Ornitologija

Opazovali so ptiče, kmet pa jim je zabrusil: "Ne stojte se mangupirat"

Lovrenc Lipej
29. 5. 2023, 21.10
Posodobljeno: 29. 5. 2023, 21.21
Deli članek:

Lovrenc Lipej je doktor bioloških znanosti, raziskovalec na Morski biološki postaji NIB v Piranu. Ekološke in biološke predmete predava na univerzah v Kopru, Ljubljani in Mariboru. Med mnogimi pozitivnimi stvarmi, ki jih ponuja Slovenija, je dejstvo, da se nam narava ponuja že skoraj takoj, ko stopimo iz domovanja.

Lovrenc Lipej
Ptice opazuje že celo življenje, začelo se je že v zgodnjih najstniških letih.

Potrebuješ le nekaj deset minut in že si v naravi. To velja tudi za obmorski del Slovenije. V prejšnji rubriki sem se navduševal nad ljubitelji orhidej, ki jih je čedalje več. Še veliko več pa je tistih, ki jih zanimajo ptice. V zadnjih mesecih sem redno srečeval ptičarje (ornitologe, ljubitelje ptic), torej tiste, ki se navdušujejo nad pticami, jih fotografirajo in mnogi od njih svoje fotografije in izkušnje delijo na raznih specializiranih portalih.

Nekateri ptičarji imajo beležko, v katero zapišejo vse opažene vrste na njihovem sprehodu ali izletu, druge zanima fotografiranje in svoje fotografije delijo s somišljeniki na raznih družbenih medijih, tretji pa poleg ptic fotografirajo tudi druge motive v naravi, kot so žuželke, plazilci, dvoživke, cvetice in panorame.

Ornitologija kot način življenja

Navadno jih prepoznamo po daljnogledih okoli vratu, teleskopih na stativih in fotoaparati z zmogljivimi teleobjektivi. Nekateri sledijo ustaljenim modnim smernicam, ki narekujejo nevpadljivo zeleno opravo, ki še najbolj spominja na vojaško. Najbolj privrženi ptičarji tekmujejo v številu opaženih ptičjih vrst v določenem letu. Tudi jaz sem ptičar, čeprav manj aktiven, kot sem bil včasih. Se pa lahko pohvalim, da opazujem ptice že celo življenje, začelo pa se je že v zgodnjih najstniških letih. Takrat nas je bilo navdušencev take sorte zelo malo in spominjam se, da smo bili včasih deležni šikaniranja. Tako nam je na primer neki kmet, ko nas je videl pri opazovanju ptic z daljnogledi v bližini Boninov, v kleni šavrinščini zabrusil "ne stojte se mangupirat" in da naj raje poprimemo za motiko. V nekem drugem primeru, ki se ga zelo dobro spominjam, pa sem bil deležen objektivne kritike. Ko sem avgusta 1992 v dolini reke Mirne fotografiral mladiče sokolov škrjančarjev (Falco subbuteo) na daljnovodu, me je pod njim pričakala patrulja hrvaških vojakov. Trojka vojakov me je zasliševala, ali sem saboter. K sreči se je izkazalo, da je bil eden od njih (nisem ga prepoznal, ker so bili maskirani z bojnimi barvami) lokalni lovec in da so si me hoteli malo privoščit. Čeprav je bila tedaj glede vojne na Balkanu Istra varna, mi je lovec po tem, ko so me dodobra prestrašili, za nekaj časa odsvetoval plezanje po daljnovodih.

Danes je drugače

Danes je zadeva kar se tiče dojemanja opazovanja ptic, simetrično nasprotna, število ptičarjev pa je drastično naraslo. Če smo se takrat (sicer redkokdaj) srečevali s podobno opazujočimi, so to bili navadno študenti bioloških ali drugih smeri, danes pa so to sleherniki iz različnih poklicnih profilov in starosti. Sicer med ptičarji ni nekega ustaljenega, recimo cehovskega pozdrava, kot to na primer naredijo motoristi ob srečanju z drugim, ko spustijo roko v pozdrav, a prijeten pozdrav in nasmeh pričata, da smo del iste množice. Par dni nazaj sem bil v Sečoveljskih solinah, ko se je dan že iztekal, prepričan, da ni v bližini nobene žive (človeške) duše. Potem pa sem naletel na gospo z velikim teleobjektivom, ki je poslušala ptice in čakala moža, ki je tudi opazoval ptice. Kljub temu da mi je rekla, da sta z opazovanjem ptic začela šele pred kratkim, sem ugotovil, da je njeno znanje ptičjega petja na zavidljivi ravni. Kako lepo!

