Kandidat Svobode za evropskega poslanca

Marjan Šarec: "Ko sem na gledal eno od soočenj, sem videl čisto razbitje mita o enotni desnici"

Igor Kršinar
1. 6. 2024, 06.50
Deli članek:

Marjan Šarec je bil kamniški župan, predsednik vlade, zdaj je obrambni minister, zelo verjetno bo kmalu evropski poslanec. V Evropskem parlamentu si najbolj žali sodelovati na področju obrambe, varnosti ter zaščite in reševanja. Želi tudi, da bo v naslednjem mandatu ena od ključnih tem integracija Zahodnega Balkana v EU, da se ta ne bi spet kdaj spremenil v sod smodnika.

Primož Lavre
Marjan Šarec: "Najbolj me zanima področje, ki ga zaobjemam zdaj, to je odpornost, obramba, varnost ter zaščita in reševanje."

Pogovarjali smo se tudi o migracijah, o vojni v Ukrajini, priznanju Palestine, o varnosti v EU, skrajni desnici in domači politični sceni: kako je sploh prišlo do njegove kandidature in kdo ga bo nasledil na položaju obrambnega ministra ter kako bodo evropske volitve vplivale na slovensko notranjo politiko.

Pred pol leta ste mi v intervjuju dejali, da vas evropske volitve ne mikajo preveč, zdaj pa ste med kandidati za Evropski parlament. Kaj je vplivalo na vašo odločitev? Vas je prepričal premier Robert Golob ali dobra plača evropskih poslancev?
Takrat je bila situacija seveda takšna, zdaj pred volitvami pa sem dobil vabilo stranke na listo, saj so presodili, da so moje izkušnje in vedenje o področju, ki ga zaobjemam, ključne tudi za prihodnost EU. To je  pretehtalo, da sem šel na listo, seveda bi lahko rekel tudi ne, vendar sem izbral drugačno pot in sprejel izziv. Zdaj tekmujemo za Evropski parlament, kampanjo delam resno in odgovorno, zagotovo bom lahko veliko pripomogel k temu.

Pri sestavljanju evropske liste Gibanja Svoboda je bilo kar precej zapletov. Najprej ste dobili košarico Urške Klakočar Zupančič in Marte Kos, nato se je z liste poslovil Klemen Grošelj, nazadnje še Aleksander Merlo, ki mu je bilo sprva obljubljeno prvo mesto na listi. Zakaj vi niste njen nosilec?
Kot rečeno, sem sprejel izziv, da kandidiram za Evropski parlament. To jemljem resno in odgovorno, kot sem vedno tudi vsako stvar, ki sem se je lotil. S tem, kaj je bilo, kaj bi bilo, če bi bilo in tako naprej, pa se ne ukvarjam.

Ampak med kandidati Gibanja Svoboda ste zagotovo najbolj prepoznavni. Prav tako ste še vedno dovolj priljubljeni, da ste lahko izvoljeni s preferenčnimi glasovi. Se kaj pripravljate na to možnost?
To bomo šele videli, na volitvah nekaj vnaprej govoriti ni nikoli dobro. Jaz sem z vso resnostjo sprejel ta izziv, drugo pa bodo povedali volivke in volivci. Zagotovo, če ne bi bilo nič od tega, kar ste navedli, me verjetno stranka ne bi dala na listo, to pa drži.

Če boste izvoljeni za evropskega poslanca, bo premier moral poiskati kandidata za novega obrambnega ministra.
Saj to ne bo prvič...

Mu boste predlagali državnega sekretarja Damirja Črnčeca ali ga boste vi vzeli s seboj v Bruselj?
No, to so zelo hipotetične predpostavke, zato bom ponovil tisto znano mojo o zajcu in ražnju. Počakajmo na 9. junij, kako se bodo ljudje odločili, potem se bomo ukvarjali s tem.

Kandidat vaše stranke za evropskega komisarja Tomaž Vesel uživa podporo tudi Socialnih demokratov, ne pa tudi Levice. Se lahko zgodi, da bi bil v državnem zboru zavrnjen? Ali lahko prepriča še katero stranko v opoziciji?
Saj veste, v politiki se lahko vse zgodi. Ampak jaz ne bi špekuliral, kaj se bo zgodilo, zdaj se vse koalicijske stranke predvsem posvečajo evropskim volitvam, vsaka je v svoji tekmi tako kot na vseh volitvah. Šele 9. junija, ko bodo volitve zaključene, se bomo lahko pogovarjali naprej. Tudi pri tem velja nekaj potrpežljivosti, ki je za politiko dobra, da bomo potem kakšno stvar lažje rešili.  

