MTB Slavnik

Gorski kolesar Denis Dodič medveda srečal že desetkrat, v srno ali divjega prašiča se še ni zaletel

Danijel Cek
23. 6. 2024, 16.25
Deli članek:

Čeprav je zaradi velikih uspehov naših kolesarjev v zadnjih letih popularno predvsem cestno kolesarstvo, pa Denis Dodič iz Podgrada prisega na gorsko kolesarstvo.

Danijel Cek
»Skoraj ga ni maratona v Sloveniji in bližnji Italiji, Avstriji in na Hrvaškem, da ga ne bi že prevozil,« pravi Denis.

Živi tik ob glavni cesti, po kateri pravi, da ni pametno kolesariti, zato jo le prečka in potem več ur poganja kolo po gozdovih ter travnikih, ne da bi srečal en sam avto ali tovornjak. Srečuje pa srne, jelene in medvede. Denis Dodič je pionir gorskega kolesarstva na širšem Primorskem, na njegovo pobudo je nastala največja gorskokolesarska dirka MTB Slavnik, vse bolj se uveljavlja tudi dirka Biči po Čiči, ki so jo prejšnjo soboto že četrtič izpeljali s startom in ciljem v Hrušici.

Bilo je sredi 90. let, ko so se v Sloveniji začela pojavljati prva gorska kolesa, in danes 59-letni Denis Dodič je bil med prvimi iz Podgrada, ki se je navdušil nad njimi. »Spominjam se, da ga je pred menoj imel le Jadran Psič, on je bil prvi v našem kraju s takšnim kolesom. No, pa nekaj mlajših mulcev ga je kmalu dobilo. Pred tem smo vsi vozili le ponije, morda je imel kdo kakšno cestno kolo, takrat smo jim rekli dirkalno kolo. Ker so edina imela prestave ...« se Dodič spominja svojih začetkov v gorskem kolesu.

Leta 1994 si je tako v Izoli kupil prvo gorsko kolo znamke Aurora, s trdimi vilicami, brez blažilcev. Nekaj let pozneje si je kupil malo bolj resno kolo znamke Scott, tisto je imelo že prednje blažilce. »Bilo je leto 1995, ko sem šel na prvo dirko v Bohinj. V svoji kategoriji sem zasedel četrto mesto in bil super zadovoljen, čeprav nas je bilo v kategoriji morda le šest,« se v smehu spominja svoje prve dirke.

In tako ga je gorsko kolesarstvo popolnoma prevzelo. Začel je hoditi na tekmovanja za pokal Alpe Adria, cross country tekmovanja po Italiji, Sloveniji in na Hrvaškem, med tekmovanji resno treniral najmanj trikrat na teden in pridno nabiral kondicijo ter znanje. Ko so se pojavili prvi bicikli z velikimi, 29-palčnimi kolesi, je začel delati dolge ture. Po 50, 100 in celo 120 kilometrov. »Začel sem se udeleževati cross country maratonov. Skoraj ga ni maratona v Sloveniji in bližnji Italiji, Avstriji in na Hrvaškem, da ga ne bi že prevozil.«

Oče največjega kolesarskega maratona v Sloveniji

Najbolj mu je ostal v spominu 212-kilometrski maraton v Avstriji, na katerem so morali tekmovalci premagati tudi sedem tisoč višinskih metrov. »Teren je bil pravi gorski, grd, težak … Prevozil sem ga v 12 urah in 44 minutah. Ker nisem vedel, ali bom kos takšni razdalji in takšni višinski razliki, sem treniral tako, da sem s kolesom vozil na Slavnik. Rekord sem postavil v enem dnevu, ko sem se na Slavnik povzpel 14-krat. Iz Markovščine, Skadanščine, Povžan, Hrpelj in Podgorja. Računam, da sem se ob enkratnem vzponu dvignil za približno 500 metrov, 12-krat 500 metrov pa je zneslo približno šest tisoč metrov, torej malo manj kot na maratonu,« opisuje priprave na svojo najtežjo kolesarsko preizkušnjo.

Nadaljevanje aktivnega tekmovanja na vrhunski ravni so mu nekoliko otežile zdravstvene težave, in ker si je od vedno želel tudi v domačih krajih pripraviti maraton gorskega kolesarstva, se je tekmovalno umiril in začel ukvarjati z organizacijo. »Iskal sem nekoga, ki bi podprl mojo idejo, in v Kopru našel Gorana Sambta ter kolesarsko društvo Raketa, v bližnji okolici pa matarske gasilce in Damirja Zeca. Ekipa se je nato širila in pred leti smo prvič organizirali gorskokolesarski maraton MTB Slavnik. Letos smo ga pripravili še šestič. MTB Slavnik je največji gorskokolesarski maraton v Sloveniji,« pojasnjuje Dodič.

Ideja za kolesarsko dirko pod in na Slavniku se mu je namreč ponujala vsak dan. Dodič živi v Podgradu, in ko stopi iz svoje hiše, najprej zagleda čičke tisočake, od Žabnika do Slavnika. Ta pogled mu je dal idejo, da bi te tisočake lahko premagovali na dirki s kolesom. In res. »Prva leta je bila trasa dolga 84 kilometrov, zdaj smo jo skrajšali na 66. Preprosto zato, ker nimamo dovolj ljudi. Prva leta nas je bilo skoraj 90. To je ogromna organizacija, ki zahteva veliko truda in veliko ljudi.« Na rekordnem maratonu MTB Slavnik je nastopilo 519 kolesarjev.

