Še vedno se zdi skoraj neverjetno, da je iz te podrtije v manj kot 20 letih nastal najbolje obiskani muzej v Sloveniji. Kakšen je bil recept za to?
Res je bil splet srečnih okoliščin, da smo uspeli v Pivki iz teh podirajočih se vojašnic vzpostaviti muzejski kompleks. Pomembno je bilo, da je Občina Pivka v tistih letih v tem prepoznala svoj osrednji razvojni projekt na področju turizma. Bil je tudi milosten čas evropskih sredstev, ki smo jih s pridom izkoristili; Park vojaške zgodovine je brez dvoma eden boljših primerov koriščenja evropskih sredstev pri nas. Seveda je k uspehu pripomogla predanost ekipe, ki je v muzeju prepoznala tudi osebni izziv. Kombinacija vseh teh dejavnikov je Park vojaške zgodovine pripeljala do tega, kar je danes.
Verjetno pripomore tudi ugodna lega tik ob glavni cesti, ki pelje proti Reki in Kvarnerju.
Gotovo je ugodna lega prednost, ne nazadnje je to tudi turistično območje. Deset kilometrov stran je Postojnska jama, le malo dlje so Predjamski grad, Škocjanske jame, Lipica, mimo nas pelje cesta proti Kvarnerju. Večkrat izpostavimo, da je bil pred desetletji turizem v Pivki kljub ugodni legi nerazvit. Takrat je bila vojska omejujoč dejavnik, zaradi nje ni bilo turizma oziroma je bil v prejšnjem sistemu ta zaradi velike vojašnice in vojaškega poligona z družbenimi načrti zelo omejen. S Parkom vojaške zgodovine smo tako prisotnost vojske, ki je bila prej omejujoč dejavnik, spremenili v razvojni potencial.
So se domačini že navadili na to spremembo in znajo izkoristiti sinergije, ki jih ustvarja vojaška dediščina?
Počasi, mogoče bolj počasi, kot bi si želeli, ampak zaznati je vse večjo sprejetost Parka vojaške zgodovine. Na začetku so bili res močni zadržki. Na neki način jih razumem in nikomur ne zamerim, kajti projekt je bil res predrzen. V takšni lokalni skupnosti ga je bilo na neki način težko sprejeti, ker res ni bilo nobene tradicije turizma. Tudi zaradi negativnega odnosa do vojske je bilo težko narediti ta salto in vojaško dediščino spremeniti v razvojno zgodbo. Vse skupaj se je zdelo res nekoliko utopično.
Kje vi vidite največji prispevek muzeja širšemu okolju?
Muzej je ustvarili nekaj delovnih mest, ustvaril pa je tudi neko turistično atrakcijo, kar se odraža v gostinskih storitvah, prenočitvah in podobnem. Pomembno je vplival tudi na prepoznavnost Pivke in jo vrisal na turistični zemljevid. To daje pomembno spodbudo še drugim turističnim ponudnikom v občini in regiji. V širšem kontekstu se mi zdi pomembna tudi krepitev pestrosti turistične ponudbe tako v regiji kot na nacionalni ravni.
Kaj opažate pri gostih, ki prihajajo k vam? Kaj najprej pade v oči domačim in kaj tujim gostom?
Tako pri domačih kot tujih gostih je dojemanje naše muzejske ponudbe zelo različno. Ene fascinira tehnika in vidijo v tankih, podmornici, letalih zaradi njihove velikosti in eksotičnosti neke vrste dinozavre. Druge zanimajo zgodovina, dogajanje in zgodbe, ki stojijo za predmeti, spet tretje osebne zgodbe, ki jih predstavljamo na muzejskih razstavah. Naša nosilna razstava je Pot v samostojnost, razstava, ki prikazuje osamosvojitev Slovenije. Zasnovali smo jo za razumevanje in doživljanje domačih, slovenskih gostov, ampak razstava, bolj kot bi človek pričakoval, zanima tudi tujce.
Vedno se najde kdo, ki se spotakne ob obstoj vojaških muzejev, češ da poveličujejo orožje. Kako vi gledate na to? Kakšno je poslanstvo ustanov, kot je vaša?
