Tole je izjavila triinsedemdesetletna kraljica: v stockholmski palači Drottningholm, kjer prebiva kraljeva družina, straši. Ampak ne, prebivalci ne vreščijo od groze, je hitela dodat: »To so prijateljčki. Zelo prijazni so, a včasih začutiš, da nisi sam … Ampak ni nas strah.« Če vi niste tako pogumni, ne berite naprej! Obdelali bomo vse, od krvavih madežev, ki nočejo izginiti, do žensk z glavo pod roko. Prijazni duhec Kasper vsekakor ne živi več tukaj.
Je imela kraljica vročino, ko je omenjala duhove? No, Silvija vsekakor ni ne prva ne edina, ki jih videva. V isti oddaji, posvečeni gradu Drottningholm, zgrajenem v 17. stoletju, tudi njena svakinja, kraljeva sestra princesa Christina, priznava: »V tej hiši je toliko energije, čudno bi bilo, če ne bi privzela take ali drugačne oblike. Pri vseh starih hišah obstajajo zgodbe o duhovih. Skozi stoletja so v njih živeli ljudje in njihova energija ostane.«
Strahovi v barvah
Najbolj znani duhovi iz švedskega kraljevega gradu so trije: Sivi mož, Bela dama in še eden, za katerega ne vemo, kakšne barve je, ker je neviden. Sivi mož, najstarejši od duhov, je precej ekskluziven, ne druži se s komer koli, se pa menda prikaže vsakemu švedskemu kralju vsaj enkrat v njegovem življenju. Sedanji kralj Karl Gustav ni povedal, ali ga je že videl.
Nevidni človek se najraje drži knjižnice. Še nihče ga ni videl – jasno - številni pa trdijo, da so začutili njegovo prisotnost.
Videti Belo damo ni dobro, vsaj ne za kraljevo družino, to naj bi namreč pomenilo, da bo eden od njih umrl. Po eni od teorij naj bi bila Bela dama Agnes iz Orlamünda, nemška grofica iz 13. stoletja. Agnes, če je res ona, je zelo nemiren duh, videvajo jo tudi po drugih evropskih gradovih.
Švedi – človeka srce boli, da mora to povedati – nimajo posebno impresivnega seznama duhov. Najgosteje je z duhovi posejano župnišče iz 19. stoletja v vasici Borgavattnet. Vasica na severu ima samo okrog petdeset prebivalcev in se ponaša z največ duhovi na glavo prebivalca. Župnišče je danes hotel, v katerem lahko gostje slišijo stopinje in premikanje pohištva, najhujše, kar se jim lahko zgodi, pa je to, da jih nevidna roka prekucne iz gugalnika. Amaterji, saj smo rekli.
V gradu Svaneholm na jugu dežele po dolgih hodnikih ponoči tava danski kralj iz 16. stoletja, Friderik II., in išče svojo izgubljeno ljubezen, čeprav mu ženske družbe pravzaprav ne manjka, tam namreč rade pohajajo tudi Bela, Črna in Siva dama. Sivi menih, ki so ga v gradu umorili v 15. stoletju, je pa prav prijazna dušica, saj menda včasih zaposlenim pomaga po stopnicah prenašati težke stvari.
Zares grozljivo zgodovino ima stari del Stockholma – na glavnem trgu starega dela mesta je dal danski kralj Kristjan II., ki je leta 1520 vdrl v deželo, pobiti švedske plemiče, ki so nasprotovali njegovi vladavini. V stockholmskem pokolu je umrlo 92 plemičev, ki so jih po ukazu krvoločnega Danca obesili ali obglavili. V spomin na dogodek lahko vsako leto v nočeh med 7. in 9. novembrom med tlakovci na trgu vidite teči potočke krvi. Rdeča hiša ob trgu ima vzidanih 92 belih kamnov, ki naj bi predstavljali umorjene plemiče. Legenda pravi, da če katerega od kamnov odstranijo, bo duh moža, ki ga kamen predstavlja, začel strašiti po Stockholmu.
