Še kot osnovnošolko – obiskovala je Osnovno šolo Antona Ukmarja v Kopru – jo je za glasbo navdušil oče. »Za vse je kriv moj tata. Prek njega sem spoznala klasični rock; doma smo vrteli Brucea Springsteena, Guns N' Roses, AC/DC in podobno. Očetu pa ne smem delati krivice, saj me njegov glasbeni okus kdaj preseneti,« se nasmeji Zina Ban. Pomemben vpliv na njen glasbeni okus je imela tudi starejša sestra, ki ji je predstavila skupino Green Day. »Tako sem odkrila pop punk in kmalu treščila ob svoj še danes najljubši band – Paramore.« Da je ravno Paramore njena najljubša zasedba, Zina težko skrije, saj je že njen stas na las podoben Hayley Williams, pevki iz zasedbe. Kot pravi Zina, je njen glasbeni okus zelo širok, le kakšna elektronska ali balkan trap glasba ji nikakor ne prija.
»Imela sem občutek, da preprosto nisem dovolj dobra«
Nerada se okliče za glasbenico, saj se nikoli ni šolala v glasbeni šoli, kar danes obžaluje. »Nikogar nisem poznala, ki bi bil navdušen nad obiskovanjem glasbene šole. Danes pa se zavedam, da mi manjka poznavanja teorije in občutka, da vem, kaj počnem. Zato se mi velikokrat zdi, da nimam pojma,« ostaja skromna. Kmalu se je sicer znašla v manjši učni skupini pri legendarnem Enzu Hrovatinu, kjer se je naučila svojih prvih kitarskih akordov. Tam je spoznala Matijo Gregoriča, ki se je hitro pridružil zasedbi Sniz. Slednjo sta ustanovila Zina in Liam Backer, o katerem smo pred časom že pisali. Sniz se je pridružila še bobnarka Lana Mršnik in kvartet je čez nekaj časa prvič nastopil na nogometnem igrišču na Gažonu. Leta 2016 pa so Sniz, z Zino na čelu, pomagali napisati zgodbo Caprisovega koncerta, kjer so nastopili ob boku Siddharte in Big Foot Mame.
Izgubila voljo
Ko so se Sniz razšli, je Zina »ostala malo slabo«, priznava. »Takrat sem izgubila voljo do vsega. Ves čas sem bila v kontaktu z ljudmi, ki so ustvarjali glasbo. Imela sem občutek, da preprosto nisem dovolj dobra.« Kmalu pa so se njene poti prekrižale z Markom Godino (Paranoise, Free the Mouse, Market Garden), ki je ravno prirejal prvi koncert v akustičnem koncertnem ciklu Syndrom of the Unplugged in jo povabil k sodelovanju. »Takrat sem prvič stala sama na odru. Bilo je ... srhljivo. Tega občutka nisem prej poznala. Če si na odru z bandom in gre kaj narobe, nisi na udaru samo ti,« priznava. Treme, kot pravi, še danes ni premagala. Je pa k premagovanju treme pripomogel tudi istrski producent Gaber Radojevič, ki je Zino večkrat povabil k sodelovanju v svojem tako imenovanem Sound Researchu.
Na odru z mojstri
Pred kratkim pa je Zina širšo javnost opozorila nase na odru Tartinijevega gledališča v Piranu, kjer je nastopila ob boku istrskih alt-pop ljubljencev NoAir. »Začelo se je tako, da sem pri 'Jajotu' (Jaša Hedžet, op. p.) snemala komad za album, nato pa me je povabil k sodelovanju. Stati na odru s takimi mojstri, kot so NoAir, je bila zame osebno velika prelomnica. Zelo sem hvaležna, da nekdo ceni to, kar delam,« poudarja Zina. Točnega izida albuma še ne more napovedati, želi si pa, da bi izšel v prihodnjem letu.