V vojaških muzejih vedno obstaja ta precep. Park vojaške zgodovine poskuša s prikazovanji in opisovanji vojaške zgodovine opozarjati na pomen miru. To je naše pomembno poslanstvo. Vojaška zgodovina je v osnovi temačna, mogoče tudi neljuba, ampak je del zgodovine tega prostora. Bilo bi nepošteno do naših prednikov ta del zgodovine zanemarjati, ker nam ni všeč ali pa imamo do njega predsodke. Vedeti moramo, in na to v Parku tudi opozarjamo, da Slovenci posedujemo eno od vojaško-strateško najbolj pomembnih območij v Evropi. Zgodovina nas ni in nas žal tudi ne bo puščala ob strani. Globalnemu dogajanju se na tej lokaciji preprosto ne moremo izogniti. Nismo Švica, ujeta med gorske verige, ali pa Skandinavija na daljnem severu Evrope. Slovenija je na vozlišču poti, ki so strateško silno pomembne, in ta geografska danost se odraža tudi v naši pestri vojaški zgodovini. Lahko bi rekli, da je lega Slovenije blagoslov in prekletstvo hkrati.
Prav območje Postojnskih vrat je že od nekdaj strateško pomembno.
Prav Postojnska vrata so v tem pogledu eno najpomembnejših območij v Evropi, kar je v veliki meri oblikovalo zgodovino tega prostora. Vojaški strategi jim pravijo tudi »vrata Italije«, saj se te ne da braniti v Furlanski nižini. Zavedajoč se tega, moramo gledati na italijanske apetite v tem prostoru.
Kako daleč v preteklost v muzeju raziskujete vojaško zgodovino slovenskega prostora?
Smo pooblaščeni muzej za vojaško zgodovino nacionalnega prostora, zanima nas zgodovina od pradavnine naprej. Park vojaške zgodovine je vključen tudi v nekaj arheoloških projektov; nimamo ekipe arheologov, ampak sodelujemo pri predstavljanju rezultatov arheoloških raziskav. Neposredno za muzejem leži izjemno bogato arheološko območje, ki zajema taborski greben in se vleče od Pivke do Šembij. To območje ponuja izzive tudi za nadaljnji razvoj Parka vojaške zgodovine.
Pravzaprav ste muzej, ki lahko »in situ«, na kraju samem, ponuja dejavnosti in oglede.
Da, že zdaj Krožna pot vojaške zgodovine pelje na Primož, po pokrajini, kjer kot v nekakšnih slojih ležijo obdelovalne terase, podrta obzidja, ostanki železnodobnih naselij …, vse do italijanske utrdbene linije Alpskega zidu. Ob poti je še nešteto strelskih jarkov, raznoraznih zaklonov, ki so jih kopale avstro-ogrska, italijanska in nazadnje še jugoslovanska vojska. Naprej se navezujemo na Šilentabor, kjer sta bila ob koncu srednjega veka grad in protiturški tabor združena v enoten utrdbeni kompleks, največji pri nas. Območje je zgodovinsko res izjemno bogato, tako da lahko obiskovalci del tega, kar vidijo na razstavah, doživijo še na sprehodu v okolici.
Ta teden vam je svet zavoda potrdil nov direktorski mandat. Kaj nameravate v prihodnjih štirih letih v muzeju še nadgraditi in dodatno ponuditi obiskovalcem?
Imamo ambiciozne načrte za prihodnost. Večji strateški projekti sicer čakajo na možnosti financiranja s strani EU. Gre za enega od velikih nastanitvenih objektov stare kasarne, ki je še neobnovljen in ga nameravamo napolniti s celovitim muzejskim prikazom nacionalne vojaške zgodovine od najstarejših časov do sodobnosti. Imamo pa tudi gradbeno dovoljenje za še en paviljon, ki bi zagotavljal streho nad glavo za vse velike eksponate, ki še čakajo na to, da bi jih primerno prezentirali in trajno hranili. Seveda je v igri tudi cel kup muzejskih projektov, ki niso vezani na investicije v zgradbe. Kot imamo zdaj razstavo o padlih ameriških letalih, pripravljamo tudi razstavo o padlih britanskih letalih. V kratkem bomo postavili razstavo o Alpskem zidu, italijanski utrdbeni liniji. To bo neke vrste interpretacijski center dediščine, ki leži ob celotni rapalski meji.
Nameravate pripeljati še kakšen velik eksponat? V preteklosti ste jih kar nekaj, tudi takšnih, zanimivih za kamere.