Po njem veš, da je božič
Švedska Silvija ni edina kraljica, ki videva duhove – je pa edina, ki o tem javno govori – strogo neuradno naj bi kar nekaj duhov srečali že tudi britanska Elizabeta II. in člani njene družine, med drugimi njena sestra, princesa Margareta, in najstarejši sin, princ Charles.
Miru pa ni našel, usodni strel še vedno odmeva po hodnikih.
Buckinghamska palača, uradna kraljičina rezidenca, je z duhovi pravzaprav revna, najpogosteje omenjajo dva. Zelo star je duh meniha z verigami, ki na teraso palače prirožlja le enkrat na leto, za božič. Pred palačo je na tem mestu stala opatija in menih, ki nosi rjavo kapuco in nikoli ne pokaže obraza, je bil očitno vklenjen v eni od zaporniških celic. Kar nekaj stoletij mlajši je nesrečni duhec majorja Johna Gwynna, zasebnega tajnika kralja Edvarda VII. (ki je vladal čisto na začetku 20. stoletja, 1901–1910). Major se je ločil od žene v času, ko ločitev še ni bila nekaj običajnega, visoka družba ga je izobčila in zato se je osramočeni vojak v svoji pisarni ustrelil v glavo. Miru pa ni našel, usodni strel še vedno odmeva po hodnikih.
Gremo na lov
Zasebno prebivališče kraljeve družine, grad Windsor (prebivališče kraljev že od 11. stoletja), pa po drugi strani naravnost prekipeva od duhov, kakšnih petindvajset blodnih duš so našteli tam okoli. Najslavnejši je duh kraljičine soimenjakinje Elizabete I., ki rada obiskuje knjižnico. Njene odločne korake po golih deskah slišite že nekaj časa prej, preden v sobo samozavestno privrši kraljica sama, oblečena v črno obleko s črnim čipkastim ogrinjalom čez ramena (tudi sedanja kraljica Elizabeta, takrat še princeska, jo je menda videla). Njen oče Henrik VIII. pa raje šepa po galerijah notranjih dvorišč in za seboj vleče svojo z gnojnimi čiri posuto nogo. Včasih ga lahko slišite tudi ječati. Ali pa pri kakšnem oknu ugledate bledi obraz njegove druge žene, obglavljene Ane Boleyn.
Lovci pa so svoj pakt s skrivnostnim možem drago plačali, morali so se pridružiti Hernovemu lovskemu tropu in zdaj z njim in njegovimi črnimi psi lovijo vsako noč.
Duhove lahko srečate tudi drugod na posestvu, po parku na primer razsaja demonsko rogato bitje, ki prinese bolezen in smrt vsakomur, ki ga ugleda. To je Herne the Hunter, lovec Herne, najboljši in najljubši lovec kralja Riharda II. Herne je nekoč rešil življenje kralju, ki ga je napadel obstreljeni jelen, vendar je bil pri tem sam smrtno ranjen. Ob umirajočem lovcu se je pojavil srhljiv temni mož, ki je trdil, da ga lahko reši, in hvaležni Rihard ga je prosil, naj to stori. Možakar je jelenu odrezal glavo in jo nataknil na Hernovo telo. Lovec je res ozdravel, toda srhljivi možakar je bil sklenil tudi dogovor z drugimi lovci, ki so bili ljubosumni na Hernove uspehe, zato je ozdravljeni Herne izgubil vse svoje lovske sposobnosti, pa je potem v obupu šel in se obesil na mogočen hrast v windsorskem parku. Lovci pa so svoj pakt s skrivnostnim možem drago plačali, morali so se pridružiti Hernovemu lovskemu tropu in zdaj z njim in njegovimi črnimi psi lovijo vsako noč. Če slišite, da se vam lovski trop približuje – naznanjajo ga tuljenje lovskih psov, bliskanje, divji veter v krošnjah, rožljanje verig in donenje zvonov – tecite, bežite, kajti če vas ujamejo, boste morali za vekomaj loviti z njimi.