Primož Lavre
Marjan Šarec: "Mi smo narod, ki se je skozi stoletja boril za to, da je sploh obstal, saj vemo, da je bil naš jezik v očeh tistih, ki so nas okupirali, zavojevali, mogoče vreden malo več kot kakšen pasji lajež."

Marjan Šarec se je rodil 2. decembra 1977 v Ljubljani. Otroštvo je preživel na domačiji v Šmarci pri Kamniku, kjer danes živi z ženo in hčerkama. Na Duplici pri Kamniku je obiskoval osnovno šolo, nato nadaljeval šolanje na srednji lesarski šoli v Ljubljani ter se vpisal na Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo Univerze v Ljubljani. Po zaključku študija dramske igre in umetniške besede se je zaposlil kot novinar na RTV Slovenija, kjer je imitiral znane slovenske osebnosti, zlasti politike, igral pa je tudi vloge izmišljenih likov, pri čemer je bil najbolj znan kot Ivan Serpentinšek. Bil je tudi urednik narodno-zabavno oddaje na Radiu Slovenija.
Od leta 2010 do 2018 je bil župan občine Kamnik. Na predsedniških volitvah leta 2017 je v prvem krogu prejel 24,76 odstotka, v drugem pa 46,91 odstotka glasov. Na državnozborskih volitvah 2018 je Lista Marjana Šarca dosegla 12,6 odstotka glasov in 13 poslancev. Državni zbor ga je izvolil za predsednika vlade, sestavil je manjšinsko vlado z LMŠ, SD, SMC, SAB in Desusom ob podpori Levice, ki je po dobrem letu izstopila iz sporazuma. Po njegovem odstopu januarja 2020 je vlado prevzel Janez Janša, na volitvah 2022 pa LMŠ ni več prišla v državni zbor. Kljub temu je postal minister za obrambo, njegova LMŠ pa se je s SAB pripojila h Gibanju Svoboda.

Odhajajočega komisarja Janeza Lenarčiča je predlagala vlada pod vašim vodstvom. Mu je premier s tem, ko ga ni vnovič predlagal, izrekel nezaupnico glede njegovega dela?
Vsak predsednik vlade se odloči po svoje, jaz sem takrat presodil, da je Lenarčič v tistem trenutku pravi kandidat. Glede na to, da je bilo v naši vladi vsaj pet kandidatov, nisem hotel, da bi se tepli med seboj, zato sem izbral nevtralnega kandidata. Lenarčič je bil diplomat v Bruslju, bil je stalni predstavnik, takrat sem presodil, da je to prava izbira. Seveda mi je, potem ko sem ga že predlagal, Ursula von der Leyen rekla, da bi morali predlagati dva kandidata, žensko in moškega. Zame je bil to precej težak položaj, ker sem že za Lenarčiča komajda dobil podporo in so me v koaliciji napadali, kaj se grem. Tako sem opravil telefonski pogovor z Ursulo von der Leyen in jo prosil, če je možno, da iz Slovenije pošljemo samo enega kandidata, ker smo imeli manjšinsko vlado in zapleteno politično situacijo, zato je tej moji prošnji ugodila. Dobili smo tudi resor, za katerega so mi takrat rekli, da je slab in nepomemben, potem se je izkazalo nasprotno, saj se dogajajo klimatske spremembe, ujme so na dnevnem redu. Danes smo v popolnoma drugem položaju, nimamo manjšinske vlade, imamo drugačno politično sliko, nenazadnje je v državnem zboru samo pet strank, takrat jih je bilo devet, zato je vsak mandat drugačna zgodba. Predsednik vlade pa ima pravico predlagati, kogarkoli želi, in tudi prav je tako.

Kakšen rezultat na evropskih volitvah napovedujete za Gibanje Svoboda? Za zdaj kaže, da bo z veliko prednostjo zmagala SDS.
Nikoli nisem napovedoval rezultatov in se bom tudi zdaj vzdržal. Bom pa naredil vse, kar je v moji moči, da prepričam ljudi.Kakorkoli se bodo odločili, bo to njihova volja.