Profimedia
»Preden smo sredi 90. let dobili gorska kolesa, smo vsi gonili ponije.«

Vsak četrtek nova tura

Ko je Evropo in svet zajela epidemija koronavirusa, dirke na Slavnik niso mogli izpeljati, zato je Denis s svojimi kolesarskimi prijatelji začel razmišljati in našel novo idejo. Iz Podgrada se je odpravil le do sosednje Hrušice in se s Patrikom Križmanom dogovoril, da bi organizirali novo kolesarsko preizkušnjo. Ker ta poteka južno od glavne ceste Kozina–Starod – ločnico med Brkini in Čičarijo – so ji nadeli posrečeno ime Biči po Čiči.

»Tudi ta maraton se je lepo prijel. V začetku je bil zraven tudi znani bistriški kolesar in trener Robi Jenko, potem pa se je tudi okrog te dirke oblikovala lepa skupina podobno mislečih ljudi,« je zadovoljen Dodič. V soboto, 15. junija, so maraton organizirali že četrtič. Prvo leto se je na progo podalo nekaj več kot 50 kolesarjev, lani 180, letos pa že 200. Večina iz Slovenije in Hrvaške, nekaj manj iz Italije, letos pa je bil prijavljen tudi en Novozelandec.

Ob snovanju dirke Biči po Čiči so se pri Patriku Križmanu začeli zbirati kolesarji in tako je nastala še ena pobuda – Biči četrtki. Od aprila do oktobra se tako vsak četrtek v Hrušici zbere do 25 kolesarjev in odpravi na drugo turo. »Brkini in Čičarija sta idilični pokrajini za gorsko kolesarstvo. Zdaj, ko so se nam po vstopu v schengenski prostor odprle še meje, pa sploh,« pravi Dodič. V zadnjih letih je organiziral tudi nočne vzpone s kolesi na Slavnik.

Umikali so se volkovom

Ob organizaciji obeh gorskokolesarskih maratonov je Dodič s svojimi kolegi naletel na številne težave, ki pa so jih uspešno premagali. Dodič se najbolj spominja, da so morali spreminjati traso dirke na Slavnik, in sicer zaradi volkov. »Iz zavoda za varstvo narave so nam pojasnili, da ima tam okoli Malih vrat volkulja mlade, zato smo morali spremeniti traso. Dirko Biči po Čiči pa smo morali izpeljati do prvega vikenda v septembru, pozneje je ne bi mogli več zaradi parjenja jelenov. Ob vsaki dirki smo morali natančno določiti traso, ki je morala potekati izključno po v kataster vrisanih cestah. Med iskanjem povezav smo tako očistili veliko starih, že skoraj pozabljenih gozdnih poti,« stranski rezultat kolesarskih preizkušenj opiše naš sogovornik.

Denis Dodič je ponosen, da živi v tako lepih krajih, ki dajejo neizmerne možnosti za kolesarjenje v naravi. »Naši maratoni so izredno razgibani. V Avstriji, denimo, imaš nekaj strmih vzponov in spustov in to je to. Pri nas pa stokrat gor in stokrat dol, gozd, travnik, vas … To cenijo predvsem tujci. Nekdo mi je nekoč rekel, da ga v Evropi skoraj ni takšnega kolesarskega maratona, ki bi imel tako malo asfalta. Od 54 kilometrov proge Biči po Čiči poteka po asfaltu morda le dva kilometra trase,« opisuje.

Zaradi medveda je že obrnil

Po njegovem mnenju je gosko kolesarstvo sicer težko, vendar zaradi pristnega stika z naravo veliko lepše in navdihujoče od cestnega. »Jaz sem si že trikrat kupil cestno kolo, poskusil, pa mi ni šlo. Preprosto me vleče v naravo. Za kolesarjenje po gozdnih poteh ne potrebuješ ničesar, kolo, trdno voljo in nekaj oznak. Seveda sem srečal že številne živali, srne, jelene, a tudi medveda. Zagotovo sem ga srečal že desetkrat, vendar se ni nikoli pognal za mano. Sem se pa jaz nekajkrat obrnil. Jaz se še nisem, poznam pa kolege, ki so se med vožnjo že zaleteli v srne ali divje prašiče,« opisuje prigode v gozdovih.

Z ljubeznijo do kolesarjenja je okužil tudi oba sina, Blaža in Miho, ženo Nevjo sicer ne, mu pa vedno pomaga pri organizaciji tekmovanj in aktivno sodeluje pri vsakem dogodku. Dodič pravi, da se kolesarji razlikujejo tudi po karakterju; nekateri imajo raje ceste, drugi »speglane« steze v naravi, tretji naravne poti. »In pri teh moramo biti vedno previdni. Nikoli ne vemo, kdaj bo pred nami padla kakšne suha veja. Seveda drži, da si lahko razbiješ glavo, ampak nekoč je nekdo lepo opisal razliko med kolesarjenjem v naravi in na cestah. V naravi veš, da bo drevo, ob katerem se pelješ, ostalo na miru, na cesti pa nikoli ne veš, kdaj ti bo avto presekal pot,« zaključi svojo pripoved Denis Dodič, po poklicu medicinski tehnik, ki v sežanski bolnišnici skrbi za dializne bolnike.