Krotkejši je duh kralja Jurija III., »norega kralja«, ki je bil med napadi duševne bolezni v hišnem zaporu, ta samo nemo zre skozi okna svojih nekdanjih soban pod kraljevo knjižnico. Nabor windsorskih duhov je zares pester, pot vam lahko prekriža trmast fantič, ki ogorčeno tuli: »Danes nočem na lov!«, ali pa gardist, ki se je v dvajsetih letih prejšnjega stoletja ustrelil – potem ko je ponoči na straži videl, kako se marmorni kipi premikajo.
Kraljice zgoraj brez
Na gradu Sandringham, kjer kraljeva družina preživlja božične praznike, imajo poltergeiste. Menda. Še princ Charles se je v osemdesetih nekoč pritoževal nad nenadnimi piši ledenega zraka, drugi pa so poročali o knjigah, ki same letijo s polic, božične voščilnice lahko nenadoma dobijo krila in poletijo po sobi, luči se same prižigajo in ugašajo, nevidna roka s postelje potegne odejo, po hodnikih odmevajo fantomske stopinje in nenavadno krehanje. V Sandringhamu imajo tudi uro, ki se ne meni za čas, njeni kazalci se gibljejo po lastni volji, povsem neodvisno od urnega mehanizma.
Pravzaprav je Viktorija ena redkih britanskih kraljic, ki se po smrti ne sprehaja okrog.
Po hodnikih škotskega gradu Balmoral, kjer družina preživlja poletja, se sprehaja John Brown, zvesti služabnik ovdovele kraljice Viktorije, s katero sta si bila, tako so takrat šepetali, več kot samo blago naklonjena. Menda naj bi bila celo skrivaj poročena. Viktorija, ki je umrla mnogo let za njim, je pokopana s kodrom njegovih las, njegovo fotografijo, več njegovimi pismi in prstanom, ki ji ga je dal. Postavni Škot po Balmoralu korači v kiltu. Morda išče svojo kraljico, ki pa je tam še niso opazili. Pravzaprav je Viktorija ena redkih britanskih kraljic, ki se po smrti ne sprehaja okrog.
Številne njene predhodnice pa v grobu očitno ne najdejo miru – lady Jane Grey, ki je bila kraljica samo devet dni in je končala na morišču, se okrog božiča pojavlja na gradu Bradgate, kjer je preživela otroštvo, med letom pa se zabava s strašenjem po številnih drugih gradovih. Včasih pride z glavo. Včasih pa ne. Na obletnico svoje smrti, 12. februarja, včasih pride v londonski Tower in brez glave stoji na strehi stolpa, vendar je tam že več desetletij niso videli.
Na gradu Rising v Norfolku v zimskih nočeh odmevajo kriki in poblazneli smeh kraljice Izabele – njen sin Edvard III. jo je z obtožbo, da je umorila kralja Edvarda II., v hišnem priporu imel ujeto dolgih 27 let. Na koncu se ji je zmešalo. Taista Izabela naj bi se pojavljala tudi na nekem londonskem pokopališču, kjer si občasno skoči v lase z lady Alice Hungerford. Menda se ne moreta zmeniti, katera je lepša, pa se povsem nekraljevsko stepeta.
A skoraj noben kraljevski duh ni tako nepopravljivo potepuški, kot je blodna duša Marije Stuart, sodobnice Elizabete I., bolj znane kot Marija I. Škotska. Kraljica je postala, ko je bila stara šest dni, umrla je pri štiriinštiridesetih na morišču po ukazu svoje sorodnice Elizabete. A je v svoje kratko življenje stlačila toliko obiskov gradov, da je v Angliji in na Škotskem še komaj kakšen grad ali dvorec, kjer je ne bi videvali. Čeprav ji je rabelj odsekal glavo, je njen duh zelo zadržan in se gospa praviloma nikoli ne pojavi z glavo pod pazduho. Ima pa grdo navado, da se tam, kjer so nekdanje gradove spremenili v hotele, gostom rada postavi ob posteljo. Včasih celo sede nanjo. Ali pa na gosta.
Seveda pa niti poskočna Marija ne dohaja neskončne razpršenosti kluba pokojnih žena Henrika VIII.