XXL-eksponati so najbolj prepoznavne stvari v Parku vojaške zgodovine. Predvsem z njimi smo se zavihteli na vrh prepoznavnosti in obiskanosti. Začelo se je s podmornico, nato z lokomotivo, pred dvema letoma še s policijskim čolnom P-111. Nismo brez ambicij tudi v prihodnje, je pa še prezgodaj, da bi kaj obljubljali.
Kakšno je zdaj življenje policijskega čolna, katerega pot z Obale do Pivke smo lahko spremljali tudi v vseh informativnih oddajah?
Z ministrstvom za notranje zadeve in policijo smo sredi projekta priprave čolna za muzejsko interpretacijo. Računamo, da bomo v prvi polovici prihodnjega leta obiskovalcem že ponudili ogled notranjosti čolna. Morda ta policijski čoln na prvi pogled ne spada v Park vojaške zgodovine, vsekakor pa gre za pomembno dediščino. To je prvi čoln te države in na neki način izraža naš nacionalni odnos do suverenosti našega morja in do varovanja tega. Služil je tudi kot protokolarno plovilo, saj so z njim po slovenskem morju popeljali celo vrsto tujih predsednikov držav in vlad. Z vidika nacionalne dediščine je torej izjemno pomemben eksponat in težko bi si odpustili, če bi šel v prodajo ali razrez. Veseli in ponosni smo, da smo ga v tisti drzni akciji uspeli spraviti do Pivke.
Pravilno domnevam, da je eden najbolj obiskanih eksponatov podmornica?
Podmornico P-913 Zeta smo dobili leta 2011 kot donacijo Republike Črna gora. Še vedno je ta podmornica naš najbolj prepoznaven eksponat, obisk notranjosti podmornice pa najbolj zaželen in najbolj pohvaljen del obiska v Parku vojaške zgodovine.
Kateri eksponat vam največ pomeni, se vas je najbolj dotaknil zaradi svoje zgodovine, pomena?
Zadnji dve leti sem se veliko ukvarjal z enigmo, nemškim šifrirnim strojem, ki smo ga dobili z donacijo leta 2021. Izkazalo se je, da ta predmet nosi posebno zgodbo. Gre za enigmo, ki je bila potopljena skupaj z nemškim lovcem R15 v noči na 17. april 1945 med Savudrijo in Umagom. Enigma je že sama po sebi ena največjih skrivnosti druge svetovne vojne, prav tako zavezniška operacija Ultra, v kateri so razbili šifro enigme. Gre za premalo obdelano in poznano poglavje druge svetovne vojne. Ker v Sloveniji in tudi v sosednjih državah ni nobenega večjega muzejskega prikaza te teme, smo se je lotili mi. Soavtorja razstave sva skupaj z dr. Andrejem Gasparijem z Oddelka za arheologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.
Je razstava začasna ali bo stalna?
Razstavo smo postavili kot začasno, glede na veliko zanimanje in dejstvo, da je edina tovrstna razstava tudi v soseščini, pa bo ostala stalna. Verjetno bo v prihodnjih letih deležna še določene nadgradnje. Razstava res odpira nove poglede na drugo svetovno vojno ter na pomen obveščevalnih in informacijskih dejavnosti v njej. Enigma oziroma operacija Ultra je pomembno vplivala na izid vojne, v določeni meri celo botrovala izidu. Težko bi si privoščili, da bi to temo zdaj kar umaknili iz muzeja.
Kakšen je trenutni trend pri postavljanju muzejskih razstav in predstavljanju dediščine?
Nekoč je bilo v muzejih kot v cerkvah, kjer vlada sveta tišina, nato je bil kakšna tri, štiri desetletja trend to, da si se lahko česa dotaknil, kaj otipal, zdaj pa je v ospredju doživetje. V Parku vojaške zgodovine poskušamo temu trendu slediti s simulatorji letenja, obiskom notranjosti podmornice in tudi z voznim delom zbirke. Doživetja so brez dvoma nekaj, kar bo v prihodnjih letih, mogoče tudi desetletjih, krojilo oblikovanje in razvoj muzejev.
V muzeju se tudi na predavanjih, ki jih pripravljate in nanje vabite širšo javnost, radi lotevate bolj zapostavljenih ali pozabljenih tem iz vojaške zgodovine. Katere vsebine želite popularizirati?