Pobegnila z Erasmusove izmenjave
Zinin glas bi skoraj zazvenel tudi onkraj naših meja. Prijateljica jo je lansko poletje namreč prijavila na Erazmusovo izmenjavo v Zagrebu, namenjeno posebej glasbenikom. A kot opisuje Zina, izmenjava ni bila ravno taka, kot so jo oglaševali. »Na izmenjavi naj bi bili z ostalimi glasbeniki iz vse Evrope dva tedna v studiu, skupaj ustvarjali in snemali pesmi. Ko sem prispela v Zagreb, se je izkazalo, da so ostali ljudje na izmenjavi vse prej kot glasbeniki. Popolnoma brez posluha. Takrat sem si prvič rekla, da morda nisem amater,« z vso ironijo, ki jo premore, pripoveduje Zina. »Zdržala sem tri dni. Mentorje sem prosila, ali grem lahko domov, a mi tega niso pustili. Obsedela sem v enem izmed parkov in jokala. Nato pa sem za svoj rojstni dan pobegnila iz Zagreba. Počutila sem se kot najhujši kriminalec.«
Aktivna na številnih družbenih področjih
Kot uspemo razbrati iz pogovora, je Zina zelo kritična do sebe, ne primanjkuje pa ji niti kritičnih stališč do družbe. Sama bi sebe opisala kot radikalno feministko, pravi. »Zagovarjam intersekcionalnost, da se ženske in moški osvobodimo patriarhata in ne razdvajamo.« Sicer ni del nobene nevladne organizacije, podpira pa vse, ki se zavzemajo za pravičnejšo družbo. V sebi nosi tudi težko breme, o katerem je ob tej priložnosti prvič javno spregovorila. Aktivna je tudi pri ozaveščanju o spolnih zlorabah otrok, saj je bila tudi sama kot otrok žrtev spolnega nadlegovanja. »Trenirala sem gimnastiko. V klubu, kjer sem trenirala, je mene in še ostala dekleta zlorabljal trener,« pripoveduje. »Zadeva je šla na sodišče, trener je bil obsojen, dobil pa je zelo, zelo prenizko zaporno kazen. To je grozno.« Kot pravi, se je ravno v začetku leta v živo srečala z nekaterimi dekleti, ki so se izpostavile in povedale svojo zgodbo na sodišču. »Zanimivo je to, da za nekatere sploh nisem vedela. Noro je, kako je bila izkušnja za vsa dekleta drugačna. Govoriti o tem z nekom, ki je dal enako zgodbo skozi, je bilo ... osvobajajoče.«
»To ni bil klub. Bila je toksična družina«
Tako meni predvsem zato, ker ji je srečanje dalo vedeti, da se zgodba ni zgodila samo v njeni glavi in da si je ni izmislila. »Najbolj žalostno je, da si nekateri to mislijo še danes. Žalostno je to, da to govorijo dekleta, ki so z nami trenirala. Žalostno je to, da ta klub še danes obstaja in so vsi starejši, ki so takrat vedeli, kaj se dogaja, še danes tako ali drugače prisotni v klubu,« poudarja.
Razume, da se vsak s travmami spopada na svoj način, problem pa vidi v tem, da to okolje še obstaja. »Upam, da če bi se to zgodilo danes, bi klub zaprli.« »To ni bil samo klub. Bila je toksična družina. Nismo hodili samo na treninge in nato domov. Bila so potovanja, priprave, tekmovanja ... Klub je bil edino okolje zunaj družine in šole, ki sem ga poznala,« se spominja Zina Ban in dodaja, da so tista dekleta, ki so se izpostavila, v klubu preprosto izobčili.
Travmatičen proces
Razočarana je predvsem nad zakonsko ureditvijo na področju spolnih zlorab. »Celoten proces je bil bolj travmatičen kot vse pred tem. Vse skupaj je trajalo več kot šest let. Na vsakem zaslišanju sem se bila prisiljena do potankosti spominjati dogodkov in jih podrobno opisovati. Bila sem pod pritiskom, da moja izpoved ne bo skladna s tisto izpred enega leta. Še danes bi težko to izpeljala, kot otroku pa mi je bilo to še težje,« je kritična do pristopa odvetnikov in celotnega pravosodnega sistema. »Hočeš ravnati prav in greš na policijo. Toda kaj se zgodi potem? Potem naredijo vse, da bi življenje otežili žrtvi, ne pa storilcu. Tukaj gre za otroke. Bolj kot kje drugje,« še parafrazira enega izmed volilnih sloganov skrajnih konservativcev.
Podpora staršev
Kot pravi, je imela pri vsej zadevi srečo, da so jo starši ves čas podpirali. »Te stvari so za starše lahko še bolj stresne kot za otroka. Kot starš si najbrž želiš verjeti, da se otroku to ni zgodilo, otrok pa ravno zaradi tega čuti pritisk in na koncu privzame, da do zlorabe ni prišlo. Moji starši denimo niso sprejeli ideje, da bi trenerja samo umaknili iz kluba. Hvaležna sem, da so vztrajali, da sodelujem v sodnem procesu.« Poudarja še, da se o spolnih zlorabah otrok premalo ozavešča, na vseh ravneh, tudi med starši. »Saj človek ne ve, kako bi se odzval, ko mu otrok zaupa, da je bil spolno zlorabljen.« Zino Ban smo torej do zdaj poznali kot glasbenico, ki bo kmalu izdala svoj prvi album, aktivistko brez dlake na jeziku, izredno prijetno sogovornico in »tisto dekle z očali 'na srčke' v prvi vrsti na koncertu Koala Voice«. Od danes dalje pa ji lahko prav vsak, ki se je z očmi sprehodil skozi tale tekst, pripiše še značajsko lastnost, ki jo brez dvoma najbolj opiše. Zina Ban je – pogumna!
