Intervju za Ekipo

Benjamin Šeško: Če bi Luka sprejel moj predlog, bi bilo to res kul

Andrej Miljković
8. 10. 2023, 13.19
Posodobljeno: 8. 10. 2023, 13.21
Deli članek:

Vroči slovenski napadalec Benjamin Šeško je v Leipzigu, kjer si po novem služi kruh, spregovoril v intervjuju posebej za športni dnevnik Ekipa SN. Povedal je veliko zanimivega o druženju s slovenskimi navijači, reprezentančnih željah in ponudbi za Luko Dončića.

Profimedia

Kaj vam pomeni, da ste bili pretekli konec tedna del zgodbe, v kateri je glavni sponzor vašega novega kluba v Leipzig pripeljal tri srečne navijače, zmagovalce velike nagradne igre, ki so vas imeli priložnost videti na delu, pa tudi srečati se z vami, vas spoznati, se z vami družiti, pojesti kosilo, spiti kavo? Zdi se, da ste za navijače vedno na voljo kot le malokdo v današnjem svetu.
Zame je to izjemno pomembno in preprosto si ne predstavljam, da bi bilo kadarkoli drugače. Podpora navijačev mi je vedno pomenila ogromno, to se mi zdi osnova vsega, kar počnem, in do njih čutim veliko odgovornost. Vzeti si čas za ljudi, ki so me pripravljeni gledati in zame navijati, se mi zdi nekaj ključnega in to zelo rad počnem. Tako je bilo v prejšnjem klubu, tako je tukaj v Leipzigu, nihče pa mi ne bo zameril, če rečem, da nekaj dodatno posebnega čutim do Slovencev. Ko sem videl, kakšno zanimanje je vladalo za nagradno igro, ki je ponujala obisk mesta, v katerem igram, ogled super tekme in srečanje z mano, sem čutil velik ponos. Komaj sem čakal na ta dogodek, zelo sem vesel in upam, da bodo srečni navijači iz moje domovine od tukaj odnesli najlepše mogoče spomine.

Nikakor ne morete biti nezadovoljni s tistim, kar se vam je v zelo kratkem času doslej zgodilo tukaj oziroma kar vam je že uspelo narediti, doseči.
Ravno nasprotno. Superzadovoljen sem z vsem, kar se mi je v tako kratkem času zgodilo tukaj, in morda bi pretiraval, če bi zdaj preveč obžaloval, da se ni zgodilo še več. Prišle bodo nove velike tekme, prišle bodo nove velike priložnosti, predvsem pa je precej bolj pomembno, da je uspešna ekipa, ki je na prvem mestu.

O čem pa se pogovarjate, ko se pogovarjate o ciljih za to sezono kot celoto?
Naš osnovni interes je biti dobra ekipa, rasti kot skupnost, sestavljena iz posameznikov, ki želimo ves čas napredovati. Vsega drugega pa sploh nima smisla razlagati, kajti profesionalnemu nogometašu resnično ni treba razlagati, da želi zmagovati, osvajati lovorike, biti prvak. Vse bomo naredili, da bi bili uspešni na čim več tekmah in da bi bili na koncu čim višje. Če to pomeni, da si bomo zaslužili priložnost narediti kaj tako velikega, kot je lovorika v bundesligi, pa bomo skušali biti vredni te priložnosti.

Zdi se, da ste hitro vzljubili Leipzig – mesto in klub – ter da se tukaj počutite zelo dobro. Ob vsem, kar vidimo, je verjetno odveč vprašanje, ali ste zadovoljni z odločitvijo, da pridete sem?
Ne bi moglo biti bolje. Mesto je krasno – dovolj veliko, hkrati pa kompaktno, saj so vse pomembne stvari blizu in dosegljive. Tukaj mi je zelo všeč, zelo so mi všeč tukajšnji ljudje, ki imajo radi nogomet in šport nasploh, predvsem pa so izjemno prijazni. Počutim se krasno, klub pa je zame kot nalašč – sijajno organiziran, vzorno urejen, pozorni so na vsako malenkost, trening center je idealen, privilegij nogometaša je, da skrbi zgolj za tisto, kar je moje in naše delo. Lahko rečem le to, naj traja tako, kot je steklo, saj izkoristim tudi veliko priložnosti, ki mi jih namenijo, dosegam zadetke, vse je v najlepšem redu. Zelo sem vesel, da sem se odločil za Leipzig; to je bila poteza, na katero sem zelo ponosen in od katere bom zagotovo imel zelo veliko kot nogometaš in kot človek.