Res se poskušamo dotikati zapostavljenih tem, ki so mogoče »izvisele« v zgodovinskih obravnavah in muzejskih prikazih. Sodelujemo s širokim krogom sodelavcev, tako iz Slovenije kot iz tujine. Spomnil bi, da smo ob 70. obletnici tržaške krize organizirali predavanje dr. Bojana Dimitrijevića iz Beograda, ki je prikazal vojaški vidik takratnega dogajanja. Med covidom smo prek spletnih dogodkov obeležili stoletnico rapalske meje in stoletnico smrti feldmaršala Borojevića, vse v želji, da ne bi šle pomembne obletnice kar tako mimo. Prihodnje leto se bomo lotili teme zavezniških bombardiranj Slovenije med drugo svetovno vojno. Pri tej temi sodelujemo z Univerzo v Lincolnu v Veliki Britaniji, ki strokovno podpira mednarodni spominski center, ki se navezuje na bombardiranja. Slovenija je bila v drugi polovici vojne deležna obsežnih bombardiranj; Maribor je bil eno najbolj bombardiranih mest v Evropi, tam je v bombardiranjih umrlo 500 ljudi. Z razstavo bomo poskušali obuditi zgodovinski spomin na to dogajanje.
Kako vas kot mladi muzej sprejemajo sorodne institucije? Kako vas gledajo, recimo jim, starejši bratje?
Počasi se uveljavljamo. Pri nekaterih smo naleteli na topel sprejem že, ko smo nastajali. Ni preprosto in v tej dejavnosti ne gre povsem brez cehovstva, ampak s trdim delom smo se uspeli uveljaviti in pridobiti neko spoštovanje.
Kako preživite, kje dobi Park vojaške zgodovine denar za delovanje?
Glavnino prihodkov ustvarimo na trgu, poskušamo se čim bolj povezovati, voditi razvojne projekte in čim manj jamrati. Od leta 2022, ki smo postali pooblaščeni muzej, od ministrstva za kulturo dobivamo sofinanciranje javne službe, ki jo opravljamo. Ljudje tedensko k nam prinašajo zapuščine, dokumente, fotografije, sprašujejo po sorodnikih, ki so morda padli v vojni ... S tem delom Park vojaške zgodovine opravlja javno službo. Delež, ki ga dobimo od ministrstva za kulturo, v našem proračunu predstavlja dobrih 25 odstotkov, ostalo so v veliki meri vstopnine, prihodki iz muzejske trgovine, pomagajo pa nam tudi sponzorji in donatorji, nekaj prispeva še Občina Pivka kot ustanoviteljica.
Kako se je do zdaj izkazalo sodelovanje z Lipico in parkom Škocjanske jame?
To je uspešen primer povezovanja treh turističnih akterjev, pri katerem si z izmenjavo popustov izmenjamo nekaj obiskovalcev. Razvili smo tudi blagovno znamko Trio kraških znamenitosti. Tudi širše se mi zdi to zanimiv način povezovanja, ki v nacionalnem merilu predstavlja bolj izjemo kot pravilo in ga velja nadgrajevati.
Kateri muzeji poleg vašega še pokrivajo vojaško zgodovino tega okolja? Kam vse bi morali iti, da bi se res temeljito seznanili z vojaško zgodovino našega območja?
Pri obravnavi vojaške zgodovine našega prostora ne moremo mimo Muzeja novejše in sodobne zgodovine, Kobariškega muzeja, Pomorskega muzeja v Piranu. Določeni fragmenti vojaško-zgodovinske dediščine so tudi v drugih lokalnih in regionalnih muzejih. Pestra zgodovina tega prostora se kaže tudi v tem, da so naše nekdanje prestolnice zunaj državnih meja, od Dunaja, Beograda do Rima, pomembne so bile tudi regionalne prestolnice, kot je Trst. Tam so brez dvoma muzej in zbirke, ki si jih velja ogledati, da bi lahko razumeli zgodovino tega prostora. V pomorskem smislu je pomemben tudi Pulj kot glavna vojaška luka avstro-ogrskega cesarstva.
Za raziskovalce vojaške zgodovine so gotovo pomembni tudi arhivi v vseh teh državah.