Vse svoje nosim s seboj
Pred smrtjo je bila v hišnem priporu v svojih sobanah v Hampton Courtu in se je nekoč iztrgala stražarjem ter stekla po hodnikih, kriče proseč Henrika za milost. Stražarji so jo ulovili in jo še vedno vpijočo zvlekli nazaj. Nedolgo zatem so jo usmrtili, njeni kriki pa še zmeraj odmevajo v palači iz rdeče opeke.
Prva Henrikova žena, španska princesa Katarina Aragonska, od katere se je ločil, je tako rekoč prava zapečkarica, njen duh večinoma ostaja v varnem zavetju gradu Kimbolton, v katerem je izgnana Katarina preživela zadnji dve leti življenja, samo občasno obišče palačo Buckden. Tudi tretja žena, Jane Seymour, ki je umrla naravne smrti zaradi poporodne sepse, ni naklonjena potovanjem, pojavlja se v Marwell Hallu, ki je bil nekoč last njene družine, in v palači Hampton Court, kjer je umrla. Obišče jo enkrat na leto, 12. oktobra, na rojstni dan svojega sina Edvarda, ko se s svečo v roki sprehodi po dvorišču. V isti palači je ujet tudi duh Katarine Howard, pete Henrikove žene, ki je, obtožena nezvestobe, komaj enaindvajsetletna končala pod rabljevo sekiro. Pred smrtjo je bila v hišnem priporu v svojih sobanah v Hampton Courtu in se je nekoč iztrgala stražarjem ter stekla po hodnikih, kriče proseč Henrika za milost. Stražarji so jo ulovili in jo še vedno vpijočo zvlekli nazaj. Nedolgo zatem so jo usmrtili, njeni kriki pa še zmeraj odmevajo v palači iz rdeče opeke. Četrta žena, nemška princesa Ana Klevska, ki jo je odnesla z razveljavitvijo zakona, je po smrti očitno edina našla svoj mir. Šesta, Katarina Parr, ki je kralja edina preživela (a pri porodu umrla le dobro leto za njim), pa očitno straši precej ekskluzivno – o njeni blagi in nestrašljivi prisotnosti je poročal pevec Robbie Williams, ki si je dom uredil v poslopju, ki je bilo nekoč njen skedenj.
Seveda pa vse te precej nedejavne duhce daleč prekaša energični duh druge Henrikove žene, obglavljene Ane Boleyn (mimogrede, pravilna izgovarjava je /bulín/, za božjo voljo in nikakor ne /bolejn/!). Ta, se zdi, je vsepovsod (in ima za vsako priložnost drugo oblačilo): posebej impresiven je njen prihod na družinski dvorec Blickling (vsakega 19. maja, na obletnico njene smrti): brezglava Ana s svojo glavo v naročju sedi v kočiji, ki jo vozi brezglavi kočijaž in vlečejo štirje brezglavi črni konji. Ko Ana (v beli obleki) izstopi, kočija izgine, ona pa do zore obišče vsako sobo v dvorcu. Isto noč se pojavi tudi njen brezglavi brat, lord Rochford, le da revež nima kočije, za seboj ga vlečejo štirje (brezglavi, se razume) konji. Njun oče Thomas Boleyn, ki je na procesu pričal o hčerkini krivdi, pa mora za pokoro na isto noč brez glave (čeprav ga nikoli niso obglavili) voziti kočijo čez dvanajst mostov v Norfolku. Odslužiti mora tisočletno pokoro (Ana je umrla leta 1536) in pred njim je še veliko nočnih voženj.
Ana v modri obleki patruljira tudi po hodnikih Hampton Courta, videvajo jo v Windsorju, rečna barka veslačev v sivem jo vsake toliko po reki Temzi dostavi iz palače Lambeth v londonski Tower, kjer je umrla. V Lambethu še slišijo njene obupane krike. Tower, kjer je pokopana pod oltarjem v kapeli, pa je kraj, kjer jo najpogosteje videvajo. Glavo včasih nese pod pazduho, spoznajo pa jo po obleki, v kateri je umrla. Včasih ji kakšen preveč pogumen stražar stopi na pot in jo skuša ustaviti, a ni še nobenemu uspelo – bajonet, s katerim jo je nekoč nekdo ustavljal, je šel preprosto skoznjo, možakar je pa omedlel in si skoraj prislužil vojaško sodišče, ker naj bi spal na straži. Rešila so ga pričevanja kolegov, ki so tudi že videli sprehode brezglave kraljice.
