Svet

Erdogan po poti Putina

Č.K.
12. 8. 2014, 18.17
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.55
Deli članek:

Na nedeljskih predsedniških volitvah je pričakovano že v prvem krogu slavil dozdajšnji premier Recep Tayyip Erdogan. Njegova moč je neomajna, v enajstih letih vladavine si je uspel podrediti vojsko in večino medijev. Njegovi kritiki se bojijo, da bo na predsedniškem stolčku še bolj avtoritaren, kot je bil do zdaj. Bo tako svet dobil novega Vladimirja Putina?

Reuters

Tokratne predsedniške volitve v 77-milijonski državi so bile prelomne z dveh vidikov. Prvi je ta, da so Turki predsednika republike prvič od leta 1923, ko je bila ustanovljena republika, volili na neposrednih volitvah, pred tem je namreč predsednika izvolil parlament. Druga prelomnica pa je vsekakor ta, da so na čelo države izvolili dozdajšnjega predsednika vlade Recepa Tayyipa Erdogana, ki »de facto« državi vlada zadnjih enajst let in ji bo vladal še v nadaljnje. Ta se je takoj po zmagi odpravil molit v eno izmed carigrajskih mošej, nato pa se je odpravil v Ankaro, kjer je že v nedeljo zvečer nagovoril svoje privržence. V svojem volilnem programu je izpostavljal nadaljevanje uspešne gospodarske politike, spremembo ustave in uvedbo predsedniškega sistema, članstvo v Evropski uniji ter rešitev kurdskega vprašanja.

Reuters

So se pa takoj po razglasitvi rezultatov začele pojavljati prve govorice o nepoštenosti volitev. Izkazalo se je namreč, da je državna volilna komisija natisnila 20 milijonov volilnih lističev več, kot je volilnih upravičencev v državi. Volitvam so dali črno piko tudi predstavniki misije OVSE (Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi). Mediji so namreč po ocenah opazovalcev Ovseja poročali v prid Erdoganu, kar pa pravzaprav ni nobeno presenečenje.

Erdogan je namreč že v preteklosti izrabil medije, da se je opral krivde v raznih korupcijskih aferah, ki jih med njegovo dozdajšnjo enajstletno vladavino ni manjkalo. Glavne televizijske postaje so o njegovi kampanji poročale na dolgo in široko, o kampanji njegovih tekmecev pa precej omejeno. Ob tem velja omeniti še Erdoganovo zlorabo državnih sredstev, saj se je večkrat zgodilo, da je na svoje predvolilne shode potoval na državne stroške, in dejstvo, da je svojo predvolilno kampanjo začel še pred njenim uradnim začetkom.

Pa vendar je Turčija v zadnjem desetletju dosegala zavidljivo gospodarsko rast, a obenem tudi vrsto sprememb. Turčija se pod njegovo vlado počasi, a vztrajno spreminja iz sekularne države, ki jo je po razpadu otomanskega cesarstva izgradil njen prvi predsednik Kemal Ataturk, v islamsko državo, kjer religija postaja pomemben del vsakdana. Tako je ponovno uvedel verske šole in dovolil nošnjo naglavnih rut ženskam, zaposlenim v javni upravi.  

Reuters

Mladi Turki, ki si želijo moderno, demokratično in sekularno državo, so le nemo spremljali, kako je parlament, kjer ima večino njegova Stranka za pravičnost in razvoj, kot po tekočem traku sprejemal zakone, s katerimi so omejili oglaševanje alkoholnih pijač, pravico do splava, prav tako so tudi omejili oglaševanje kontracepcijskih tablet. Njegovi nasprotniki se namreč bojijo, da bo udejanjil svoje predvolilne težje po spremembi ustave in tako Turčijo spremenil v predsedniško republike po ruskem vzoru, kjer ima vso oblast v državi Vladimir Putin.

A Turčija je za Evropsko unijo geostrateškega pomena. Četudi je verjetnost, da bo kdaj postala polnopravna članica EU, izredno majhna, saj si marsikatera evropska država v Evropski uniji ne želi dodatnih 80-milijonov muslimanov, je eden največjih gospodarskih partnerjev EU in ključnega pomena pri komunikaciji med EU in bližnjevzhodnimi državami. V tem primeru bo, kot že tolikokrat poprej, EU ne glede na kontroverznost Erdogana pač zamižala na eno oko.