Politiki prejemajo grožnje, najbrž tudi vi niste izjema. Imate poostreno varovanje po nedavnem poskusu atentata na Slovaškega premierja Roberta Fica? Se zadnje čase počutite kaj bolj ogroženega?
Ne, ne počutim se bolj ogroženega. So pa res po atentatu na Fica do mene prišle varnostne službe. Imeli smo pogovor glede samozaščitnega vedenja, nismo pa poostrili varovanja.
EU je v zadnjih letih šla skozi dve veliki krizi: pandemijo in vojno v Ukrajini, Slovenijo pa so lani prizadele še katastrofalne poplave. Kaj so po vašem glavne prioritete nove petletke na ravni EU?
Žal so se v zadnjem obdobju razblinile sanje o mirnem in pravičnem svetu, tudi EU se sooča z izzivi, na katere nikoli ni računala. Govorimo o varnostnih izzivih, ki so prišli z rusko agresijo na Ukrajino, ki še kar traja. Evropa je začela vzpostavljati varnostne, obrambne mehanizme, za katere nihče ni pričakoval, da jih bomo imeli še kdaj na mizi. Poleg krepitve varnostnih mehanizmov moramo v EU dati velik poudarek, kar se je pokazalo po pandemiji, tudi izboljšanju konkurenčnosti gospodarstva. Pokazalo se je, da nobena od evropskih držav samostojno ne more tekmovati z velesilami. Evropa lahko ohrani svojo težo le, ko je povezana in enotna. Prav ta povezanost na nivoju EU je v resnici edini pravi odgovor na vprašanje, kako izboljšati konkurenčnost. Podobno kot pri obrambnih vprašanjih je treba tudi za doseganje konkurenčnosti zagotoviti dodatna sredstva. O tem bo največ razprave v naslednjih mesecih, ko se bodo postavljali temelji za naslednjo finančno perspektivo.
Časi nemško-francoskega vlaka, na katerem je želela biti tudi Slovenija, so že zdavnaj minili, med največjima državama EU je zadnje čase kar precej različnih pogledov na prihodnost Unije: od obrambne politike do odnosov s Kitajsko. Slednja je v globalni politiki pridobila pri moči, moč EU pa se je zmanjšala …
V zadnjem času so postala varnostna in zunanjepolitična vprašanja bolj pomembna kot v preteklosti. Verjamem, da se da zadržati nemško-francoski vlak na področju konkurenčnosti, da je še vedno uspešen kot ogrodje evropske politike. Treba pa je najti način, kako precej različna stališča obeh teh držav glede varnosti, pa tudi zunanje politike, pripeljati na skupni imenovalec. Tukaj so izzivi, a vseeno verjamem, da bo možno doseči soglasje glede potrebnih reform. Tako da daleč od tega, da EU ne odgovarja na izzive sedanjega časa. Potrebno pa jo je prilagoditi, da bo pri tem še bolj učinkovita.
Francoski predsednik Macron je med obiskom v Nemčiji poudaril, da potrebujemo nemško-francoski kvantni preskok. Vi osebno ste se nekako bolj ujeli s francoskim predsednikom Macronom kot nemškim kanclerjem Scholzem, ki je bil marca na obisku v Sloveniji. Vam je Emmanuel Macron vzgled? Kaj vas pri njem najbolj navdušuje?
Naj najprej povem, da je bil obisk nemškega kanclerja Scholza marca v Sloveniji zelo ploden, prijateljski in uspešen, za obisk francoskega predsednika pa se še dogovarjamo. Vtis, ki se včasih ustvarja, da je Slovenija danes vezana samo na eno od teh dveh držav, ni ustrezen. Nemčija ostaja naša najpomembnejša trgovinska partnerica, verjamem, da bo tako tudi ostalo. Res pa je, da me s francoskim predsednikom druži članstvo v evropski politični družini Renew, ki združuje liberalne, levosredinske stranke, zato imam do njega osebno več dostopa. Zunanja politika je na koncu vedno zmes obojega, tako osebnih kot državniških stikov. Verjamem pa, da ima Slovenija uravnotežen odnos do Francije in Nemčije, da nismo pretirano nagnjeni v nobeno smer.
Je že znan datum že napovedanega obiska Emmanuela Macrona v Sloveniji? Lahko pričakujemo, da bo ob tej priložnosti napovedana investicija francoskega Renaulta v novomeškem Revozu, kjer naj bi sestavljali nov električni twingo?
