Intervju s Sebastijanom Zupancem

Za material, vreden štiri milijone evrov, bomo potrošniki plačali 39 milijonov evrov

Žiga Kariž
9. 4. 2023, 07.02
Posodobljeno: 9. 4. 2023, 07.02
Deli članek:

Slovenija mora v prihodnjih letih zaradi visoko zastavljenih ciljev EU na področju recikliranja odpadne embalaže izboljšati rezultate. Predvidena je uvedba kavcijskega sistema, ki pa poleg koristi prinaša nekaj slabosti.

Sašo Švigelj/M24
V Sloveniji nastane okoli 250.000 ton vse odpadne embalaže, kavcijski sistem pa bi naslavljal zgolj okoli 10.000 ton materialov, ki so primerni za ponovno uporabo.

O tem, kako lahko v Sloveniji izboljšamo sistem ravnanja z odpadno embalažo, kaj od nas pričakuje EU in kaj pomeni uvedba kavcijskega sistema, smo se pogovarjali s Sebastijanom Zupancem, direktorjem Zbornice komunalnega gospodarstva.

Lahko našim bralcem v nekaj stavkih opiševa, na kakšen način deluje sistem ravnanja z odpadno embalažo?

Trenutna ureditev je taka, da komunalna podjetja odpadno embalažo poberejo od gospodinjstev, ki jo ločeno zbirajo v rumenih zabojnikih, jo nato prepeljejo do svojih skladišč, obvestijo družbo za ravnanje z odpadno embalažo (DROE), da imajo embalažo na zalogi in da jo lahko prevzamejo. DROE-ji, ki so nekakšna podaljšana roka proizvajalcev, so po zakonu dolžni poskrbeti za embalažo. Zato jo prevzamejo, odpeljejo v sortirnico, kjer se odpadke razvrsti in prečisti. Materiali, ki so primerni za recikliranje, gredo v reciklažo, materiale, ki niso primerni za recikliranje, pa se nameni za energetsko izrabo, torej gredo v sežigalnico in iz njih pridobimo elektriko ter toplotno energijo. To je osnovni princip ravnanja z odpadno embalažo. Pri tem je treba poudariti, da trenutno še vedno velja ureditev, ki določa, da je strošek zbiranja embalaže od gospodinjstva do skladišča komunalnega podjetja še vedno strošek gospodinjstva, medtem ko so stroški, ki nastanejo v procesu, ki poteka od skladišča komunalnega podjetja do sortirnice in nato do reciklaže, stroški proizvajalcev. V Sloveniji takšen način zbiranja komunalnih odpadkov ali pa ločenega zbiranja komunalnih odpadkov, kot ga imamo danes, gradimo že vse od leta 2004, ko se je prvič začelo govoriti o sistemsko ločenem zbiranju odpadkov. Med letoma 2009 in 2011 smo v Sloveniji intenzivno gradili sistem ločenega zbiranja odpadkov, tako da se zdaj v večini krajev v Sloveniji odpadki zbirajo po sistemu od vrat do vrat. Torej ima vsako gospodinjstvo zabojnik z embalažo, zabojnik za biološko razgradljive odpadke, zabojnik za mešane komunalne odpadke. Člani gospodinjstva na primer odpadno embalažo odlagajo v zabojnik, ki jim stoji pred hišo, in jim je ni treba nikamor voziti, ni treba iskati eko otokov … To je v primerjavi z ostalimi evropskimi državami velik nadstandard. Ocenjujemo, da so lokalne skupnosti in komunalna podjetja v ta nadstandard vložila 65 milijonov evrov – skozi izgradnjo infrastrukture, zabojnike, zbirne centre, mehanizacijo, opremo – da lahko danes odpadke ločeno zbirajo. Žal pa ta infrastruktura nikoli ni bila v celoti izkoriščena, nikoli ni bil izkoriščen njen potencial.

Zakaj se je v preteklosti dogajalo, da je embalaža ostajala na dvoriščih in v skladiščih komunalnih podjetij?

