zadolženost, ki se je v treh letih do leta 1978 sprva povečala za pet milijard dolarjev, v nadaljnjih treh letih pa še za 21 milijard. Ta dolg je bil posledica spremenjenih mednarodnih razmerij, ki so jim sledili s strani IMF vsiljeni »varčevalni ukrepi«, ki so bili del »strukturnih reform« v osemdesetih. Ti so naposled pripeljali do vzponov nacionalizmov in razpada Jugoslavije na podoben način, kot danes vodijo v vzpon skrajne desnice, ki si želi razpada EU. Razlogi se skrivajo v tem, da tovrstne reforme nikoli niso pripeljale do gospodarske rasti in blaginje, temveč kvečjemu nasprotno. To lahko danes najbolj izrazito v EU vidimo na primeru Grčije.

Nelegitimen dolg

Nemški odpis Nemčija danes najbolj vztraja pri tem, da se Grčiji ne sme odpisati njenih dolgov. Čeprav so prav tej državi po drugi svetovni vojni njen vzpon omogočili z odpisom več kot polovice javnih in zasebnih dolgov.

Nekatere države so že desetletja zato ujete v spiralo zadolževanja, čeprav so že nekajkratno odplačale tisto, kar so si izposodile. Po teh neoliberalnih principih deluje tudi institucionalni ustroj EU. Evropska centralna banka posoja denar ostalim posojilodajalcem po nizkih obrestnih merah. Ti pa ga posojajo naprej državam po višjih obrestnih merah. Tako na primer Grčija nepotrebno plačuje mnogo dražje, oderuške obresti, njen dolg pa se veča, na račun zaslužkov finančnih centrov. Gre za nevzdržen razvoj, ki je na dolgi rok nemogoč. Pojavlja pa se tudi vprašanje legitimnosti takšnih dolgov. Eric Toussaint, raziskovalec dolgov, zato govori o nelegitimnih dolgovih, ki jih države ne bi smele odplačevati in bi jim morali biti odpisani. Kot pravi, se povsem pozablja, da so sporni, predvsem zasebni dolgovi (ti so v večini poslovni) na svetovni ravni trikrat višji od javnih. Čeprav se za zadolženost krivi predvsem prebivalstvo, ne pa kapitala.   

Naposled bo tako v Grčiji kot v drugih državah moralo priti do odpisa dolgov, ki bo olajšal delovanje gospodarstva in življenje ljudi. Takšen odpis dolgov ne bi bil nič novega. Bil je tudi že del predkapitalističnega sveta. Že v Stari zavezi lahko beremo o »jubileju«, zakonu o odpisu dolgov na sedem let, kot posledici nezmožnosti odplačevanja dolgov s strani kmetov.