Lovrenc Lipej
Veliko je ljudi, ki jih zanimajo ptice

Kako pomembna je množica številnih ptičarjev? Zelo. Hitrost prenosa informacij je v času digitalne tehnologije in z njo povezanih družbenih omrežij zelo velika. Ptičarji svoje izkušnje delijo na različnih portalih, zato pridejo take informacije tudi do tistih, ki se profesionalno ukvarjajo z ornitologijo, in tistih, ki so v Sloveniji zadolženi za ustrezno varovanje vrst. Tako smo pred kakšnim tednom na primer izvedeli, da se je klavžar (Geronticus eremita) pojavil na oknu Postojnčana, ki je srečanje ovekovečil na socialnem omrežju. Gre za eno od vrst ibisov, ki se še vedno, kljub poskusom ponovne naselitve v nekaterih evropskih državah, sooča z nevarnostjo izumrtja. Njegova populacija v divjini šteje manj kot tisoč primerkov, poleg tega jih velika večina živi v Maroku.

Marsikaj se je spremenilo od mojih prvih začetkov. Spominjam se, da je moj kolega Iztok Škornik, ki je danes zaposlen v Krajinskem parku Sečoveljske soline, nekje našel kartonsko škatlo, v katero je bil zapakiran pralni stroj, in jo odnesel v trstičje ob razbremenilniku Ara v Škocjanskem zatoku. Takrat si verjetno nobeden ni niti upal pomisliti, da bo iz tistega močvirja na robu Kopra nastalo zavarovano območje, ki so ga danes Koprčani očitno vzeli za svojega. Iztok je izrezal še odprtino za teleobjektiv, pred tem pa sredi vodnega kanala namestil na vrhu ukrivljeno palico, upajoč, da se bo vodomec (Alcedo atthis) ustavil na njenem vrhu.

Lovrenc Lipej
Najbolj privrženi ptičarji tekmujejo v številu opaženih ptičjih vrst v določenem letu.

In točno to se je zgodilo. Problem je bil le v tem, da si takrat moral poslati film za diapozitive v razvijanje v Ljubljano ali v Trst in upati, da bodo posnetki ostri in pravilno osvetljeni. Tudi jaz sem v tisti škatli za pralni stroj preždel veliko ur in opazoval močvirske putke, kot sta črna liska (Fulica atra) in zelenonoga tukalica (Gallinula chloropus), ki sta si dali dela s popravljanjem gnezda. Ko so mi moji najbližji za rojstni dan lani kupili maskirni šotor za fotografiranje ptic, sem ga seveda preizkusil in že v prvo mi je uspelo. Fotografiral sem mladiče smrdokavre (Upupa epops), obenem pa ponovno obudil spomin iz najstniških časov iz zatoka. Seveda takih prizorov zlepa ne pozabiš.

V dobri družbi

Kmet iz Boninov, ki se je ponorčeval iz nas in nas ozmerjal za mangupe (v srbskem slovarju sem se med množico še slabših možnosti podučil, da gre za osebo s slabimi moralnimi in delovnimi vrlinami), gotovo ni vedel, da je med ptičarji tudi veliko znanih imen. Ptičarja sta bila bivša ameriška predsednika Franklin Delano Roosevelt in Jimmy Carter, domnevno se je nad ornitologijo navduševal tudi kubanski predsednik Fidel Castro. Ptice je opazoval Albert Einstein, med ptičarje pa se prištevajo tudi režiser grozljivk Wes Craven, pisatelj Ian Fleming, znan po Jamesu Bondu, znani filmski igralec Sean Bean, igralka in aktivistka Darryl Hannah in drugi. Znani predstavnik zasedbe Beatles Paul McCartney, tudi ptičar, je napisal nekaj skladb, da bi se poklonil pticam. Sliši se paradoksalno, a opazovanje ptic navdušuje tudi slovitega angleškega voditelja oddaj o avtomobilizmu Jeremyja Clarksona, ki je tudi član angleškega kraljevega združenja za zaščito ptic (Royal Society for the Protection of Birds). Vseeno se je v nekem svojem blogu (povezan z istoimensko oddajo Top Gear) izrekel, da če bi moral izbirati med njegovim priljubljenim ptičem sokolom selcem (Falco peregrinus) in Ferrarijem 458, bi raje izbral slednjega. Poleg tega pa so ga tudi ovadili policiji, ker je nadlegoval pegasto sovo (Tyto alba) na gnezdu.

Alen U.
Eden od naših bralcev je bil deležen nenapovedanega obiska, ptiča klavžarja.

Skratka, med ptičarji so nekateri izmed najpomembnejših ljudi, kar jih je kdaj živelo. Ptičarji pa so čedalje bolj naraščajoča množica ljudi in predstavljajo dragocen vir podatkov o pticah. K temu moramo prišteti še ugotovitve, da je opazovanje ptic v državah z dolgo ornitološko tradicijo, kot so Združeno kraljestvo, Avstralija, ZDA in druge, postalo donosna industrija. Meni pa se zdi, da je še bolj pomembno dejstvo, da je opazovanje ptic v naravi način aktivne rekreacije, ki nas z naravo najbolj poveže in nam zaradi tega potem ni vseeno, kaj se z njo dogaja.