Vas ljudje prepoznajo na ulici, vas ustavljajo? Kako je s tem tukaj? Nekako se nam zdi, da od povsod pogledujejo proti vam, a pri tem tudi ostane?
Več ko je zadetkov, bolj sem prepoznaven na ulici. (smeh) Ljudje so tukaj res bolj zadržani oziroma predvsem diskretni in se ne vtikajo v druge. Precej redko kdo pristopi, pa še takrat se nekajkrat opraviči, da je zmotil za kako fotografijo ali podpis. Saj me poznate: nič ne bi imel proti, če bi bilo tega več, ker imam res rad vse oblike stikov z navijači in oboževalci. A kot ste ugotovili tudi sami, gre pri moji prepoznavnosti tukaj večinoma za to, da gledajo za mano ali si šepetajo in se pogovarjajo o mojem priimku, pa o moji vlogi v moštvu ali o tem, kaj sem naredil ali česa nisem naredil na zadnji tekmi.

Profimedia

Obrniva list na reprezentančni oder. Slovenija že zelo dolgo ni bila tako blizu uvrstitvi na veliko tekmovanje, kot je pred oktobrskim in novembrskim terminom aktualnih kvalifikacij uvrstitvi na naslednje evropsko prvenstvo – kako se ob tem počutite?
Že samo po sebi bi bilo prekrasno, če bi se uvrstili na veliko tekmovanje. Da bi mi kaj takega uspelo že tako zgodaj v karieri, da bi praktično iz prvega pravega poskusa prišel do tako izrazitega vrhunca, kot je posebej za nas iz tako majhne države igranje na evropskem prvenstvu, pa je sploh še toliko bolj navdušujoče. Zavedam se, kakšno srečo imam, da sem viden član reprezentance postal prav v obdobju, ko jo odlikuje tako imenitna skupina fantov, med katerimi vlada tako sijajno vzdušje, da se vsakokrat zelo veselim zbora izbrane vrste in njenih naslednjih tekem.

Obrnilo se je tako, da če se boste res uvrstili na veliko tekmovanje, ga boste seveda igrali v svoji novi nogometni domovini Nemčiji. Lahko bi se obrnilo celo tako, da bi kakšno tekmo za Slovenijo igrali tukaj, ravno v Leipzigu?
Ves čas razmišljam, kako lepo bi bilo, če bi se po celotni sezoni v Nemčiji vrnil sem tudi poleti in s Slovenijo igral na Euru, ki bo ravno v tej državi. Ne morem vam povedati, kako vrhunsko bi zame bilo, če bi se to zgodilo. Imate prav, predstavljajte si, da bi se uvrstili na evropsko prvenstvo, nato pa bi kakšno tekmo s Slovenijo in za Slovenijo igral ravno v Leipzigu. To bi bilo noro. Prepričan sem, da bi kamorkoli v Nemčiji prišlo ogromno slovenskih navijačev, ki so resnično fantastični in pred katerimi tako zelo rad igram. Podpora navijačev je za to reprezentanco vse in prepričan sem, da to tudi kažemo. Tukaj v Leipzigu pa bi imel kar dvojno podporo, saj bi zame navijali tako Slovenci, ki bi pripotovali, kot moji tukajšnji someščani. Če ne bi igrali ravno proti Nemčiji, seveda. (smeh) Združila bi se dva moja doma, to bi bilo res sanjsko. Verjamem, da nam bo uspelo zaigrati na Euru; imamo dovolj kvalitete in več kot dovolj želje, potem pa bomo videli, ali nas usoda res lahko pripelje v Leipzig.

Kaj se je zgodilo v reprezentanci, da ste postali tako homogena celota s tako jasnimi skupnimi interesi in tako dobrimi odnosi, kar je vsakomur vidno s prostim očesom? Dolgo ni bilo tako, ves čas je nekaj manjkalo prav na tem področju.
To ni nekaj, na kar bi bilo mogoče pokazati s prstom ali točno imenovati trenutek ali neposreden povod. Ta skupina je pač dala skozi marsikaj, se gradila in se zgradila do točke, na kateri ve, kaj hoče in kako do tega priti. Res verjamem, da bomo skupaj tudi prišli. Smo čudovita skupina, ki se rada druži, se pogovarja, si pove vse potrebno, je rada skupaj, predvsem pa uživa v igranju za Slovenijo.