Drži, raziskovanje naše vojaške zgodovine je pestro, dinamično in zelo zahtevno tudi zaradi tega, ker dokumente hranijo res najrazličnejši arhivi v soseščini, pa tudi drugod po svetu.
Omenili ste, da želite v ponudbo vključiti tudi italijanske vojaške utrdbe Alpskega zidu. Kaj je še takšnega iz polpretekle zgodovine, kar bi bilo lahko deležno širšega zanimanja? Meni se zdi zelo zanimiva zgodba o velikem nemškem topu, ki so ga imeli Nemci nad vasjo Gornja Košana.
Če začnem z Alpskim zidom, v Parku vojaške zgodovine že od svojih začetkov upravljamo utrdbo na Primožu. Ta utrdba je pomemben del obiska muzeja, zato smo tudi odločeni, da postavimo še razstavo, ki bo omogočala razumevanje utrdb v širšem kontekstu. Pri drugi svetovni vojni se Park vojaške zgodovine usmerja v zgodbo padlih letal na območju Slovenije. Na Slovenijo je namreč med vojno padlo prek 260 letal. To je zgodba druge polovice vojne, ko postavijo zavezniki letališča v južni Italiji. Že pred leti smo postavili razstavo Do pekla in nazaj, ki prikazuje zgodbo padlih ameriških letal, v naslednjih letih bomo razstavo nadgradili še s padlimi britanskimi letali, seveda se zanimamo tudi za vsa druga padla letala. Top, ki ga omenjate, pa je bil nemški železniški top K5. Prihodnje leto pripravljamo razstavo o njem. Prav prejšnji teden smo pridobili granato tega topa, ki je nadvse zanimiva. Top je imel v osnovi domet 64 kilometrov, so pa zanj razvili še posebno raketno polnitev z dometom 150 kilometrov. Nemci so sicer imeli tudi večje kalibre, ampak top K5 je bil tehnično najbolj dovršen. Po vojni so Američani na osnovi tega topa naredili svoj orjaški top Atomic Annie, Atomsko Ančko, s katere so izstrelili atomsko bombo v Teksasu. Zgodba o topu nad Gornjo Košano je torej še ena od zelo zanimivih in nepoznanih zgodb, ki kličejo po oživitvi. Gre namreč za največje orožje, ki se je kdaj pojavilo na Slovenskem. Vse kaže, da so imeli Nemci v okolici Pivke vsaj nekaj časa celo dva takšna topova, enega v košanskem predoru in enega na Ležečah.
Zakaj so Nemci pripeljali te topove prav tja?
Razlogi so trije: Nemci so se bali izkrcanja zaveznikov v severnem Jadranu. Lokacijo pri Pivki so izbrali, ker bi od tukaj lahko pokrivali tako Reški kot Tržaški zaliv in vso Istro. Drugi razlog je bil, da so potrebovali zavetje predorov, da so se zavarovali pred napadi zavezniških letal. Tretji razlog pa je, da so potrebovali ovinkasto progo. Ta top je namreč lahko streljal le vzdolž, zato je smer, kamor je streljal, lovil po krivinah železniških tirov. Ta zgodba je res zanimiva in vesel sem, da bomo prihodnje leto končno pripravili razstavo. Uspeli smo pridobiti nekaj gradiva in pričevanj, tako da danes o tem topu vemo že precej.
Koliko materialne dediščine in ustnih pričevanj o tistem zgodovinskem obdobju se še najde na terenu?
Ustnih pričevanj o času druge svetovne vojne je ostalo zelo malo, zato so ti zadnji spomini še toliko bolj dragoceni in jih je treba zabeležiti. Seveda pa se z drugo svetovno vojno zgodovina ni končala. Predstavljamo tudi dogajanje po vojni in osamosvojitveno vojno leta 1991. Da bi popularizirali vojaško zgodovino po drugi svetovni vojni in bi zgodbe dosegle kar najširši krog poslušalcev, smo se povezali z Atmosferci, znanimi spletnimi vplivneži. Res smo presenečeni nad odzivom. Podcast, ki so ga Atmosferci pri nas posneli z Vojkom Gantarjem, ki je bil v jugoslovanskem letalstvu pilot in letalski inštruktor na letalih MiG 21, ima na YouTubu že čez 260 tisoč ogledov.
Kako pa predstavljate prvo svetovno vojno?