V Sloveniji je šest družb za ravnanje z odpadno embalažo, ki med seboj tekmujejo. In ko je katera od njih začela uporabljati neposlovne prakse, so ji morale ostale slediti, sicer bi izpadle iz trga. Tako se je ureditev izigravala in trg razgrajeval. To je en del zgodbe. Drugi del zgodbe pa je, da država ni nikdar zaprla vseh tistih vrzeli v predpisih, ki so jih lahko posamezne družbe izkoriščale. Nikoli ni postavila jasnih pravil. To je pred dvema letoma pripeljalo celo do točke, ko smo morali nameniti skoraj 16 milijonov za interventne ukrepe. Lani jeseni pa se je spremenila Uredba o ravnanju z odpadno embalažo, s katero so se bolj natančno določili deleži odpadkov, ki jih mora posamezna DROE prevzeti od komunalnih podjetij, bolj natančno so se določile izravnave in tako letos prevzem odpadne komunalne embalaže s strani družb za ravnanje z odpadno embalažo poteka nemoteno. Pri komunalnih podjetjih embalaža ne zastaja več in proces poteka vzorno. Če bi bilo tako tudi v vseh preteklih letih, bi imeli danes bistveno manj težav in se verjetno niti ne bi pogovarjali o smiselnosti ali nesmiselnosti kavcijskega sistema, ker zanj ne bi obstajale niti teoretične potrebe.

Kaj na področju ravnanja z embalažo narekuje evropska zakonodaja?

Evropski parlament je leta 2018 sprejel spremembo direktive v odpadkih in za določene produkte uvedel »proizvajalčevo razširjeno odgovornost«, tako da bo proizvajalec odgovoren ne samo za proces od skladišča komunalnega podjetja prek sortirnice do recikliranja, ampak bo odgovoren za odpadke tako rekoč od hišnega praga gospodinjstva dalje. Torej, ko bomo implementirali tako imenovano proizvajalčevo razširjeno odgovornost (PRO) v naš pravni red, gospodinjstva ne bodo več obremenjena s stroški zbiranja odpadne embalaže, električne elektronske opreme, odpadnih nagrobnih sveč in drugih izdelkov, ki so vključeni v proizvajalčevo razširjeno odgovornost, ampak bodo te stroške nosili proizvajalci. Pri čemer bodo komunalna podjetja še vedno zadolžena za zbiranje teh odpadkov, ampak namesto da bodo to zaračunala gospodinjstvom, bodo račun izstavila proizvajalcem oziroma tisti organizaciji, ki bo pokrivala določen tok komunalnih odpadkov.

Sašo Švigelj/M24
Proizvajalci predlagajo uvedbo kavcijskih sistemov samo za tiste materiale, ki imajo neko vrednost na trgu. Ampak ti materiali že danes ne predstavljajo večjih težav.

Kako uspešna je Slovenija pri ločevanju in zbiranju odpadkov v primerjavi z drugimi državami?

Ne glede na to, da je sistem v preteklosti deloval pomanjkljivo, smo še vedno v vrhu uspešnosti v Evropi glede količine ločeno zbranih odpadkov. Tudi glede recikliranih odpadkov smo v zgornji tretjini lestvice evropskih držav. Študija Evropske komisije, izvedena leta 2016, je ugotavljala, katera od evropskih prestolnic ima najbolje organiziran sistem zbiranja komunalnih odpadkov, kateri sistem je najboljši za doseganje okoljskih ciljev in je hkrati stroškovno učinkovit. Ljubljana je bila takrat pred Talinom in Helsinki z naskokom prva. In sistem, ki ga ima Ljubljana, je preslikava celotnega sistema v Sloveniji. Zelo malo je krajev, kjer ima posamezno naselje ali deli naselja zbiralnico odpadkov, kamor se nosi odpadke in odlaga v tipske zabojnike. To je prisotno le še na Krasu oziroma območjih, kjer zaradi vetra in vremenskih razmer zabojniki pred vsako hišo niso smiselni, saj bi jih veter prevrnil. Preostali del Slovenije pa uporablja tako imenovani sistem pobiranja od vrat do vrat, zaradi česar smo na področju ravnanja z odpadki v samem vrhu Evrope, ob tem da še vedno nismo izkoristili vseh možnosti, ki jih ta sistem nudi.