In tole nima nič s kraljicami, a je vredno omembe: v Towru so videli tudi grizlija. Nekega stražarja je pred leti duh velikanskega medveda tako prestrašil, da se je od šoka zvrnil mrtev. Vemo, da sta tam pred stoletji živela vsaj dva medveda, polarni medved v 13. stoletju, darilo norveškega kralja Henriku III. (medo je bil na dolgi verigi, da je lahko v Temzi lovil ribe), in grizli na začetku 19. stoletja, ki so ga pozneje preselili v živalski vrt.
Mala nočna glasba
Palača Hampton Court in Tower po šivih pokata od duhov, modrokrvnih, slavnih in popolnoma anonimnih, a se ne moreta meriti s škotskim Edinburgom, ki velja za najbolj strašljivo evropsko mesto. Tudi Edinburg ima grad – s popolnim pomanjkanjem domišljije poimenovan Edinburški grad – utrdbo, ki že več kot dve tisočletji čepi na vrhu ugaslega vulkana in jo s treh strani obdaja prepad, pod gradom pa je razpredena mreža predorov. Na mestnih ulicah nad predori je mogoče včasih slišati glasbo dud izgubljenega piskača, ki so ga pred stoletji, ko so odkrili grajske predore, poslali raziskovat in mu naročili, naj igra na dude, da mu bodo na površju lahko sledili. Čez čas so dude utihnile. Piskača niso nikoli našli. Edinburški duhovi so nadpovprečno muzikalni, imajo namreč tudi fantomskega bobnarja, ki pa bobna samo takrat, kadar mestu grozi napad. A to se že lep čas ni zgodilo, zato bobnar že dolgo molči. Ne vemo, kdo je bil in zakaj bobna, pojavlja pa se kot brezglav fantič.
In če zasmrdi po dreku, se nekje v bližini potika duh zapornika, ki se je skril v voz z iztrebki, misleč, da bo tako pobegnil, a se je grdo uštel, voz so namreč preprosto zvrnili v prepad.
Grad ima globoke temnice in je bil priča neštetih tragičnih usod. Duhovi mučenih in umorjenih zapornikov še vedno tavajo po prizoriščih svojih zadnjih dni in prenekateri turist je že domov prinesel fotografijo ene od pogostih manifestacij edinburških nemirnih duš, ki se pojavljajo kot okrogle barvaste luči. In če zasmrdi po dreku, se nekje v bližini potika duh zapornika, ki se je skril v voz z iztrebki, misleč, da bo tako pobegnil, a se je grdo uštel, voz so namreč preprosto zvrnili v prepad. Z njim vred. Če ga zavohate, stopite stran od prepada, pravijo, da je že večkrat poskušal koga poriniti čez rob, da bi končal tako kot on.
Edinburški grad je edinstven po tem, da je tam prisotnost duhov znanstveno dokazana – no, menda: leta 2001 so naredili poskus in ugotovili, da so obiskovalci, ki niso o gradu in njegovi zgodovini ničesar vedeli, nekaj začutili prav na krajih, ki so na glasu, da tam straši.
Eden od predorov naj bi (mislijo, a niso povsem prepričani) z edinburškega gradu vodil tudi v palačo Holyrood, že od 14. stoletja sedež škotskih kraljev. Tudi ta ima svoje duhove, najznamenitejša pa je seveda vseprisotna Marija I. Škotska, ki se ji je tam zgodila huda tragedija – njen mož, lord Darnley, je naročil umor njenega domnevnega ljubimca Davida Rizzia. Umorili so ga v jedilnici, kar vpričo noseče Mary. Krvavi madeži na tleh se vedno znova pojavijo ne glede na to, kako energično jih skušajo očistiti. Lord Darnley, ki je tudi storil zoprn konec – njega naj bi iz maščevanja ukazala pospraviti njegova žena kraljica – se tudi še vedno potika po svojih nekdanjih sobanah v palači.