Ko bo kaj več znano, bom o tem z velikim veseljem spregovoril.
Z agresijo Rusije na Ukrajino se je med glavne teme v Evropi vrnila varnost. Bi EU potrebovala posebnega komisarja za obrambo? Strinjate se tudi z Macronovo idejo o skupni evropski obrambi, o skupni evropski vojski? Vemo, da EU nima skupne obrambne politike, saj je vezana na Nato in odvisna od njega.
Glede na to, s kakšnimi geopolitičnimi ter varnostnimi razmerami se soočamo danes, bi bil tudi komisar za obrambo verjetno koristen.
Podpirate idejo, da v Evropskem svetu pri nekaterih najpomembnejših odločitvah na področju zunanje, varnostne in obrambne politike ne bi bilo potrebno več soglasje vseh držav članic, ampak bi zadostovala samo kvalificirana večina?
Podpiram, saj se je prevečkrat pokazalo, da so posamične članice veto uporabljale za izsiljevanje, za lastne zelo ozke interese, in to izrazito v škodo drugih držav članic ali kandidatk za članstvo. Zadnji tak primer je Severna Makedonija, pri čemer je Bolgarija zablokirala začetek pristopnih pogajanj z namenom, da izsili ustavne spremembe v Severni Makedoniji. Postavili so tako visok cilj, da je bil praktično nedosegljiv, hkrati pa dali veto na nadaljevanje pristopnih pogajanj. To je zelo jasen primer, kjer se kaže, da je bil veto dobesedno zlorabljen za neki interes.
Ravno v teh dneh Madžarska spet blokira novo pomoč Ukrajini, tudi v preteklosti je Viktor Orban z vetom v Evropskem svetu že večkrat izsiljeval …
Takih in podobnih potez Madžarske smo že vajeni in jih tudi ne štejemo več. Obstajajo še hujši primeri enostranskih zlorab veta …
Italijanska premierka Giorgia Meloni je naklonjena kvalificirani večini, odločno pa ji nasprotje Viktor Orban. V Sloveniji pa Janez Janša, ki meni, da bi sprememba bila na škodo malih članic in da je bolje biti enoten, močan in počasen kot hiter in razklan. Kaj pravite vi na to?
Nikogar v Sloveniji ne čudi več, da imata Janez Janša in Viktor Orban enake poglede na svet. Glede kvalificirane večine bi dejal, da mora biti EU pri odločitvah tako enotna kot tudi hitra, da si se prisiljen opredeliti, časa za izsiljevanje ne sme biti. Iskanje ravnotežja in kompromisnih rešitev je v tem hitro spreminjajočem se svetu edina možna pot naprej. Govoriti o tem, da je bolje biti počasen, pa v resnici kaže na precejšnje nepoznavanje hitrega razvoja dogodkov v današnjem svetu.
Za odpravo soglasja bi morali spremeniti Lizbonsko pogodbo, na kateri temelji EU. Ta postopek pa ni enostaven, saj bi morali spremembe ratificirati nacionalni parlamenti vseh držav članic, po potrebi tudi z referendumom v posamezni državi članici. Manjše članice, ki bi izgubile glasovalno pravico v Evropskem svetu, bi se gotovo uprle tem spremembam. Koliko realne sploh so?
Dr. Robert Golob je postal predsednik slovenske vlade pred dvema letoma, 1. junija 2022. V politiko je vstopil 24. januarja 2022 na kongresu stranke Zelenih dejanj, na katerem je postal njen predsednik. Na kongresu je stranka dobila novo ime Gibanje Svoboda. Na volitvah istega leta je bil izvoljen za poslanca, stranka pa je dobila rekordnih 34,45 odstotka glasov oziroma 41 poslanskih mandatov. Rodil se je 23. januarja 1967 v Šempetru pri Gorici, je diplomant Fakultete za elektrotehniko Univerze v Ljubljani, na kateri je leta 1994 tudi doktoriral. Kot Fulbrightov štipendist je gostoval na Georgia Institute of Technology v Atlanti in se leta 1997 zaposlil kot docent na fakulteti za elektrotehniko v Ljubljani, na kateri je bil izredni profesor. Leta 1998 je bil imenovan za vodjo pogajalske skupine za Evropsko unijo za področje energetike, leto kasneje pa je prevzel funkcijo državnega sekretarja za energetiko ter sodeloval pri oblikovanju ključnih zakonov s tega področja.Leta 2002 je ustanovil zasebno podjetje Strela-G, iz katerega je kasneje nastalo podjetje GEN-I. V dobrem desetletju je podjetje iz lokalnega postalo globalni trgovec z električno energijo.