Kako veliko spremembo prinaša kavcijski sistem?

Uvodoma moram poudariti, da je kavcijski sistem eden najučinkovitejših sistemov za zbiranje odpadne embalaže, ki omogoča dosego najboljših rezultatov v najkrajšem času, vendar za zelo majhen delež odpadne embalaže, hkrati pa je ekstremno drag. Ta sistem je načeloma primeren za tiste države, kjer imajo izjemno redko poseljenost in je sistem logistike pobiranja skupne količine odpadkov predrag ter je bolj smotrno, da ljudje koristne materiale, ki se jih da reciklirati, prinesejo kar v trgovska središča. Kavcijski sistem je smiseln tudi v skupnostih, kjer nimajo vzpostavljene nikakršne infrastrukture za zbiranje komunalnih odpadkov. V primeru Slovenije pa bi bil kavcijski sistem vzporeden sistem, ki bi naslavljal izredno majhen delež odpadkov, ki nastanejo pri nas. Če pogledamo samo odpadno embalažo: v Sloveniji nastane okoli 250.000 ton vse odpadne embalaže, mešane komunalne odpadne embalaže, ki jo zbirajo komunalna podjetja, nastane okoli 105.000 ton, kavcijski sistem pa naj bi naslavljal zgolj okoli 10.000 ton materialov, ki so primerni za ponovno uporabo – dobrih 8000 ton plastenk in dobrih 2000 ton aluminijastih pločevink. Torej bi z uvedbo kavcijskega sistema naslavljali zgolj 10 odstotkov v Sloveniji nastale mešane komunalne embalaže, za ostalih 90.000 ton mešane komunalne odpadne embalaže pa bi še vedno ostalo zbiranje enako, kot je zdaj, torej po sistemu od vrat do vrat. Ob tem bi izpostavil še, da smo skozi leta ljudi naučili, da je to embalažo treba stisniti, da je treba zmanjšati volumen, medtem ko kavcijski sistem ne prepozna zmečkane plastenke niti zmečkane pločevinke, kar pomeni, da bi morali doma hraniti pločevinke in plastenke v polnem volumnu ter jih take prinašati v trgovska središča.

Pred tedni so Ekologi brez meja organizirali akcijo, v kateri so na več cestnih in avtocestnih odsekih izvedli čistilno akcijo in predstavili, kakšne količine odpadkov bi se lahko znebili z uvedbo kavcijskega sistema? Je ta sistem rešitev za naše okolje?

