Začetek pomladi simbolizira enakonočje, ko sta 21. marca obe Zemljini polobli enako obsevani od Sonca. Začetek pomladi je že v pradavnini pomenil simbolični konec zime, ki je veljala za »mrtvi« letni čas, s tem pa nov začetek, ko se prebuja narava in se je človeku obetal bolj prijazen letni čas. Narava je začela zeleneti in dajati hrano, kar je bilo ključno za preživetje.
Kaj sploh je velika noč, kako je nastala in zakaj?
Velika noč je eden od dveh največjih krščanskih praznikov pri nas; poleg božiča. A je tudi najstarejši, saj se navezuje na poganske korenine, o katerih pa vemo le malo, saj ni na voljo dovolj trdnih virov. Praznik se je namreč skozi čas spreminjal, zato je težko slediti njegovemu razvoju in spremembam starejših oblik ter vsebin.
Velika noč je tesno povezana z dogodki, o katerih piše v Bibliji, in obeležuje trpljenje Kristusa, njegovo usmrtitev ter ponovno vstajenje. Svoje korenine vleče iz prazgodovine, ko so bili ljudje še veliko bolj povezani z naravo in tudi zelo odvisni od nje. Ljudje so v tem času praznovali tudi začetek zelene pomladi, ko so demoni plodnosti in zelenja premagali demone teme in zime.
Kot je razvidno iz zgodovine, je krščanska cerkev seveda prevzela veliko teh vsebin in ne tako kot danes, ko prevzemamo dejansko čisto vse neumnosti, ki nam jih ponuja globalni svet. Cerkev je praznike prilagodila verovanju, ki so tako postali del njega.
V virih se omenja od četrtega stoletja našega štetja naprej, kaj je bilo pred tem, le hipotetično sklepamo, saj ni nobenih trdnih virov. Velika noč je praznovanje, a kaj dejansko pomeni ta beseda? Praznik pomeni »biti prazen« ali z drugimi besedami »ne delati«. Človeštvo je od pradavnine živelo v ritmu med vsakdanjiki in prazniki, med delom in počivanjem, tudi med lakoto in obiljem. Ob fizičnih naporih, zlasti ob večjih skupnih delih, so seveda potrebovali tudi predah, počitek, predvsem pa drug ritem.
Ali lahko sploh govorimo o zlati dobi velikonočnega praznika? Kdaj je pri nas najbolj zaznamoval Slovence?
Praznikov seveda ne tehtamo in ocenjujemo, ocenjujemo lahko le njihovo vsebino in vlogo. Mirno bi lahko rekel, da imamo tudi danes "zlato dobo" velikonočnih praznikov. Celoten razvojni cikel kateregakoli praznika je njegova zlata doba! Praznike moramo razumeti kot kulturne pojave v kontekstu časov. Vsi prazniki so se spreminjali, tudi v medijih pogosto zasledim, da govorijo o »nekoč«. A kdaj je bilo "nekoč"? Nekatere vsebine simbolike velike noči so se prav tako spreminjale. Če pogledamo na primer velikonočna jedila, vidimo, kakšne spremembe so bile in so tudi danes na tem področju. Spominjam se iz zgodnje mladosti, da takrat med velikonočnimi jedmi, ki smo jih nosili h blagoslovu v cerkev, ni bilo ne čokolade ne napolitank.
Spet bom odgovoril z ugotovitvijo, da za predkrščanske poganske čase lahko le ugibamo, od pojava krščanstva dalje pa so to jedi, ki so povezane s Kristusom. Sestavine velikonočne ikonografije so se spreminjale. Šunka na primer je razvojno mlajša jed, prvotno je bila to jagnjetina. Seveda zaradi povezave z jagnjetom božjim. Okrašeni pirhi imajo svojo simbolno moč, saj predstavljajo popolno podobo rodovitnosti pri številnih kulturah sveta. Ena najstarejših barv pirhov je rdeča. Danes pa lahko govorimo o celi barvni lestvici, tudi o raznih nalepkah in drugih načinih okraševanja. Na ocenjevanjih pirhov pogosto zasledimo vrsto prav zanimivih rešitev. Tako je nekdo pred leti okrasil pirhe celo z mikročipi, kar me je zelo navdušilo. Velika noč je namreč tudi praznik ustvarjalnosti in ti mikročipi so me navdušili, ker povezujejo tradicijo z novimi časi, prihodnostjo. V preteklosti spremembe niso bile tako hitre in je več stoletij trajalo, da se je kaj spremenilo. Nekoč je bilo življenje drugačno, drugačen je bil življenjski ritem. Ni bilo denimo te moči reklam, ki danes tako rekoč iz dneva v dan povzročajo vse mogoče, zlasti še nemogoče novotarije.
Če so bili prvi pirhi najverjetneje rdeči, zakaj so jih sploh začeli barvati?
Barvali so s tistim, kar so imeli na voljo, kar so našli v naravi. Zdaj opažam, da so se ljudje začeli spet v večjem obsegu vračati k dediščini, k tako imenovanim koreninam. Vse več pirhov je spet pobarvanih s čebulo, ki daje toplo rjavo rdečo barvo. Barvanje ima svoj simbolni namen. Jajce je tako ali tako simbol rodovitnosti in obarvano se loči od običajnega, kot se praznik razlikuje od običajnega delovnega dne. V številnih literarnih opisih velikonočnih jedi je za rdeče pirhe navedeno, da naj bi pomenili kaplje Kristusove krvi. Teh kapelj naj bi bilo pet, zato je po pravilu med velikonočnimi jedmi tudi pet rdečih pirhov.