O realnosti sprememb je danes težko govoriti. Trenutno se o tem široko razpravlja, verjamem pa, da se bo v naslednjem mandatu poskušalo tudi uradno začeti z reformami. Zakaj? Zato, ker bi bil lahko, če ne bi prišlo do reforme delovanja EU kot celote, pravzaprav onemogočen kakršenkoli vstop novih članic. Reforme so potrebne tako zaradi načina delovanja navznoter, da smo bolj konkurenčni in bolj odzivni na globalne trende, kot zaradi tega, da bomo sploh lahko sprejemali nove članice v EU. Pa ne mislim samo na Ukrajino, ki bi bila v tem primeru najtrši oreh, ampak tudi na Črno goro in Bosno in Hercegovino.
Raziskave kažejo, da bo ELS relativna zmagovalka teh volitev, tam pa si ne želijo ponovitve sedanje koalicije s socialisti, liberalci in zelenimi, ker jih lahko vedno preglasujejo. Bolj naj bi bili naklonjeni bolj uravnoteženi koaliciji, v kateri bi bil en njihov partner z leve, drugi pa z desne. Boste liberalci, kamor spada tudi Gibanje Svoboda, v novem sklicu parlamenta v koaliciji ali opoziciji? Za ELS naj bi bili bolj zaželeni liberalci kot socialisti, ki se utegnejo po novem znajti v opoziciji …
To seveda ni odvisno samo od liberalnega dela. Kakšna bo prihodnja koalicija, bo v veliki meri odvisno od volilnih rezultatov. Ali bo na evropskih volitvah res prišlo do napovedanega zasuka v populistično-desne vode. Sam ostajam optimist in menim, da moramo to preprečiti. Zato so tokratne evropske volitve tako pomembne in se jih je potrebno udeležiti. Ker zasuk v populistično- desne vode ogroža temeljne vrednote demokracije. Desni populizem razbija Evropo. Drugače pa je liberalna sredina na politični sredini ravno z namenom, da pripomore k tistim naprednim silam, ki prejmejo največ glasov.
Ursula von der Layen, sedanja predsednica EU-komisije, naj bi bila naklonjena koaliciji s skupino Evropskih konservativcev in reformistov (ECR), kamor sodijo tudi Bratje Italije italijanske premierke Giorgie Meloni. Nemškega kanclerja iz vrst socialdemokratov Olafa Scholza sklepanje zavezništev s skrajno desnico skrbi. Vas tudi?
Mislim, da moramo tudi pri skrajni desnici ločiti med nekaterimi strankami, ki so na oblasti, kamor spada v tem primeru tudi Italija, in tistimi, ki so v opoziciji. Verjamem, da bo po koncu evropskih volitev prišlo tudi do črte razmejitve. Zakaj? Ko je nekdo predsednik ali predsednica vlade, mora z njo že po ustroju EU sodelovati vsak predsednik Komisije. Ne more izbirati, s katero državo bi sodeloval in s katero ne. Glede na to je popolnoma logično, da je prišlo do zbliževanj med posameznimi strankami, ki so v resnici pokazale mogoče tudi bolj proevropska stališča, kot je bilo pričakovati. Z nekaterimi drugimi, ki ne kažejo nobenih tendenc po proevropskih stališčih, pa je tako sodelovanje nemogoče.
Melonijeva je tudi zelo na strani Ukrajine. Novembra lani ste bili tudi vi na obisku v Italiji …
Na obisk v Italijo grem sicer bolj pogosto …
… no, na uradnem obisku v Rimu. Javnosti je najbolj ostalo v spominu, da ste bili ob sprejemu na rdeči preprogi pred vladno palačo malo zmedeni. Ste z osebnimi stiki podobno kot von der Leynova tudi vi spremenili mnenje o Giorgii Melloni, ki so jo na začetku, ko je prevzela oblast, etiketirali z neofašistko?
