Francoska vstaja

Na ulicah že skoraj mesec dni

Matej Klarič
26. 4. 2016, 16.10
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.59
Deli članek:

V Franciji že od 31. marca potekajo množični protesti, ki pa so v večini medijev spregledani, čeprav bi si zaslužili biti na naslovnicah. Francozi od takrat namreč vse bolj množično, po vsej Franciji, nasprotujejo spremembi delavske zakonodaje, ki bo še bolj okrnila njihove socialne pravice.

Reuters
Vse več ljudi se udeležuje protestov, ki trajajo že mesec dni. Razširili so se celo v sosednje države, Belgijo, Španijo in Nemčijo.

Z reformami je namreč vladajoča stranka, ki je tako kot druge tovrstne stranke širom Evrope že dolgo nazaj »pozabila,« da ima v imenu naziv socialistična, želela še bolj olajšati odpuščanja delavcev in grozila s podaljševanjem 35-urnega delovnika. Delavci bi v tožbah lahko dobili tudi samo najvišji določeni znesek odškodnine; tako bi se odkrito varovale kršitve zaposlovalcev. Ob takšni levici, ki ne zastopa več interesov ljudi, kot je to počela v preteklosti, je povsem jasno, da ljudje iščejo alternative.

Sporočilo protestnikov: Mladi so v bolečinah, starejši v revščini, to ni družba, ki jo želimo.

Francozi so množično sklenili, da jim je dovolj desetletij zmanjševanja delavskih pravic, vse večje neenakosti in delavskih reform. Jezni na politične in finančne elite, ki denar kopičijo v davčnih oazah, obenem pa zatrjujejo, da moramo varčevati, ker naj bi vsi skupaj preveč trošili, so se odpravili na ulice.

Vredni smo več od tega

Protesti so kmalu prerasli v gibanje, ki so ga poimenovali Nuit debout, kar bi lahko prevedli kot Nočna vstaja. Na srečanjih in shodih berejo poezijo, se družijo, poslušajo koncerte, kuhajo hrano in predvsem razpravljajo o možnostih drugačnega razvoja družbe, ker so, kot pravijo, vredni več od tega, kar imajo. »Mladi so v bolečinah, starejši v revščini, to ni družba, ki jo želimo,« pravijo protestniki. Pred dobrima dvema tednoma so tudi objavili peticijo, ki jo je do zdaj podpisalo že več kot 1,3 milijona ljudi.

Reuters
Študentje so duhovito oponašali policiste. Nad njimi je na transparentu napis: »Imamo levo vlado, ki si zasluži udarec.«

Spomin na leto 1968

Protestniki se povezujejo v skupščine brez vodij, kjer so odločitve izglasovane šele, ko dobijo 80-odstotno podporo. Čas govora pa je za vse omejen. Tako veliki protesti so Francijo prvič zajeli po davnem legendarnem maju 1968. Takratni protesti so bili usmerjeni predvsem proti tradicionalni in konservativni družbi, ki je vse bolj ovirala svobodomiselnost mlajših generacij, ki pa niso čutile takšnih ekonomskih in socialnih stisk kot danes.

Ne preseneča, da sedanji protesti opozarjajo predvsem na problematiko visoke brezposelnosti in ekonomske krize ter so tudi posledica razočaranja nad stanjem demokracije, ki prek obstoječih vzvodov vse manj posluša želje državljanov.

Zapoznela španska vstaja

Vstaja sicer močno spominja na špansko gibanje Indignados, kjer so protestniki opozarjali na podobne težave, iz gibanja pa se je rodila stranka Podemos (Zmoremo), ki je s skoraj 21 odstotki glasov postala celo tretja največja španska stranka. V Franciji so se protesti začeli šele zdaj, ker je ravno v času vzpona španskega gibanja Francija za predsednika izvolila Françoisa Hollanda, socialističnega predsednika, ki je ljudem obljubljal boljšo prihodnost in več socialnih pravic.

Francozi pa so po letih istih politik, kot jih je pred tem izvajala desničarska vlada, povsem razočarani. Čutijo se prevarane, celo tako močno, da Hollanda skoraj gotovo ne bodo izvolili v drugo. Kar štirje od petih volivcev nočejo, da bi še enkrat kandiral. Nič kaj bolj pa ne podpirajo Nicolasa Sarkozyja, ki je bil predsednik pred njim in čaka na svojo novo priložnost, tako kot tudi skrajno desno usmerjena Marine Le Pen.

Napoved novih protestov

Za četrtek so v kar 93 francoskih mestih napovedani novi protesti. Čeprav je gibanje šele na svojih začetkih, bo zanimivo videti, kaj bo iz njega nastalo, ko se bo protestniški val umiril. Tudi primera sicer volilno uspešnih Podemosa in grške Sirize kažeta, da pri vzpostavljanju resnih alternativ ne gre brez težav, ki so povezane tudi s tem, da lahko gibanja, ki prerastejo v stranke, kmalu izgubijo stik z volivci in svoj revolucionarni naboj. Če kaj, tovrstna gibanja kažejo, da obstoječe diskreditirane politike potrebujejo resne spremembe v prid državljanom. Dolgo časa si novi in stari politiki širom Evrope ne bodo več mogli zatiskati oči pred tem dejstvom.