Kaj pa na evropski ravni? Napoveduje se večja podpora skrajni desnici. Se lahko zgodi, da bo Evropska ljudska stranka sklenila koalicijo s konservativci, ki v svojih vrstah združujejo skrajno desne stranke? Bi v takšni koaliciji sodelovali tudi liberalci?
No, tak scenarij se seveda trudimo preprečiti. Zagotovo je bila politika vedno umetnost možnega in seveda nobene opcije ne smemo izključevati, zato je bolje preprečiti, to pa lahko naredimo s tem, da smo pač čim bolj uspešni na volitvah. Seveda je vse odvisno tudi od trenutnega dogajanja, vemo, da je EU na prelomnici. EU je naša širša domovina, če uporabim izraz, ki smo ga nekoč pogosto uporabljali, okoli 80 odstotkov odločitev, ki vplivajo na naše življenje, je sprejeto na ravni EU, bodisi v Evropskem parlamentu, Evropski komisiji ali Evropskem svetu. Vsi skupaj kot EU pa se moramo zavedati, da nismo nekakšna oaza in da na nas vplivajo tudi drugi. Denimo Kitajska, potem Rusija s svojo agresijo na Ukrajino, so tudi drugi igralci. Evropa je nekoliko zaspala, če gledamo gospodarstvo v preteklosti, so korporacije zaradi nižjih stroškov delovne sile proizvodnjo selile na Kitajsko in v podobne države. Ko pa je udarila kovidna kriza ali ko se je zgodila ruska agresija na Ukrajino, pa smo ugotovili, da nismo samozadostni, da denimo nimamo proizvodnje čipov, podobno velja tudi za ZDA. Zato je treba proizvodnjo vrniti v Evropo, četudi bodo dobički manjši. Spomnimo se, kako smo bili odvisni od medicinske in zaščitne opreme, da je Ukrajina nenazadnje odvisna od opreme, ki jo dobavljamo vse države, ki obsojamo agresijo, zato smo se kot EU odrekli velikemu delu tržnega deleža. Nismo več tako vplivni kot nekoč, ampak se nam dogaja podobno kot Veliki Britaniji po drugi svetovni vojni. Vanjo je vstopila z velikim imperijem, v katerem sonce ni nikoli zašlo, izstopila pa šibkejša od ZDA.

Na to opozarjajo tudi skrajno desne stranke.
Opozarjajo, njihove rešitve so na prvi pogled zelo jasne in privlačne, ampak se v praksi ne pokažejo kot dobre. Tudi Mussolini in Hitler sta na začetku naredila nekaj avtocest, Mussolini je izsušil tudi pontinska močvirja, kar prej nikomur ni uspelo, gradili so infrastrukturo, a kaj, ko je bilo leta 1945 vse uničeno in je bilo treba vse postavljati na novo. Zato,  ker so imeli ti ljudje enostavne rešitve, ki so potem privedle do morije, do milijonov mrtvih, razseljenih, uničenih in tako naprej. Na take skrajnosti kot predstavnik sredinske stranke ne morem nikoli pristajati. Podobno velja za Iran, kjer je Homeini leta 1979, ko je z revolucijo vrgel šaha, obljubljal razcvet, danes pa imajo teokracijo, ki ji ni videti konca. Pod šahom so bile ženske enakopravne, zdaj pa so brez vseh pravic. Vsaka skrajnost je škodljiva, to velja tako za desni kot za levi ekstremizem, da sva si na jasnem.

Premier Robert Golob je podprl vnovično imenovanje Ursule von der Leyen za predsednico Evropske komisije. Ali uživa tudi vašo podporo?
Bil sem zraven v Evropskem svetu, ko smo jo potrjevali. Takrat se je celo Angela Merkel morala vzdržati, ker je imela tako situacijo v koaliciji, mi smo jo seveda podprli. Če se spomnimo na lansko leto, se je na naše poplave Ursula von der Leyen odzvala hitro in učinkovito ter posledično tudi Evropska komisija. Že konec avgusta je prišla v Slovenijo in ni ostala samo pri besedah, ampak je zagotovila tudi konkretno evropsko finančno pomoč. Sicer pa je postavljanje tako imenovanih »top jobov«, torej predsednika Evropskega sveta, predsednika Evropske komisije, predsednika Evropskega parlamenta, visokega komisarja za zunanjo in varnostno politiko, vedno zahtevno dejanje. Podobno kot na nacionalni ravni, bolj ko je politični prostor razdrobljen, več je treba dogovarjanja in kompromisov. Seveda pa se morajo prej končati evropske volitve, da bomo videli, koliko poslancev bodo dobile posamezne politične skupine, potem se oblikujejo koalicije in se skuša postaviti ljudi na prava mesta. Ob porastu skrajnih gibanj se je pokazala nuja, da tako Evropska ljudska stranka kot liberalci in socialdemokrati stopijo skupaj in premostijo razlike, kajti če vodilna mesta prevzamejo skrajneži, je zadeve konec.