Kdo pravi, da mrtvih moda ne zanima?
Seveda pa niso vsi duhovi prastari, nekaj je še čisto svežih, na primer duh princese Diane, ki tudi, tako kaže, pokriva zelo veliko ozemlje, saj jo videvajo vsepovsod. Videli so jo tudi v cerkvi na poroki princa Williama. Kar bi človek še razumel, ampak kaj za vraga je iskala na Škotskem, kjer so kitajski turisti posneli odsev princesine (no, domnevno) podobe v oknu neke cerkve v Glasgowu? Diana se še vedno zelo aktivno vpleta v zadeve živih, saj neki jasnovidki (gospa je sama povedala, res!) redno komentira tekoče dogodke, še posebej stvari, ki se tičejo njenih dveh sinov. Oh, in hudo jo je skrbelo, da Williamova žena Catherine po prvem porodu premalo jé. Presuha je! se je vznemirjal duhec princese ljudski src. Ki tudi mrtva, če gre verjeti jasnovidki, zvesto sledi modi, čeprav je vojvodinjo Kate posvarila pred modnimi kreatorji: »Samo izkoriščajo te, tako kot so mene.«
Malce presenetljivo pa je, da se Diana ne pojavlja tam, kjer je dolga leta živela, v Kensingtonski palači. Saj ne da tam ne bi bilo duhov, nasprotno. Obstaja celo »prekletstvo kensingtonske palače«, saj so številne plemkinje, ki so tam prebivale, imele nesrečno življenje in grozljivo smrt (vključno z Diano). Princesa Margareta je do svoje smrti leta 2002 živela v enem od stanovanj (z 21 sobami v treh nadstropjih) – v isto stanovanje sta se pozneje vselila William in Kate – družbo pa ji je občasno delal duh skrivnostne ženske v modrem. Princesa o tem ni govorila, njena gospodinja pa je, zato vemo, da je bila obiskovalka v starodavni noši molčeča in je vedno izginila tako tiho, kot je prišla.
Drugje v palači videvajo duh kralja Jurija II., ki je zaradi počene anevrizme zelo nekraljevsko umrl na stranišču, če pa slišite vrtenje kolovrata, je v bližini najverjetneje princesa Sophie, hči Jurija III., ki si je samotne dni v palači krajšala s predenjem. Vsaj dokler ni oslepela.
»Ekskluzivno!« je pred časom poročal neki tabloid, »mali George in duh v kraljevem vrtu: mali princ ima fantomskega prijatelja!«
Zaposleni v palači poročajo o nenavadnih zvokih in drugih strašljivih pojavih. Večina jih kmalu zamenja službo. William in Kate, ki sta se vselila v Margaretino stanovanje po obsežni (in zelo dragi) prenovi leta 2011, sta se pa samo smejala, ko so ju svarili pred duhovi v palači. Njun stalni dom je nekaj pozneje – domnevno ne zaradi duhov – postal (tudi temeljito prenovljeni) dvorec Amner Hall, kraljičino darilo na posestvu Sandringham, in tudi tam se lahko spotakneta ob duhca ali dva. »Ekskluzivno!« je pred časom poročal neki tabloid, »mali George in duh v kraljevem vrtu: mali princ ima fantomskega prijatelja!« Pa se je potem izkazalo, da pravzaprav ne trdijo, da se prinček Jurček na vrtu igra z duhovi, hoteli so samo reči, da je Amner Hall nekdanji dom svetega Henryja Walpola, ki se je med vladavino Elizabete I. spreobrnil v katoliško vero in postal jezuit, kar v tistih časih ni bilo zdravo, še posebej ne za Henryja, saj so ga aretirali, mučili ter slednjič obesili in razčetverili. Leta 1970 so ga razglasili za svetnika. Čeprav je umrl daleč od doma, pa njegov duh še blodi tam okrog. Kadar veter močno piha, lahko slišite njegove klice.
