Skupaj z občino jo je organizirala novomeška območna enota Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije (OE ZVKDS), vodil pa jo je konservator Dušan Strgar.
Kot pove mag. Dušan Štepec, vodja OE ZVKDS, v obnovo dediščine nasploh premalo vlagajo tako država kot lokalne skupnosti. O tem govorijo številke. Kulturno ministrstvo je na primer na razpisu za sofinanciranje obnove kulturnih spomenikov za leti 2020 in 2021 namenilo 6 milijonov evrov, na zadnjem razpisu za leti 2022 in 2023 pa le še 4,6 milijona. Za območje JV regije so prvič namenili okoli milijon evrov, nazadnje pa zgolj 617 tisočakov.
»Občine za obnovo namenjajo zgolj simbolična sredstva: mirnopeška npr. letos dva tisoč evrov, trebanjska pet, novomeška sedem, občina Šentjernej, ki ima evidentiranih 152 enot nepremične kulturne dediščine in od teh 62 kulturnih spomenikov lokalnega pomena, pa tovrstnega razpisa sploh nima. Edina občina, ki izstopa, je krška – lani je za obnovo dediščine razpisala 40.000 evrov,« pove Štepec.
Več denarja
Po oceni novomeškega zavoda bi za relativno dobro obnovo dediščine v Sloveniji zadostovalo okoli 20 milijonov javnih sredstev letno. »Ta denar ima številne pozitivne in multiplikacijske učinke pri ohranjanju tradicionalnih rokodelskih znanj, razvoju konservatorske stroke in seveda pri spodbujanju razvoja turizma,« je prepričan Dušan Štepec, ki pove, da v JV Sloveniji v desetih letih povprečno propade okoli 15 odstotkov dediščine, v občini Šentjernej pa okoli 10 odstotkov.
Spomni, da so v šentjernejski občini v zadnjem času izgubili dva pomembna kulturna spomenika: gostilno Recelj v Šentjerneju in leseni most čez reko Krko v Mršeči vasi. Nasploh med najbolj ogroženo zvrst dediščine sodijo t. i. etnološka stavbna dediščina, kulturna krajina, tehniška in arheološka dediščina.
Mreža muzejev
Ker se ne vlaga dovolj v vzdrževanje številnih kulturnih spomenikov, ki so zato v slabem stanju, in ker se v zavodu zavedajo, da lastniki tega sami ne zmorejo, spodbujajo občine in kulturno ministrstvo, da temu namenjajo več denarja. K temu lahko pripomorejo dodatni ukrepi, ki bi lastnike in vlagatelje spodbudili k vlaganju v obnovo, kot so davčne olajšave ali znižanje nadomestil za stavbna zemljišča s kulturno dediščino. »Le s skupnimi močmi in sodelovanjem bomo omogočili trajnejšo ohranitev dediščine,« je prepričan Štepec.
Pohvalil pa je skrb Občine Šentjernej za muzej na prostem v Pleterjah, ki je eden od štirih največjih takih v državi. Občini predlaga, naj prevzame vlogo pobudnice ustanovitve slovenske mreže muzejev na prostem: »To bi bistveno pripomoglo k prepoznavnosti tovrstnih oblik varovanja pri nas, k njihovi boljši organiziranosti in strokovnemu vodenju ter omogočilo dialog s kulturnim ministrstvom glede ureditve sistemskega sofinanciranja muzejev na prostem še od države.«
Ožji izbor
Šentjernejski župan Jože Simončič opozarja, da je kulturne dediščine v občini veliko in da se vse ne bo dalo ohraniti, zato bi bilo treba seznam pregledati in se znova odločiti, kaj je vredno zaščite, saj je vzdrževanje povezano z veliko denarja.
Štepec se strinja, da bi bilo treba pripraviti ožji izbor najpomembnejše dediščine, ki bo izhodišče za oblikovanje različnih občinskih mehanizmov za njeno vzdrževanje, obnovo in predstavitev. Na okrogli mizi so poudarili dve prednostni nalogi: obnovo nadstreška na Gutenwerdu in zaščito arheološkega najdišča Zidani gaber na Gorjancih pred pretiranimi posegi gorskih kolesarjev.
Biti slišani
»Želimo si, da bi bili seznam najpomembnejše dediščine, ocena njenega fizičnega stanja, ukrepi za izboljšanje stanja in kazalniki za spremljanje učinkov ukrepov vključeni tudi v lokalni program razvoja kulture v občini Šentjernej,« pove Štepec.
V zavodu pa se zavedajo tudi pomena vloge lastnikov dediščine, saj brez njihovega interesa ni obnove. Marsikje v pozitivnem smislu presenečajo posamezniki in društva, ki z veliko entuziazma v obnovo vlagajo svoj prosti čas in denar, in z njimi lepo sodelujejo.
»Predvsem si želimo, da bi njihov glas slišali povsod tam, kjer delijo denar. Zato bi bilo dobro, da bi se lastniki dediščine samoorganizirali,« pove Dušan Štepec in doda, da si želijo slišati tudi uporabnike in rokodelce, ki so zaslužni za kakovostno obnovo dediščine.
Muzej lončarstva
Majda Pungerčar, kustosinja zgodovinarka iz Dolenjskega muzeja, je na okrogli mizi opozorila na premično dediščino, ki pripoveduje o življenju in delu tukajšnjih ljudi v preteklosti. Iz prazgodovinskega obdobja, antike in srednjega veka gre predvsem za predmete, ki jih pridobijo z arheološko metodo. Iz kasnejših obdobij Šentjernej izstopa predvsem z lončarskimi izdelki in orodji, ki so se uporabljali v kmetijstvu in v letnem prazničnem ciklusu.
Obiskovalci okrogle mize so izrazili željo, da bi v Šentjerneju imeli samostojen muzej lončarstva. A ta zahteva zaposlitev ustrezno izobraženih ljudi, varen prostor itd., kar zdaj ni mogoče. Tudi postavitev stalne razstave zahteva ustrezne muzejske razmere (klimatske in varnostne) in seveda osebo, ki bi skrbela za zbirko in jo predstavljala javnosti.
»Z županom Simončičem ugotavljava, da muzej in občina za zdaj odlično sodelujeta, saj vsako leto selimo panojske razstave v Šentjernej in tudi občinski svetniki si radi prihajajo v muzej ogledat razstave, še zlasti če se te nanašajo na njihovo področje. Občina izkazuje zanimanje in razumevanje za naše delo, tudi naši kustosi so na terenu in na občini vedno lepo sprejeti, kar ni samo po sebi umevno,« je povedala Majda Pungerčar, ki za prihodnje leto v Šentjerneju napoveduje gostovanje zanimive razstave z naslovom Bajeslovna bitja v ljudskem izročilu Dolenjske ali Kam so se skrili škrati?