Profimedia
"Ko sem na POP TV gledal eno od soočenj, sem videl čisto razbitje mita o enotni desnici. Seveda so te razlike dosti bolj opazne na levi sredini, ker imamo več strank in se vsaka bori za svoj del pogače."

Katera področja dela v Evropskem parlamentu vas najbolj zanimajo? Bili ste predsednik vlade, zdaj ste obrambni minister. V katerih odborih si želite sodelovati?
Najbolj me zanima pravzaprav področje, ki ga zaobjemam zdaj, to je odpornost, obramba, varnost ter zaščita in reševanje. Pri požaru na Krasu se je pokazalo, kako učinkovit je evropski mehanizem. Pri nas je kar precej ljudi, ki kar na pamet na facebooku ali za šankom rečejo, da od Evrope nimamo nič, da je brez zveze in da jih volitve ne zanimajo. Dejansko pa je povsem nasprotno. Ko sem bil župan občine, smo vodili projekt odvajanja in čiščenja odpadnih vod in vodovoda ter nadgradnje centralne čistilne naprave, poleg Kamnika in Domžal so sodelovale še štiri občine, projekt je bil vreden 40 milijonov evrov, od tega je 85 odstotkov financirala EU. Resda smo se šest let mučili kot živali, ampak na koncu je to uspelo, ljudje se sploh ne zavedajo, kje vse občutijo EU. Drug vidik je mehanizem, ki sem ga omenil v primeru lanskih poplav, imeli smo tudi nekaj bilateralnih dogovorov s sosedi, ki so nam pomagali s helikopterji. Zaradi hitrega in učinkovitega mehanizma smo imeli hitro postavljene mostove, pa tudi hitro prebite plazove, poleg tega je naši vojski pomagala tudi vojska BIH, ki sicer ni v EU. Če ne bi tako zavzeto sodelovali pri graditvi šest kilometrskega vodovoda od Mežice do Prevalj, je vprašanje, ali bi Prevalje danes imele vodovod. Tudi nemška tehnična pomoč je bila izjemno učinkovita. Vse to so danosti EU in tudi Nata, države so sodelovale. Zato je plusov neizmerno več kot minusov.

Kaj bodo po vašem ključne teme v naslednjem mandatu Evropskega parlamenta?
Nekatere se pač vlečejo skozi več mandatov. Spomnim se, kako smo v prejšnjem sklicu razpravljali o brexitu, ki se ga danes skorajda ne spomni nihče več. Ostajajo pa zeleni prehod, odpornost proti vsem izzivom, podnebne spremembe, vojna in krizna žarišča, zdaj imamo vojno v Ukrajini, v Gazi. Seveda to ne pomeni, da bomo dobili raketo nad svojo glavo, pomeni pa problem pri cenah surovin, transportnih poteh, v Rdečem morju jih blokirajo Hutiji, lahko prerežejo tudi kakšen internetni kabel in tako naprej. Vse to so posredne posledice, ki so lahko zelo hude in se bo EU z njimi ukvarjala še naslednji mandat.
Seveda ne smemo pozabiti tudi na človekove pravice in vse drugo. Sam si želim, da bi se premaknilo tudi na področju integracije držav Zahodnega Balkana. Pri tem je zelo aktivna tudi Slovenija. Evropa je bila bojišče v dveh svetovnih vojnah, kjer so se države vojskovale med seboj, zdaj v EU pa ti narodi med seboj prijateljsko sodelujemo in pomagamo drug drugemu. Na Balkanu pa so še vedno nezaceljene brazgotine od spopadov, od balkanske, prve, druge svetovne in nazadnje še vojne iz devetdesetih let. Edino zdravilo za te države, za vse te nacionalizme in pomanjkanje gospodarskega razvoja, je vstop v EU.