Ob cestah v Sloveniji ne ležijo izključno odpadki, ki so predmet kavcijskega sistema. Ležijo tudi ostali odpadki. In ne glede na to, da nekaj odpadkov vendarle leži ob cestah, je Slovenija relativno čista.  Mi imamo s smetenjem problem pri majhnem številu ljudi, ki nimajo ustrezne okoljske zavesti. Nekaj ljudi bo vedno iz nekih nedoločljivih vzgibov odvrglo odpadke tja, kamor jih ne bi smelo. Akcijo, ki so jo izvedli Ekologi brez meja, poznam in jo pozdravljam. Sem pa tudi dodatno preučil številke, do katerih so prišli. Povedali so, ob kakšni dolžini cest so odpadke pobirali in koliko odpadkov so nabrali. To količino in te kilometre sem preračunal na vse slovenske ceste. Izračunal sem, da če bi v tistem trenutku pospravili odpadke z vseh cest v Sloveniji, bi jih bilo 90 ton, kar je v primerjavi z vso embalažo, ki jo je, kot sem že povedal, 250.000 ton, zanemarljiv odstotek. Ob tem ocenjujem, da bo ta odstotek odloženih, odvrženih odpadkov v Sloveniji vedno prisoten, iz razlogov, ki sem jih že omenil. Menim, da 150 kilogramov odpadkov na enem majhnem odseku avtoceste ne more biti ključnih za odločitev, ali v Sloveniji potrebujemo kavcijski sistem ali ne. Ocenjujem, da če bi pri nas uvedli kavcijski sistem, bi bilo mnogo več negativnih finančnih učinkov za vse prebivalce v Sloveniji, kot pa je negativnih okoljskih učinkov, če kavcijskega sistema ne uvedemo. Torej še vedno bi poleg tistih materialov, ki predstavljajo neke kavcijske materiale, ob cesti ležali ostali odpadki, ki jih je prav tako treba počistiti. Pri čemer moram poudariti še, da evropska direktiva o odpadkih vpeljuje tudi pojem smetenja, kar pomeni, da bodo morali proizvajalci prevzeti svoj del stroškov čiščenja tudi za embalažo in ostale odpadke, ki ležijo ob cestah, v naravi, v naseljih, zunaj naselij … Prebivalci tako s čiščenjem ne bodo imeli več stroškov. Na drugi strani pa bodo proizvajalci stimulirani, da bodo začeli ozaveščati prebivalce, da se vedejo okoljsko primerno in naj z odpadki ne obremenjujejo okolja.

Zanimivo je, da so med največjimi zagovorniki uvedbe kavcijskega sistema proizvajalci pijač. Zakaj?

Proizvajalci predlagajo uvedbo kavcijskih sistemov samo za tiste materiale, ki imajo neko vrednost na trgu. Ampak ti materiali že danes ne predstavljajo večjih težav, ker tudi družbe za ravnanje z odpadno embalažo vedo, da ti materiali predstavljajo vrednost in jih je treba izločiti, jih sortirati in prodati na trgu, saj jim to prinaša pozitivne ekonomske učinke. Medtem pa proizvajalci ne naslavljajo ostalih odpadkov, ki nimajo neke tržne vrednosti: recimo tetrapaka. Proizvajalci nikdar niso rekli, da bi imeli kavcijski sistem za tetrapak. Zato, ker na trgu nima pozitivne vrednosti. Zanj se na trgu ne da dobiti od 500 do 600 evrov za tono, tako kot za PET, ali pa čez tisoč evrov, kot je pri aluminiju. Za proizvajalce so zanimivi izključno tisti materiali, ki imajo ekonomsko vrednost. Kavcijski materiali v Sloveniji predstavljajo zgolj 10 odstotkov mešane odpadne embalaže oziroma manj kot pet odstotkov vse embalaže.

Ljudje imajo do kavcijskega sistema pozitiven odnos, saj menijo, da bodo za vračilo plastenk in pločevink finančno nagrajeni. Kako velika bo ta nagrada?

Ljudje zmotno mislijo, da bodo v primeru, ko bodo v trgovino vrnili plastenko, nagrajeni za svoje dejanje. To ne drži. Dejstvo je, da bodo ljudje najprej plačali mnogo višji strošek izdelka in v tem strošku se bo skrivala tudi kavcija, ki jo bodo dobili vrnjeno. Poleg tega se bo v kavciji skrival tudi strošek za delovanje sistema, ki tudi ni zanemarljiv. Če bi denimo v Sloveniji uvedli kavcijo v višini 10 centov, je tem 10 centom treba dodati najmanj tri cente in pol za delovanje sistema, ki pa kupcu ne bodo nikoli vrnjeni. Pri tem v komunalni zbornici, kjer poznamo delovanje sistema, saj smo vzpostavili sistem ločenega zbiranja odpadkov, ocenjujemo, da zelo velik delež prebivalstva embalaže ne bo vračal v trgovine, ker se mu za evro in pol ali dva evra na mesec ne bo ljubilo doma hraniti vseh teh plastenk in pločevink v polnem volumnu. Večina bo še vedno izkoriščala nadstandardni sistem, ki ga je vajena, torej da lahko odpadno embalažo odloži v svoj rumeni zabojnik, s čimer bo ravno tako ravnala okoljsko odgovorno in poskrbela za okolje. Ljudje smo pragmatični in cenimo tudi svoj čas.