Stalno razstavo o prvi svetovni vojni smo posvetili transportu. V izogib konkurenci z drugimi muzeji, ki se ukvarjajo s prvo svetovno vojno, smo želeli obdelati temo, ki v nacionalnem merilu še ni bila predstavljena. Transport je za prvo svetovno vojno, ki je bila industrijska vojna, res predstavljal izjemne napore. Avstrijska divizija je po statistikah potrebovala 370 ton materiala dnevno, na Soči pa je bilo na naši strani razporejenih od 20 do 24 divizij. Količine materiala, ki ga je bilo treba transportirati do frontnih črt, so bile nepredstavljive. Še en podatek, da si boste lažje predstavljali: v neposrednem zaledju Soške fronte je bilo okoli 200 tisoč vojaških konj, zanje je bilo treba dnevno zagotoviti tri tisoč ton sena. Logistika je velikokrat zanemarjeni vidik vojn, ker na vojne dostikrat gledamo na način, da vojskovodje in generali premikajo enote kot na šahovnici, kot se jim zljubi. V ozadju pa so vedno tudi izračuni, kaj je sploh mogoče glede transporta orožja, streliva, mož, hrane in vsega, kar je potrebno.
Zelo zanimiva za širšo javnost, čeprav je zelo tragična, je zgodba o strmoglavljenju letala JLA nad vasjo Slavina pred 60 leti. Kolikor vem, je tudi vaša družina takrat doživela veliko tragedijo.
Ta dogodek, ki se je zgodil 28. maja 1963, je zelo zaznamoval našo družino, saj je letalo padlo na našo hišo in ubilo mojega starega očeta. Ob 60. obletnici sem poskusil rekonstruirati zgodbo. Precej napora sem vložil v to, da bi našel družino pilota, ki se je ob strmoglavljenju smrtno ponesrečil, vendar mi to žal ni uspelo. S pomočjo prej omenjenega Vojka Gantarja smo se vseeno prebili skozi vse zapisnike in rekonstruirali, zakaj je prišlo do nesreče. Vse kaže, da je bil zanjo kriv pilot, ki je bil premalo usposobljen za letenje v razmerah, kakršne so bile tistega dne. Sreča v nesreči je bila, da je bila sosedova hiša, ki je bila v celoti porušena, prazna. Pri nas je bil doma stari oče, ki je bil zelo opečen in je pozneje zaradi tega umrl, zelo poškodovani pa sta bili tudi stara mama in njena sestra. Pri drugih sosedih je za posledicami nesreče umrl gospodar, tako da je strmoglavljenje povzročilo tri smrtne žrtve. Kot takrat enajstletna deklica je bila precej opečena tudi moja tašča. Dekleta so se ravno vračala iz šole in se po naključju znašla na prizorišču nesreče.
Kaj vas je pritegnilo, da ste se začeli ukvarjati z vojaško zgodovino? Po osnovni izobrazbi ste gozdarski inženir.
Zgodovina me je ves čas zanimala in bil sem v precepu, na katero srednjo šolo naj grem in kaj naj študiram. Odločil sem se za gozdarstvo, saj sta me zelo zanimala tudi narava in gozd. Po gozdarski fakulteti sem se zaposlil v gozdarstvu, ki pa se je konec 90. let znašlo v precejšnji krizi. Med premisleki, kako naprej, me je župan Občine Pivka povabil za direktorja občinske uprave, kar sem sprejel. Eden večjih izzivov na novem delovnem mestu je bil propadajoči kompleks starih pivških vojašnic. Prva razmišljanja so šla v smeri, da bi tukaj uredili industrijsko in obrtno cono, vendar gospodarska moč v Pivki ni bila dovolj velika. Nato pa smo zaznali problematiko odpisanih vojaških sredstev, ki so kot dediščina JLA ostala v različnih vojašnicah po Sloveniji in so jih po letu 2000 začeli rezati za staro železo ali pa voziti na Poček za tarče, na katerih se usposablja vojska. Šlo je za izjemno zanimive eksponate, tudi tanke in druge oklepnike, pri čemer so nekateri zelo redki v svetovnem merilu. Nekega dne se je zaiskrila ideja o Parku vojaške zgodovine, s katerim bi rešili tako propadajočo vojašnico kot pomemben del nacionalne dediščine.