Kolikšna je po vašem nevarnost, da bi prišlo do novega vojnega konflikta na Zahodnem Balkanu, denimo v BIH in na Kosovu?
Obrambni ministri o tem veliko razpravljamo na forumih o Zahodnem Balkanu. Seveda je to zavedanje pri nas nekoliko večje kot pri kakšni drugi večji državi, ampak zagotovo je treba storiti vse, da to preprečimo. Ni dovolj zgolj pošiljati denar na to območje, da se bo gospodarsko razvilo, ampak je potrebna tudi politična rešitev, da te države integriramo v EU. To pa je proces, ki bo trajal in se ne bo zgodil čez noč. Zgovoren je primer Severne Makedonije, kjer so imeli nedavno volitve. Ne da bi se delal pametnega, ampak sem tak rezultat pričakoval, ker je bil ta proces prepočasen. Leta 2019 sem bil navzoč v Evropskem svetu, ko se je odločalo, ali se bodo začela pogajanja s Severno Makedonijo in Albanijo ali ne. Takrat je bila sprejeta napačna odločitev, da se niso začela, potem so s svojimi zahtevami začele izsiljevati še druge države. Severna Makedonija je naredila veliko. Katera država bi pa spremenila svoje ime? To je bil velik korak, to ni malo. Ampak za to niso bili nagrajeni, in zdaj imamo, kar imamo.

Koliko lahko pospeši pridruževanje držav Zahodnega Balkana naš nekdanji predsednik Borut Pahor, če bo imenovan za predstavnika EU za dialog med Beogradom in Prištino? Ali uživa vaše zaupanje?
Že nekajkrat sem na zasedanjih, ki smo jih imeli v zvezi z Zahodnim Balkanom, povedal, da ima Slovenija dobrega kandidata za to funkcijo. Tako menim ne glede na najino zgodovino, kakršno sva imela, midva sva se spopadla najbolj neposredno na predsedniških volitvah. Prvič je prav, da to funkcijo opravlja nekdo iz Slovenije, ker Slovenci najbolje razumemo to območje. V preteklosti se je dogajalo, da nekatere zahodne države niso najbolje razumele Balkana, ker je izjemno zapletena zadeva, zato moraš biti zelo blizu in vse zelo pozorno spremljati, Slovenci smo za to najbolj primerni. Drugič, prav je, da to funkcijo opravlja nekdo, ki si je tudi dejansko med mandatom prizadeval za dialog na Zahodnem Balkanu. Pahor ima izkušnje, in če se Sloveniji ponuja ta priložnost, ne smemo zadeve blokirati, kar smo v preteklosti že prevečkrat naredili. Zato me veseli, da je tudi slovenska politika pri tem enotna, tako da Pahor lahko zagotovo veliko prispeva. Po drugi strani pa je treba vedeti, da je to dolgotrajni proces, zato bo to težka in odgovorna naloga. Če jo bo opravljal Slovenec, je to dobro tako za Zahodni Balkan kot za EU, saj je treba na Zahodnem Balkanu vzpostaviti trajen mir in preprečiti vsako možnost, da še kdaj pride do konflikta.

Čez Zahodnei Balkan poteka tudi migrantski tok. Ker so migracije ena od glavnih tem v kampanji pred evropskimi volitvami, me zanima, ali podpirate idejo prvaka NSI Mateja Tonina o uporabi avstralskega modela: kdor v EU pride ilegalno, bo vrnjen nazaj s trajno prepovedjo vstopa v EU.
Ne zdi se mi primerno govoriti o avstralskih modelih, predvsem želim, da EU najde svojo rešitev. Pakt o migracijah je zagotovo pot do tega, trajalo je dolgo, da je bil sprejet. Je pa tako kot z vsemi zadevami, spet imamo ekstreme, nekateri bi radi kar streljali ljudi na meji, drugi pa bi tudi kar vsem podelili vse pravice in ne bi niti kontrolirali, kdo sploh pride na območje EU. Migracije so resen problem, ponekod zaradi vojn, ponekod zaradi podnebnih sprememb postajajo razmere v teh državah neznosne. Morava pa tudi povedati, da migracije v veliki meri omogočajo tudi tihotapci. Ta hip nimamo položaja kot leta 2015, ko je prišla velika množica ljudi na mejni prehod in smo imeli ta izziv, danes se to dogaja s tihotapskimi združbami. Dejstvo je, da se je treba tega problema lotiti spet na razumen, odgovoren način in pri tem vedeti, da so med temi ljudmi tudi takšni, ki pomenijo varnostno tveganje.
Hkrati povsod po Evropi, tudi v Sloveniji, primanjkuje delovne sile. Zagotovo mora EU najti ustrezen način, in s tem paktom so to začelo urejati, čeprav so ga nekateri dolgo blokirali. Vsekakor je to prvi korak k temu, da se začnejo zadeve reševati. Ko je Slovenija varovala schengensko mejo, smo migracije kar vzorno obvladovali, potem je ta odgovornost z nas prešla na sosednjo Hrvaško, za katero pa je to kar velik izziv.