Sašo Švigelj/M24
Člani gospodinjstva odpadno embalažo odlagajo v zabojnik, ki stoji pred hišo, in jim jo ni treba nikamor voziti. To je v primerjavi z ostalimi evropskimi državami velik nadstandard.

Kaj finančno pomeni uvedba takega sistema?

V Sloveniji letno na trg pride približno 262 milijonov plastenk. Ob prej omenjeni višini kavcije in strošku delovanja kavcijskega sistema to pomeni, da bomo imeli s tem letno 39 milijonov evrov stroškov. Torej bomo namenili 39 milijonov evrov dodatnega denarja, zato da bomo s trga umaknili slabih pet odstotkov vse embalaže, ki nastaja v Sloveniji. Prodajna vrednost materiala, ki ga bomo s kavcijskim sistemom zbrali, je približno štiri milijone evrov. Torej za to, da bomo zbrali material, ki je vreden štiri milijone evrov, bomo porabili 39 milijonov evrov. To pomeni, da bo strošek celotnega zbiranja odpadkov višji za 35 milijonov evrov. Naj še povem, da je vrednost posamezne plastenke približno en cent in pol. Govorimo o PET-plastiki, ki je najbolj dragocena plastika na trgu. Torej en cent in pol, medtem ko je vse ostalo strošek delovanja kavcijskega sistema in strošek, ki ga pravzaprav ne potrebujemo.

Kdo bo plačal teh 35 milijonov evrov?

Potrošniki. Jaz, vi, vaši bralci … Seveda marsikdo reče: »Ja, ampak predpisi pravijo, da morajo to plačati proizvajalci.« Proizvajalci niso »dobronamerni strici«, ki bodo to plačali iz svojega žepa, ampak bodo zaradi nastalih stroškov dvignili ceno izdelka, ki jo bomo potem plačali potrošniki v trgovini. Ob tem jim gre na roko še dejstvo, da bo na njihovih računih ostala kavcija za vse plastenke, ki ne bodo vrnjene in bodo odložene v rumene zabojnike. In ta prihodek se bo štel v milijonih evrov.

Bo uvedba kavcijskega sistema vplivala tudi na naše nakupovalne navade?

Trgovska središča bodo morala biti opremljena z avtomati za prevzem embalaže, ustrezno skladiščno infrastrukturo, logistično infrastrukturo, dodatno bodo morali zaposliti določene delavce … Za velika trgovska središča to ne bo predstavljalo večjih težav, medtem ko manjše trgovine, ki nimajo prostora in kapacitet, avtomatov za prevzem ne bodo imele in posledično tudi ne bodo sprejemale embalaže. Tako bodo spet v podrejenem položaju v primerjavi z veletrgovskimi središči in pričakovati je nadaljnji odliv kupcev iz manjših trgovin v večja središča, ki so praviloma na obrobju mest. Trgovine v manjših zaselkih in na podeželju bodo še manj zanimive za kupce in pričakujemo lahko, da se bo zaradi upada prometa kakšna tudi zaprla.

Cilji Evrope so na področju ravnanja z odpadki zelo visoki. Kako jih nameravamo doseči, če ne s kavcijskim sistemom?

Glede na zbrane podatke v tem trenutku dosegamo približno 73 odstotkov ločeno zbranih plastenk, ki so bile dane na trg. Za leto 2025 je evropski cilj doseči 77 odstotkov. Torej bomo za to, da bomo rezultat izboljšali za tri do štiri odstotne točke, namenili kar 39 milijonov evrov. V tem ni nobene logike. Do leta 2030 se cilj dviguje na 90 odstotkov zbranih plastenk glede na trg danih plastenk, ampak mi se lahko, če bomo v letih 2026 in 2027 videli, da ciljev ne bomo izpolnili, še vedno odločimo za kavcijski sistem, ki pa bo takrat gotovo modernejši, digitalen in ne bo zahteval drage dodatne infrastrukture in stroškov, o katerih se pogovarjamo danes.