Vsak, ki pride na najvišjo ali najbolj odgovorno funkcijo v državi, je dolžan svojo državo voditi odgovorno do ljudi. Marsikdo tedaj tudi obrusi svoja predvolilna stališča. Upam si trditi, da so danes odnosi z Italijo zelo dobri. Ne glede na to, kdo je na čelu italijanske vlade, to ni poslabšalo medsebojnih odnosov. Strahovi takoj po volitvah, vsaj za zdaj tako kaže, so bili neupravičeni.
Nedavno ste javno že izrazili podporo von der Leynovi za nov mandat predsednice Evropske komisije. Med potencialnimi kandidati se omenja tudi hrvaški premier Andrej Plenković. Zakaj menite, da na vrhu Evropske komisije ne bi zapihal nov veter?
V trenutku, ko sem izrazil svojo podporo, je bila sedanja predsednica edina kandidatka. Dvomim, da bi Andrej Plenković odkrito in na odprti sceni kandidiral proti Ursuli von der Leyen. Lahko pa, da se motim.
Kaj pa, če se ji kaj zalomi?
Če se izkaže, da je Andrej Plenković resen kandidat za predsednika Evropske komisije, bi bil to za regijo jugovzhodne Evrope zelo pozitiven razvoj dogodkov. Nikakor nimam nobenega zadržka do njegove kandidature.
Na Festivalu svobode ste dokaj zgodaj predstavili slovenskega kandidata za evropskega komisarja, nekdanjega predsednika računskega sodišča Tomaža Vesela. Ta je medtem dobil še podporo koalicijske SD. Pričakujete, da bo ta kandidatura gladko sprejeta ali imate v rokavu še kak rezervni scenarij? Tudi vas so omenjali …
Sam sem možnost svoje kandidature že večkrat jasno zanikal. Namen zgodnje predstavitev kandidature Tomaža Vesela je bil ravno v tem, da imamo zato pri dogovarjanjih v Bruslju bistveno večjo legitimnost, kot bi jo imeli sicer, če bi bilo ime za ime slovenskega kandidata za komisarja skrito. V skladu s preteklo prakso bi lahko Svoboda počakala do zadnjega tedna, skrivala njegovo ime in potem kandidaturo poslala v Bruselj. Meni se to ne bi zdelo pošteno do slovenske javnosti, zato smo kandidata tudi razkrili vnaprej, da se tudi javnost lahko opredeli do njega. Hkrati lahko z njegovim imenom javno operiramo v Bruslju, ko se bomo pogovarjali o tem, katera komisarska mesta bi pripadala kateri državi. Seveda pa postopek predlaganja kandidata za komisarja poteka preko vlade.
Ena od osrednjih tem predvolilne kampanje so migracije, ilegalne migracije. Stranke koalicije pri tej temi izgubljate glasove, tudi začasni nadzor na notranjih mejah se podaljšuje. Še zagovarjate svojo izjavo, da je najboljši način za učinkovito upravljanje migracij njihova legalizacija?
Gre za izjavo, ki je bila v slovenskem prostoru popolnoma napačno razumljena in jo je v tistem trenutku dala tudi Giorgia Meloni, pa je gotovo ne bi pripisali ravno njej. Izjavo smo tedaj uskladili s predsednico Evropske komisije na enem od zasedanj Evropskega sveta v Bruslju, njena avtorja pa sva bila skupaj z Melonijevo, kar pa ne pomeni, da smo zdaj mi postali ekstremno desničarska vlada.
V Evropo vsako leto pride 3,5 milijona migrantov, od tega je približno 300 tisoč oziroma deset odstotkov ilegalnih. Večina je legalnih in pridejo v Evropo na povabilo z delovnimi dovoljenji. Glavni problem ilegalnih migracij je, da je večina teh ljudi ne samo na poti, ampak tudi ob prihodu v Evropo v krempljih kriminalnih združb. Kaj pomeni legalizacija? Če bi nam uspelo teh deset odstotkov spraviti na legalne poti, bi naredili dvoje. Prvič, premaknemo problem z evropskih meja, kjer danes poskušamo preprečiti ilegalne prehode, v države izvora. V države, iz katerih prihajajo migranti, tak primer je Tunizija. Z vlaganji, investicijami v te države bi ustvarili delovna mesta in s tem odpravili potrebo, da bi migranti od tam sploh odhajali proti Evropi. Drugič, vse tiste, ki pa si kljub temu želijo v Evropo, bi pred tem ustrezno opremili z veščinami, tudi z določenimi kulturnimi, jezikovnimi, da bi prišli k nam z delovnimi dovoljenji in bi bila tako njihova pot v evropski prostor lažja. Namen legalizacije migracij je prav to, da se znebimo kriminalnih združb, ljudem pa omogočimo, da v Evropo pridejo bolje pripravljeni na integracijo.