Pri nas imamo že precej migrantov, ki pridejo po zahodni balkanski poti, evropski pakt za migracije pa predvideva premestitev okoli 30 tisoč migrantov po državah članicah, od tega bi jih morala Slovenija sprejeti 126. Se vam zdi to prav?
Jaz to podpiram. To je evropsko načelo solidarnosti, ker EU temelji že od nekdaj na njej. Podobno kot pri Natu gre tudi pri tem za deljenje bremena. Migracije so bile, so in bodo oziroma jih bo čedalje več glede na razmere po vsem svetu. Evropa je zagotovo tako bogata in privlačna za te ljudi, da bodo prihajali. Zato je treba ravnati modro, in tistih ljudi, ki imajo resne namene delati in biti zgledni državljani, nima smisla zavračati in govoriti, da nimajo pravice do vstopa. So pa tudi varnostna tveganja, ampak načelo solidarnosti pač velja in vsaka država seveda mora prevzeti svoj delež ter pri tem loviti ravnotežje med solidarnostjo in varnostjo. Ta pakt je zagotovo tudi kompromis, a vedno so kompromisi med toliko državami potrebni.

V zadnjih mesecih poteka razprava o tem, da Evropska komisija potrebuje komisarja, ki bi bil posebej pristojen za obrambo. Kakšno je vaše stališče do tega?
Dejstvo je, da se obrambni ministri zdaj udeležujemo sveta ministrov za zunanje zadeve skupaj z zunanjimi ministri, zato bi bilo v času konfliktov, ko smo izstopili iz cone ugodja, vredno razmisliti tudi o tej možnosti. Tudi komisar Thierry Breton, ki pokriva industrijo, se veliko ukvarja z obrambno industrijo, medtem ko se z vprašanjem varnosti ukvarja visoki predstavnik Josep Borell. Poleg tega je večina držav članic vključenih v zvezo Nato, ki je obrambna organizacija. Sam na teh zasedanjih vedno poudarjam, da bi tesnejše sodelovanje na obrambnem področju med Natom in EU zagotovo prineslo koristi, da ne dela vsakdo po svoje. Kako pa bo v prihodnje, ali ta komisar bo ali ne, je stvar politične debate, Lizbonske pogodbe in razmer.

Primož Lavre
Marjan Šarec: "Na naše poplave se je Ursula von der Leyen odzvala hitro in učinkovito. Že konec avgusta je prišla v Slovenijo in ni ostala samo pri besedah, ampak je zagotovila tudi konkretno evropsko finančno pomoč."

Ali EU potrebuje skupno evropsko vojsko?
Ta ideja je seveda dolgo navzoča. Taka pobuda se je verjetno pojavila tudi zaradi nekaterih izjav »čez lužo«, ki niso bile najbolj posrečene. Je pa na obrambno-varnostnem področju zagotovo treba razmišljati široko. Kot pravim, se zavzemam za to, da EU in Nato bolje sodelujeta in sta bolj povezana. Do evropske vojske pa je še kar precej ovir in izzivov, realno je ta opcija bolj teoretična.
Kaj bi za evropsko varnost pomenila vnovična izvolitev Donalda Trumpa za predsednika ZDA. On ima zelo dobre odnose s Putinom. Ali se lahko z njim dogovori o razdelitvi interesnih sfer v Evropi na škodo Ukrajine in seveda EU?
No, dobre odnose s Putinom je imel pred vojno, tako da danes ne vemo, kakšne odnose dejansko ima. Bom pa rekel, da zna biti kar zelo zanimivo in kar izziv.

