SREČA V NESREČI

Slovenci za las ušli smrti

Urban Klančnik
30. 6. 2016, 19.32
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.59
Deli članek:

Napad treh samomorilcev na letališču, v katerem je bilo ubitih najmanj 43 oseb, še 238 pa je bilo ranjenih, je skoraj gotovo delo samooklicane Islamske države. Žrtve napadalcev bi skoraj bili tudi nogometaši kluba ND Nova Gorica.

Faacebook
To je bil eden izmed najhujših terorističnih napadov v Turčiji, ki bo najverjetneje sprožil vojno proti skrajnežem.

Fantje nogometnega kluba ND Gorica so namreč le nekaj ur pred napadom prišli na letališče in ga na srečo zapustili še pred grozljivko, ki se je zgodila ob približno desetih zvečer. »Z letališča Atatürk smo odleteli proti Tel Avivu, kjer imamo danes tekmo s klubom Maccabi. Dejansko smo za napad izvedeli šele proti večeru in seveda smo bili pretreseni,« nam je povedal član ekipe Nejc Berce. »Kar zmrazi te, ko pomisliš, da bi lahko bil med žrtvami tudi ti.«

Facebook
Nogometaši kluba ND Nova Gorica so bili na letališču malo pred napadi.

Berce nam je povedal, da je v bližini hotela, v katerem so nastanjeni, povrhu izbruhnil tudi požar, ki pa na srečo ni bil povezan s kakšnim napadom. »Po takšnem dogodku si dodatno preplašen. Vendar pa so naše misli popolnoma osredotočene na tekmo in upam, da bomo zmagali.« Berceta smo vprašali tudi o posebnih varnostnih ukrepih, a je dejal, da se mu ni zdelo nič posebnega. »V Izraelu so varnostni ukrepi že tako ali tako izjemno strogi. Tako se na neki način v Izraelu počutiš bolj ogroženega, kot smo se denimo v Turčiji, kjer na to, da bi se lahko zgodil napad, sploh nismo pomislili. Tako pač je.« 

Iz Turčije se nam je oglasila tudi Slovenka, ki že 16 let živi v Istanbulu. »Danes je internet zelo počasen in se mi do zdaj poštni predal za elektronska sporočila sploh ni osvežil, facebook tudi ne dela. Lahko pa rečem, da je bila bomba na Atatürku samo vprašanje časa, ker na vstopu na letališče sploh ni nobene prave kontrole. Vsakič, ko sem šla na letališče, me je zaradi tega skrbelo. Z avtom lahko pride na letališče čisto vsak, natovorjen s čimerkoli, tako da kakšno strašno presenečenje ni bilo, je pa seveda grozno in strah vzbujajoče.« Zanimivo je, da internetne povezave ob tovrstnih dogodkih v Turčiji zmeraj delajo slabo in da bi to lahko bil dokaz, da želi turška vlada omejiti pretok podatkov. 

Potnika Paul in Suzie Roos: "V roki je imel pištolo in naključno streljal v vsakogar, ki se je znašel pred njim."

NAJHUJŠI NAPAD V TURČIJI 

Na letališču Atatürk je bilo ubitih 43 ljudi, med njimi so bili večinoma turški državljani, pričakujejo pa, da bo mrtvih še več. Turške oblasti so sporočile, da so napad skoraj gotovo izvedli pripadniki Islamske države. Napadalci so na letališki terminal za odhode s taksijem prispeli okoli 22. ure po lokalnem času (okoli 21. ure po srednjeevropskem) in najprej začeli z avtomatskimi puškami streljati po potnikih, nato pa so se razstrelili. Varnostne kamere naj bi glede na posnetke, ki so že zaokrožili po internetu, posnele dve eksploziji. Na enem posnetku je videti v črno oblečenega moškega, ki steče v stavbo, kjer potem pade. Napadalca naj bi ustrelil policist, ki je nato stopil do njega, a hitro zbežal, ko je videl, da se bo ranjeni napadalec razstrelil. 

PRIČEVANJA 

Med srečnimi preživelimi je bila tudi 12-letna Hevin Zini, ki je na letališče prispela iz Düsseldorfa. Deklica je za medije dejala, da je bila povsod kri in da če bi z letalom prispeli le nekaj minut prej, bi bila med mrtvimi tudi ona. V času napada je bil na letališču tudi snemalec Laurence Cameron, ki je potoval iz Latvije v Izmir. Njegovo letalo je pristalo ravno v trenutku, ko je eksplodiralo. »Sploh nisem slišal eksplozij. Stopil sem skozi terminal in videl skupino ljudi, ki je panično bežala proti meni. Zraven so bili varnostniki z orožjem v rokah.« 

NAPADALEC V ČRNEM 

Grozljivo izkušnjo sta opisala tudi južnoafriška turista Paul in Susie Roos. »Prišla sva do mesta za odhode, ko sva nenadoma zagledala moškega v črni obleki. V roki je imel pištolo in naključno streljal v vsakogar, ki se je znašel pred njim. Bila sva kakšnih 50 metrov od njega. Skrila sva se za mizo in zaslišala dve močnejši eksploziji. Takrat je začel hoditi proti nama, a je na najino srečo šel po tekočih stopnicah nadstropje nižje. Slišala sva še nekaj strelov in nato še eno eksplozijo.« Potem je bilo vsega konec.