Bil sem presenečen nad podatkom italijanske vlade, da je postal posel z ljudmi največji kriminalni posel na svetu, ki po prihodkih presega celo trgovino z drogo. Nisem mogel verjeti, to so uradni podatki, ki jih je Giorgia Meloni predstavila v Evropskem svetu v Bruslju. Od tod izhaja pobuda, da je treba narediti vse, da se iz tega posla nažene kriminalne združbe. Tudi v Sloveniji niso največji problem naključni ilegalni migranti, ki prehajajo slovensko ozemlje v lastni režiji, ampak tisti, ki zlorabljajo sistem azilne zaščite, ki ostajajo tudi pri nas in so k nam prišli v režiji kriminalnih združb. Legalizacija odpravlja prav ta problem po vsej Evropi, ne samo v Sloveniji. Kako v države izvora vrniti tiste ljudi, ki nimajo tukaj kaj početi in dati priložnost tistim, ki so pripravljeni tukaj delati in se integrirati.
To je dokaj podobno avstralskemu modelu, o čemer v tej predvolilni kampanji veliko govori nosilec evropske liste Nove Slovenije Matej Tonin. Kdor v Avstralijo poskuša priti nelegalno, je vrnjen nazaj in nima vstopa v to državo nikoli več. Kako vi gledate na to?
Pakt o migracijah, ki bo začel veljavo čez dve leti, prvič prinaša možnosti hitrejšega zavračanja že na meji, kar danes po azilni zakonodaji ni možno. Da se vrnem na začetek: legalizacija pomeni, da se spreminjajo pravila z namenom, da zavrnemo tiste, ki k nam niso prišli legalno. Žrtvam kriminalnih združb pa je treba pomagati, da se lažje integrirajo.
Glede migracij bi vas vprašal samo še to, zakaj Slovenija, pa tudi EU močneje ne pritisneta na srbskega predsednika Aleksandra Vučića, da bi uvedel vizume za državljane tretjih držav, ki povsem legalno pristanejo na letališču v Beogradu in nato nezakonito vstopijo v EU?
To se je že zgodilo. Na oblasti tako v Srbiji kot Bosni in Hercegovini se je izvajal pritisk že v letih 22 in 23. Dvojnih vizumskih režimov danes ni več in so po novem usklajeni z EU.
Pa vendarle balkanska pot ne pojenja. Če gledamo podatke ministrstva za notranje zadeve za prve štiri mesece letos, je število nezakonitih vstopov v državo večje, kot je bilo v istem obdobju lani.
Številčno to res drži. A zaradi dobre odzivnosti slovenske policije, to si upam trditi, slovensko prebivalstvo to bistveno manj občuti. Lani ob tem času policija ilegalnih prebežnikov ni prestrezala na meji, ampak globlje v notranjosti države, zato je bila njihova prisotnost bolj zaznana po celotnem teritoriju. Lani je bila nacionalna struktura med migranti tudi precej drugačna od letošnje. V upadu je število migrantov iz Afganistana, manjši upad je tudi pri ljudeh iz Maroka, naraslo pa je njihovo število iz Sirije in Turčije. Gre za eno od etničnih manjšin, ki v Turčiji ni ravno zaželena. Mislim, da ta porast ni naključen, saj se ravno letos EU pogaja s Turčijo o paketu pomoči.
Pričakujete, da bo v naslednjem mandatu prišlo do revizije zelenega prehoda. Da bo Evropski parlament odpravil ali vsaj preložil prepoved prodaje novih avtomobilov na dizel in bencin od leta 2035, kar najbolj vznemirja javnost?
To je bilo moje vprašanje kanclerju Scholzu ob njegovem obisku v Sloveniji, ali obstaja možnost, predvsem zaradi nemške avtomobilske industrije, da bi do tega prišlo. Bil je zelo kategoričen in ni dopuščal nobene dileme.