Navsezadnje je Trump predlagal, da bi Ukrajina odstopila del svojega ozemlja Rusiji.
Seveda, to so enostavne rešitve, o katerih sva že govorila, ampak počakajmo najprej na ameriške volitve, da bomo videli, kako se bodo končale. Seveda pa so ZDA najbolj vplivna članica Nata, zato je v Evropi zaskrbljenost zaradi teh izjav.
Poleg tega je grajal evropske članice, da ne prispevajo dovolj denarja za obrambo, jim grozil, da jih ZDA ne bodo več branile.
Bilo je kar precej teh izjav, ki niso ravno v duhu solidarnosti in sodelovanja zveze Nato in EU. Ampak saj pravim, počakajmo, kako se bo vse skupaj končalo.

Slovenska vlada je napovedala priznanje Palestine. Ali se s tem ne bi postavila na stran Hamasa, ki je s svojo teroristično akcijo povzročil izraelski napad na Gazo?
Slovenija se predvsem postavlja na stran nedolžnih ljudi, se pravi žensk, otrok, civilnega prebivalstva. Naša država je takoj organizirala tudi humanitarno pomoč in jo peljala tja z Natovim letalom, torej iz skupne razpoložljive kapacitete. Prevoz je darovala Slovenska vojska, darovala sta tudi Rdeči križ in Karitas, nato smo poslali še drugo transportno letalo s humanitarno pomočjo. S tem smo simbolično pokazali, da nam je mar za civilno prebivalstvo in vsa prizadevanja gredo v to smer. Hamas je nedvomno teroristična organizacija, ki je naredila zločin z napadom na Izrael. Nenazadnje pa je škodoval lastnemu prebivalstvu, če mu je kaj mar zanj, ker je s tem spodbudil Izrael k akciji, vsaka akcija pa rodi reakcijo. Zagotovo so ta diplomatska prizadevanja tudi posledica tega, da je Slovenija članica varnostnega sveta. Zavedati se moramo, da se naša odgovornost ne konča na našem pragu, ampak smo za dve leti sprejeli odgovornost za dogajanje v svetu. Kot članica varnostnega sveta ne moremo biti neaktivni in zgolj čakati.

Kot veste, je predsednik vlade pisno pozval druge voditelje EU k skupnim naporom za priznanje. Menim, da je pravilna odločitev, da se skuša pridobiti čim več držav, če bo to priznanje v večjem številu, če bo to večja skupina držav, potem gre za učinkovito akcijo. Samo priznanje še ne bo pomenilo, da bodo vse zadeve rešene. Nenazadnje je prva stvar tudi, ki jo je treba doseči, prekinitev ognja. Še zdaj, ko se midva pogovarjava, tam umirajo nedolžni ljudje, otroci, ženske. Vedno smo zagovarjali politiko dveh držav – Izraela in Palestine ter to, da ena drugi priznavata pravico do obstoja.

Zato je logično, da se prizna tudi Palestina ...
Glejte, mi Slovenci ne moremo komurkoli kratiti pravice do obstoja, življenja, teritorija. Nekateri pravijo, da naj Ukrajina prepusti Rusiji Krim in tiste štiri pokrajine, pa bo mir. Mi smo narod, ki se je skozi stoletja boril za to, da je sploh obstal, saj vemo, da je bil naš jezik v očeh tistih, ki so nas okupirali, zavojevali, mogoče vreden malo več kot kakšen pasji lajež, če se tako izrazim. Nismo bili med narodi, ki bi jih želeli drugi imeti na svetu, in končno smo si izborili svojo državo sami. Zato ne bi smeli delati drugemu tistega, kar si ne želimo, da bi drugi nam.  Spomnite se, kaj so nam počeli zahodni diplomati, razen Helmuta Kohla, Hansa Dietricha Genscherja, Aloisa Mocka, ko niso hoteli podpreti samostojnosti Slovenije. Sprva so bili proti Italija, Francija, Velika Britanija, ZDA so sploh dolgo nasprotovale, spomnite se Jamesa Bakerja, imeli smo celo embargo na orožje in smo ga morali pretihotapiti, da smo si lahko izborili neodvisnost. Zato tudi mi ne moremo drugim kratiti te pravice. In tako kot bi imeli mi pravico braniti Štajersko, Belo krajino ali kakšno drugo pokrajino, imajo tudi Ukrajinci pravico, da branijo svoje ozemlje. Enako imajo tudi Palestinci kot vsi drugi narodi pravico do obstoja, do življenja, nenazadnje do osnovne človečnosti.