Kot sem že omenil, naj bi rdeče pobarvana jajca pomenila kaplje Kristusove krvi. Pomenila naj bi tudi rodovitnost. Hren simbolizira tri žeblje, s katerimi je bil Kristus pribit na križan, lahko pa tudi grenko pijačo, ki so jo dali piti Kristusu, ko je bil že križ. Šunka ali pred njo jagnjetina naj bi pomenila Kristusovo telo. Drugi spet menijo, da šunka predstavlja usnjene mučilne vreče, s katerimi so tepli Kristusa na zadnji poti. Potica je lahko Kristusova krona. Potica se je razvila iz prvotnega prazničnega kruha. Sedanjo obliko z luknjo na sredini sta narekovala čas zgodnjega 19. stoletja in način peke, saj je sredinska luknja omogočala bolj enakomerno prepečenost. Obstaja veliko besedil, ki razlagajo pomen teh velikonočnih jedi. Za posamezne so tudi dokaj različne razlage, kar sooblikuje pestrost njihovih pomenov.
Kako verujoči in neverujoči sprejemajo ta praznik? Tudi tukaj se je verjetno precej stvari spreminjalo?
Seveda se je spreminjalo. Star pregovor pravi: jemo zato, da živimo, a ne živimo zato, da bi le jedli! Žal danes za praznike mnogi le jedo. Verujoči poskušajo razumeti simboliko in globlji pomen jedi, neverujoči pa ob teh jedeh in prazniku vidijo le prehod iz zime v pomlad. Praznik jim omogoča, da lahko dajejo svoji ustvarjalnosti bolj prosto pot. Po drugi svetovni vojni se je s spremembo družbene ureditve pri nas precej spremenilo in je prvi maj postal bolj pomemben praznik. Nekateri so ga porogljivo imenovali komunistična velika noč. In so ga zato praznovali s šunko, hrenom in vsem, kar spada zraven v okviru krščanskega praznika velike noči.
Povsod v krščanskih državah je velika noč zelo zakoreninjena, saj je najstarejši in najpomembnejši krščanski praznik. Razlikuje se od države do države. V Franciji je med jedmi močno prisotna čokolada. Menda samo za velikonočne praznike prodajo okoli 15 ton čokolad in čokoladnih izdelkov. V osrednji Franciji imajo neke vrste mesno pogačo, ki je okrašena s testeno pletenico. V Nemčiji je doma sladica v obliki jagnjeta, kar je poznano tudi v Sloveniji. Iz nemških dežel smo v Sloveniji prevzeli tudi zajca, ki je lunarna žival in simbol plodnosti, ima pa tudi vlogo darovalca. V Italiji poznajo testeno golobico, Madžari imajo poseben bel mlečni kruh. Vsi smo del evropskega sveta, ki ga žal razumemo povsem geografsko in politično, premalo pa odkrivamo druge in svoje kulturne posebnosti, različnosti. Veliko bolje bi bilo, če bi tudi veliko noč razumeli kot praznik kulturne različnosti, ki pa ima v osnovi trdno jedro in številne skupne vsebine.
Na koncu seveda ne moreva mimo že malce omenjene komercializacije, ki je mnoge, če ne kar vse, praznike speljala v povsem druge vode. Kako se temu lahko upira velika noč?
Agresija trgovine je velika, dejansko smo prevzeli veliko neumnosti iz globalnega sveta in vse bolj vsemogočnega potrošništva. Tudi mediji so pri tem naredili svoje. Pogosto pozabljamo na lastno ustvarjalnost, ki je žlahtna vsebina znanja in nam jo praznik tako rekoč ponuja na dlani. Mnogi se sklicujejo, da nimajo časa, da bi se praznikom zares posvetili. Časa je več kot dovolj! Niti ne zavedamo se, koliko ga vržemo stran z zelo nepomembnimi vsakdanjimi stvarmi. Zato si želim, da bi v prihodnje bolj prisluhnili pomenu tega in drugih praznikov ter bi to lahko bilo neke vrste pozitivno nasprotje potrošništvu. Pred kratkim sem v trgovini opazil, da prodajajo že obarvana jajca. Dvajset jajc danes lahko obarvamo v pol ure, za okraševanje nekaj več. A vsekakor smo naredili veliko več, če smo se odločili za lastno ustvarjalnost, zlasti še ob sodelovanju tistih, ki postajajo naši nasledniki.
Kako pa se to vidi?
Vse več je velikonočnih razstav, na katerih ljudje z veseljem pokažejo, kaj znajo, česa so se spomnili, od jedi do okraševanja, tudi izdelave butar za cvetno nedeljo. To je zelo pozitiven premik, saj ljudje začenjajo razumevati prave vsebine praznikov. Tudi državnih! Veliko je različnih delavnic za učenje peke kruha in potic. Tja prihajajo ljudje različnih starosti in poklicev. Številni posamezniki in družine se vse bolj ozirajo h kulturni dediščini, ki je ne kopirajo, ampak vidijo v njej motive za ustvarjalnost po meri današnjega časa.