Kljub temu da nemška avtomobilska industrija na področju električnih avtomobilov ni konkurenčna s Kitajci?
Ne morem se spuščati v razloge kanclerja Scholza, lahko rečem le, da je bil zelo kategoričen. To pa pomeni, da do zasuka po evropskih volitvah najverjetneje ne bo prišlo. Res pa je nekaj drugega, da takrat, ko je bil sedanji načrt za zeleni prehod in digitalizacijo zastavljen, nismo imeli izkušnje s pandemijo, še manj z vojnimi razmerami v Ukrajini in Gazi. Čeprav se je svet od takrat do danes spremenil, je zeleni prehod še vedno ena najpomembnejših točk agende. So se pa dodale nove točke in verjamem, da bo treba najti ravnotežje tudi pri zelenem prehodu. Obstajajo konkretni koraki, kjer ga bomo v resnici pohitrili, na primer v energetiki, so pa tudi nekatera področja, kjer se bo upočasnil, na primer kmetijstvo. Pred petimi leti je bil zeleni prehod za vsa področja enako hitro zastavljen, ne da bi se spraševali o posledicah, danes si upam trditi, da bo šla energetika s hitrejšim tempom naprej tudi zaradi energetske neodvisnosti, ki jo prinaša zeleni prehod, a tudi zaradi globalne konkurenčnosti industrije. V kmetijstvu pa se bo vse najverjetneje upočasnilo zaradi neposrednih posledic, ki jih ima zeleni prehod za kmete.
Se vam ne zdi noro, da se električni avtomobili polnijo na elektriko, ki jo proizvajajo termoelektrarne? Nemčija, kjer so zaprli vse jedrske elektrarne, je tak primer. Opozicijska CDU se zavzema za ponovno uporabo jedrske energije. Krščanski demokrati v Nemčiji lahko spet pridejo na oblast.
Jedrska energija spet postaja zanimiva energetska opcija kot način za izvedbo zelenega prehoda. Verjamem, da bo marsikatera država, ki je v preteklosti te načrte opustila, mogoče v naslednjem desetletju ali dveh to svojo odločitev ponovno pretehtala. To se že kaže iz različnih pogovorov ne nujno na vladnih nivojih, ampak v industrijskih in energetskih združenjih. Konec koncev je tudi velikost posamezne jedrske elektrarne taka, da ni nujno, da ima vsaka država svojo. Lahko gradiš regionalne, kot v primeru gradnje drugega bloka Neka, ki ne bo zgrajen samo za potrebe slovenskega trga, ampak širše.
Kdaj bo po najbolj optimističnem scenariju v Krškem stal drugi blok?
Glede na informacije, ki jih imam, leta 2039. Morda leta 2040 glede na realna pričakovanja do investitorjev oziroma dobaviteljev, če bi šlo vse po načrtih.
Kako gre z zelenim prehodom skupaj nedavni podpis pogodbe za podaljšanje in povečanje dobave plina med slovenskim Geoplinom in alžirskim dobaviteljem? Na obisku v Alžiriji, kjer Slovenija odpira tudi veleposlaništvo, ste bili tudi vi.
Zavedati se moramo dveh stvari. Gradnja novih brezogljičnih, jedrskih ali obnovljivih virov traja. Potrebujemo 15 let, da lahko zgradimo dovolj brezogljičnih virov, s katerimi bi po načrtih Evropa leta 2040 v celoti razogljičila svojo energetiko. V tem vmesnem obdobju pa tudi v Sloveniji ostaja najbolj čist prehodni vir zemeljski plin, ki se bo kasneje najverjetneje preobrazil v čisti vodik. Plinska omrežja, ki se danes uporabljajo za pretok plina, bodo prevzela pretok vodika, v tem primeru zelenega vodika. Tudi o tem smo imeli zelo uspešne pogovore v Alžiriji. Povečali bomo količino plina, kot tudi podaljšali obdobje za dobavo. Imeli pa smo tudi pogovore o tem, da bi se Slovenija pridružila tako imenovanemu južnemu koridorju, ki povezuje Alžirijo z Nemčijo. Gre za južni koridor za zeleni vodik. Zemeljski plin oziroma kasneje zeleni vodik bosta v naslednjih petnajstih letih zagotovo ohranila sedanjo vlogo. Mogoče se bo celo povečal ravno zaradi premogovnih elektrarn, kot je pri nas TEŠ 6, ki jo moramo z nečim nadomestiti, ko bo prenehala z obratovanjem, drugega bloka Neka pa še deset let ne bo. Nadomestila jo bo plinska elektrarna, ki jo bo poganjal zemeljski plin ali še bolje zeleni vodik.