O priznanju Palestine je razpravljala že vlada Mira Cerarja, za njim ste vlado vodili vi. Zakaj se v času vaše vlade niste odločili za priznanje Palestine?
Dejstvo je, da res nobena vlada doslej tega koraka še ni storila. Dobro, naša vlada je imela že tako veliko dela s tem, da je sploh obstajala, vemo, kako je bilo takrat, kakšne so bile razmere. Zdaj pa je nastopil čas, ko je slovenska vlada to napovedala, in tudi mednarodne razmere so drugačne. Prav tako tudi druge države to spoznavajo, seveda imajo nekatere tudi težave, saj tudi Kosova še niso vsi priznali, tako da mednarodni geopolitični položaj ni vedno enoznačen. Slovenija je ta korak storila, zdaj smo na tej poti in se nima smisla spraševati, zakaj se to ni zgodilo prej, kaj je bilo in česa ni bilo, zdaj je ta čas, in to je bistveno.

Kako bodo rezultati evropskih volitev vplivali na slovensko notranjo politiko? Ali se lahko zgodi, da bi v primeru slabega rezultata Gibanja Svoboda odstopil predsednik vlade Robert Golob?
Vprašanje je, kaj je poraz in kaj zmaga. Vedeti moramo, da so evropske volitve drugačna zgodba, kot so državnozborske. Nenazadnje imamo na evropskih volitvah tudi drugačen sistem, tudi preferenčni glas, ljudje volijo tudi imena, ki so na teh listah, in je sistem popolnoma drugačen od državnozborskih. Zato sem vedno proti povezovanju katerikoli volitev med seboj, ker je to mešanje jabolk in hrušk. Na desni strani so tri stranki, na levosredinskem polju nas je več. Ko sem na POP TV gledal eno od soočenj med desnimi strankami, sem videl čisto razbitje mita o enotni desnici, daleč od tega. Seveda so te razlike dosti bolj opazne na levi sredini, ker imamo več strank in se vsaka bori za svoj del pogače. Govoriti o porazu in zmagi, jaz tega ne bi tako formuliral.

Profimedia
Z Marjanom Šarcem se je pogovarjal izkušeni novinar Reporterja Igor Kršinar.

Ampak se pa že napoveduje ustanovitev nove stranke levo od sredine takoj po evropskih volitvah, ki naj bi povezala razočarance nad Golobovo vlado. Ali lahko zamaje koalicijo in vpliva na naslednje volitve?
No, saj veste, iz razočaranosti iskati novega partnerja se ne obnese vedno, razočaranje, maščevanje ali kaj podobnega ne more biti nikoli uspešen recept. Če bodo pokazali, da gredo na volitve pač zato, da nekaj naredijo, potem je to neka zgodba. Če bo pa samo razočaranje, maščevanje, pa to ni dobro. Ko sem sam ustanavljal lastno stranko že leta 2014, seveda mi nismo šli v politiko iz nobenega razočaranja ali pa česarkoli, imeli smo takrat jasen cilj, da v Kamniku na mojih drugih županskih volitvah dobimo trdno večino, da bomo lahko delali. Prej smo imeli manjšino, ker nisem imel svoje liste. In potem smo s to stranko šli tudi na predsedniške volitve, spet zato, da dosežemo rezultat, ne zato, ker smo spet nad čem razočarani. Nato smo šli še na državnozborske volitve tudi s tem razlogom, ker smo želeli tudi spet doseči rezultat. Tako gre zdaj naša stranka na evropske volitve, ker želimo doseči čim boljši rezultat vsi, ki kandidiramo. Kaj bo kdo bo ustanavljal, kdo pa ne, to pa sam Vsemogočni ve.

Ali lahko Janeza Janšo že odpišemo iz politike? Ali se bo po volitvah vrnil na oblast ali pričakujete, da se bo že prej na kongresu SDS umaknil Anžetu Logarju?
Glede na to, da sem kandidat za evropskega poslanca, nimam nobene želje komentirati Janeza Janše.

Verjamete Logarju, da njun konflikt ni zaigran?
Mene zanimajo evropske volitve, zanimajo me evropske teme, ki sva jih nekaj obdelala. Kaj bosta naredila Janez Janša in Anže Logar, je njuna stvar.