Kako blizu Euru se dejansko počutite oziroma kaj je zdaj tisto najpomembnejše, kar sledi, in kako se je tega treba lotiti?
Vsi vemo, da je neposredna uvrstitev na veliko tekmovanje nekaj, česar Slovenija ni dosegla še nikoli v svoji zgodovini. Odločeni smo, da bomo to naredili, seveda pa sta v tem duhu zdaj najbolj pomembni tekmi, ki prihajata oktobra. Naj ne zveni, kot da tega doslej nismo počeli, ker to ne drži. A na teh dveh tekmah res moramo iz sebe dati vse, celo dušo, da bomo naredili tisto, kar je treba narediti. Najprej Finska doma in nato Severna Irska na gostovanju – imeli bomo dovolj časa za pripravo, poznamo cilj in vemo, kako do njega priti. Vse leži na nas, vse je odvisno od nas, uresničitev naših in vaših želja je v naših rokah.

Profimedia

V Leipzigu seveda igrate s sijajnim nogometašem, ki je nekoč igral za slovensko reprezentanco, nato pa se iz nje umaknil. Ste Kevinu Kamplu kdaj – za šalo ali zares – predlagali, naj pride nazaj in vam pomaga do uvrstitve na Euro? Rojen je v Nemčiji, najbrž bi tudi njemu nekaj pomenilo igrati veliko tekmovanje prav tukaj.
Seveda sem Kevinu rekel, naj se vrne v reprezentanco in nam pomaga, toda gre bolj za šalo; spoštovati moram to, da pač ni v stanju, ko bi lahko na najvišji ravni igral tako za klub kot za reprezentanco. Biti profesionalec pomeni tudi poslušati svoje telo, tako kot to počne on. Med reprezentančnimi premori torej skrbi za svoje telo, se pa veliko pogovarjava o reprezentanci in govori mi, da smo videti res zelo dobro. Že večkrat je poudaril, da verjame v našo uvrstitev na evropsko prvenstvo.

Se pogovarjata slovensko ali nemško – kakšna je njegova slovenščina po vseh teh letih?
Pogovarjava se slovensko. Bil sem prav presenečen, da zna slovensko tako dobro. Včasih ga v šali zbadam, da se ne spomni kakšne povsem osnovne in preproste besede, spet drugič pa me preseneti s kakšnim res zakompliciranim stavkom in težkimi besedami, da kar debelo pogledam in mu rečem 'čakaj malo, prijatelj'. (smeh) Šalo na stran, krasen dečko je in zelo sem vesel, da sva soigralca tukaj v Leipzigu, kjer si je naredil res veliko ime, trenutno pa je tudi kapetan in ima velik vpliv.

Še eno vprašanje s področja vaše druge velike športne ljubezni. S tem, ko ste prišli v Nemčijo, ste po novem tudi v deželi svetovnih prvakov v košarki. Ste spremljali svetovno prvenstvo? Kako ste videli nemški uspeh in seveda nastop slovenske reprezentance?
Vsi veste, kako rad imam košarko – spremljam jo in igram, kadar le smem. Sicer pa nekaj kombiniram tako kot zadnjič na tistem posnetku, ko sem koša zadel celo z nogo. Spremljal sem slovensko reprezentanco in mislim, da so fantje glede na vse težave in okoliščine stvar pririnili kar daleč. Svetovni prvak pa je seveda postala ravno Nemčija, kjer zdaj živim – mislim, da več kot zasluženo.

Ampak to verjetno ne pomeni, da bi zdaj rajši spoznal katerega od nemških košarkarskih junakov – recimo Dennisa Schröderja ali Franza Wagnerja – kot Luko Dončića?
Ne, kje pa! Prav žal mi je, da mi še ni uspelo spoznati Dončića, to je res moja velika želja. V Dallasu, v Ljubljani, tukaj – kjerkoli, ni pomembno. Če bi kdaj imel to možnost, bi ga rad tudi gledal igrati v Dallasu, predvsem pa bi ga rad osebno spoznal in mu po možnosti tudi pokazal, kako dober sem v košarki. Prav zanima me, kaj bi rekel in ali bi se strinjal s to mojo oceno. (smeh) Mislim, da tudi on ni slab v nogometu, in imam predlog: morda bi mi ob kakšni priložnosti lahko on podal z nogo, jaz pa bi zaključil z zabijanjem. To bi bilo res kul. (smeh)