Z evropskimi volitvami bodo sočasno potekali trije referendumi. Največ prahu dviguje zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Pa me zanima vaše osebno mnenje glede evtanazije?
Zakon o prostovoljni pomoči pri končanju življenja je bil v parlament vložen s strani civilne iniciative. V koaliciji smo se morali odločiti, ali ga bomo podprli ali pred tem preverimo, če uživa podporo med ljudmi. Sam sem prepričan, da je tako, a vendar gre za tako pomembno moralno, etično vprašanje, poudarjam, ne politično vprašanje, da se nam je zdelo edino smiselno, da o tem pomembnem vprašanju odločajo državljani, ker se konec koncev tiče vsakega od nas. Gre za moralno, etično vprašanje. Po vseh dosedanjih raziskavah se izkazuje, da je precej široka podpora ljudi prostovoljnemu končanju življenja. Moj oče je bil terminalno bolan, svojci smo ob njem vztrajali do konca, bil je samo senca človeka, ki smo ga poznali. Tega ne želim doživeti sam. Želim, da imajo ljudje možnost odločitve, predvsem pa, da ohranijo človeško dostojanstvo.
Vas ni prepričal predsednik vladnega strateškega sveta za zdravstvo Erik Brecelj, ki pravi, da gre za populistični zakon? On evtanaziji ostro nasprotuje.
Eno so zakonske rešitve, ki smo jih potem zavrnili, drugo pa je vprašanje, ali omogočimo prostovoljno končanje življenja ljudem, da ohranijo človeško dostojanstvo do konca življenja. Vmes je milijon različnih variant, ki bodo v zakonodajni proceduri. Če bo referendum uspešen, bomo odprli novo proceduro, vzeli si bomo dovolj časa za razpravo, ki je mogoče ni bilo dovolj, in našli rešitve, s katerimi se bodo lahko strinjali bolniki oziroma svojci bolnikov, pa tudi zdravniška stroka. Tista, ki bo želela pri tej storitvi sodelovati. Popolnoma razumem, da k temu ne moremo zavezati nobenega zdravnika. Verjamem pa, da so tudi med zdravniki taki, ki razumejo ali pa bodo prepoznali potrebo, da tistim, ki pač nimajo druge izbire, pomagajo pri tej odločitvi.
Številni zdravstveni strokovnjaki so tudi proti legalizaciji in deregulaciji konoplje za osebno rabo. Legalizacija v nekaterih zveznih državah ZDA in v Kanadi se ni ravno obnesla. Zakaj bi bilo v Sloveniji kaj drugače?
Tudi pri legalizaciji uporabe konoplje so različna stališča za in proti. Obstajajo tudi pozitivni primeri. Nenazadnje je tak zakon sprejela Nemčija, verjamem, da so tudi tam pretehtali pozitivne in negativne strani. Tudi v tem primeru smo se odločili povprašati ljudi, saj gre bolj za osebno dilemo kot pa za res visoko strokovno zdravstveno vprašanje. Še posebej pri legalizaciji v medicinske namene, ki je pri nas sicer načeloma dovoljena, toda v praksi v resnici zelo otežena, zato nima za naše, moje pojme pravega učinka.
Nekdanji ameriški predsednik Obama je priznal, da je v najstniških letih kadil marihuano. Ste jo morda kadili tudi vi?
Tega nisem nikoli skrival. So pa najstniška leta že daleč stran. Potem me to ni več zanimalo.
Ni vaša nedavna napoved, da Gibanje Svoboda na EU-volitvah cilja le na dva poslanca, neambiciozna glede na triumf, ki ste ga dosegli pred dvema letoma na parlamentarnih volitvah, nato pa še na trojnem referendumu?
Če sem se česa naučil v dveh letih politike, je to, da so ambiciozni cilji slabo razumljeni in da je bolje, da se jih postavlja realno. Svoboda si je zato za evropske volitve namenoma postavila realen cilj. Če bomo dosegli kaj več, bomo toliko bolj zadovoljni.
Gospod predsednik vlade, najlepša hvala za pogovor.