V Sloveniji že imamo vrhunsko komunalno infrastrukturo za ločeno zbiranje odpadkov, ki pa ni zadosti izkoriščena. Treba je predvsem razmišljati, kako ljudi spet ozavestiti in jih dodatno spodbuditi k pravilnemu ločevanju odpadkov. Naša ocena je, da če bi vsaj delček denarja, ki ga država namenja za plačilo kazni zaradi nereciklirane plastike, namenili za ozaveščanje, bi bili rezultati v kratkem času še boljši. Naša država bo za leto 2023 plačala skoraj 16 milijonov evrov v evropski proračun zaradi nereciklirane plastike. Do tega stroška zagotovo ne bi prišlo, če bi že v preteklosti vložili več energije in truda v delovanje sistema ravnanja z odpadno embalažo.

Številne okoljske organizacije pritiskajo na vlado, naj kavcijski sistem uvede čim prej, in tudi s pristojnega ministrstva prihajajo informacije, da kljub temu, da o zakonu še vedno poteka presoja na ustavnem sodišču, že izvajajo priprave za uvedbo le tega. Je kavcijski sistem že dejstvo ali imamo na voljo kakšno alternativo?

V Zbornici komunalnega gospodarstva smo še vedno prepričani, da v Sloveniji premoremo toliko razuma in pameti, da bomo pretehtali, ali kavcijski sistem dejansko potrebujemo ali ne. Trenutno v naši državi ni narejene niti ene analize o potrebnosti kavcijskega sistema, nimamo podatkov o embalaži, ki je dana na trg in bi se zbirala s kavcijskim sistemom, niti nimamo podatkov o izločeni embalaži, ki bi se zbirala s kavcijskim sistemom … O tako pomembnih korakih bi se vendarle morali odločati šele takrat, ko bi imeli na voljo vse podatke, ki bi omogočili primerjavo slabosti in koristi ukrepov. Le tako bi lahko ugotovili, kaj oziroma koliko bomo vložili in kakšen bo izplen. In tega v Sloveniji nismo naredili. Primerljive evropske analize kažejo, da je kavcijski sistem primeren za države, ki so zelo redko poseljene, in za države, ki nimajo vzpostavljenega sistema zbiranja komunalnih odpadkov ter se spopadajo z velikim onesnaženjem okolja z embalažo. Nič od tega ne velja za Slovenijo in smotrno bi bilo zadevo še enkrat dobro premisliti.

Kakšne so alternative?

Trenutno se pogovarjamo o uvedbi klasičnega kavcijskega sistema, ki se izvaja z avtomati po trgovskih središčih. V številnih državah po Evropi razvijajo tudi tako imenovani digitalni kavcijski sistem, kar pomeni, da uporabnik izkorišča že obstoječo komunalno infrastrukturo, torej v našem primeru rumene zabojnike, in prav tako prejme povrnjeno kavcijo za pravilno ravnanje z embalažo. Digikavcijski sistem temelji na tem, da je embalaža opremljena z unikatno kodo, ki jo uporabnik s pametnim telefonom poskenira, nato poskenira še kodo na svojem zabojniku in na njegovem računu se zabeleži, da je pravilno ravnal z embalažo, za kar prejme povrnjeno kavcijo v višini nekaj centov. Torej mu ni treba hoditi v trgovska središča, ni mu treba prevažati oziroma hraniti plastenk doma, ni mu treba skrbeti, da se te plastenke in pločevinke ne zmečkajo. Tovrstne digikavcijske sisteme že uvajajo v Belgiji, razvojni projekt poteka v Avstriji, na Irskem, v Angliji in tudi v Španiji že delajo v tej smeri. Torej že v tem trenutku obstajajo digitalne rešitve, ki so skladne s sodobnimi trendi, časom, v katerem živimo, in omogočajo, da je ravnanje z odpadki uporabniku prijaznejše ter ga hkrati nagradijo.