Ljudje odprtih rok

V finalnem izboru za dobrotnika leta 2022 ostalo sedem regijskih zmagovalcev

Polona Krušec, M. G., Mojca Žnidaršič, Simona Šolinič, Jasmina Škarja
30. 3. 2023, 21.32
Posodobljeno: 6. 4. 2023, 08.29
Deli članek:

Znani so vsi regijski zmagovalci izbora Dobrotnik leta 2022. V nadaljevanju predstavljamo sedem regijskih zmagovalk in zmagovalcev, ki so jih izbrali bralke in bralci Novic Svet24, Primorskih novic, Štajerskega tednika, Vestnika, Dolenjskega lista in časopisov Naš čas ter Novi Tednik.

Svet24
Ljudje odprtih rok

Eden izmed regijskih zmagovalcev pa bo postal dobrotnik leta 2022. Za svojega kandidata lahko do 17. aprila glasujete prek glasovnice v časopisu in na naš elektronski predal redakcija@svet24.si. Pri elektronskem glasovanju bomo iz enega elektronskega naslova upoštevali en glas.

Jurij Juhant, Horjul

Marko Vavpotič
Jurij Juhant

Jurij Juhant bi si zaslužil kar naziv šepetalec živalim, saj je navdihujoče, kakšne stike plete z njimi. Njegov objem je dovolj širok, da se v istem trenutku v njem pestuje deset mačk in deset psov naenkrat. Najlepše prigode s pomočjo posnetkov deli s Slovenci in mednje prenaša sporočila, med katerimi je pomembnejše tisto, ki sproža samospraševanje, kje smo kot družba s svojim odnosom do živali. Žal je tudi v naši državi še vedno veliko mučenja in zanemarjanja živali … Da se bo to spremenilo, bo morala svoje napore okrepiti tudi politika, meni Juhant.

Ko smo mu sporočili, da je postal zmagovalec akcije Dobrotnik leta 2022 v osrednjeslovenski regiji, je bil presenečen in ganjen hkrati. Dejal je, da nikakor ni pričakoval, da bodo ljudje »nekemu zavetiščarju namenili toliko pozornosti«. V svojem imenu in imenu celotne ekipe horjulskega zavetišča se je želel vsem glasovalcem, našim bralcem, zahvaliti in jim sporočiti, da njihovo priznanje razume na način, »da kot družba začenjamo presegati zakoreninjenost v preživele koncepte odnosa do živali«.
Izid tega glasovanja, pravi, je pokazal tudi, kako tesne in pomembne spremljevalke človeka so živali ter da je njihova vloga v naših življenjih zelo pomembna. »Priložnost bi izkoristil še za poziv odločevalcem, naj se področju dobrobiti živali bolj posvetijo, saj so izboljšave nujno potrebne.« Ugotavlja namreč, da to področje v naši državi dolga leta ostaja nedotaknjeno, z le manjšimi premiki, »a prostora za izboljšave je veliko. Želim si, da bi se politika angažirala na to temo.« Po njegovo so potrebne spremembe zakonodaje, da ne bomo zaostajali za državami, ki so z jasnimi zakonodajnimi normami ter ureditvami že nadgradile splošno sprejete etične norme ravnanja z živalmi.

Juriju Juhantu, sicer ekonomistu, nekoč zaposlenemu v očetovi obrtniški dejavnosti, pozneje pa skupaj s prijateljem še vodji lastnega podjetja, se je prelomen trenutek zgodil, ko se je odločil za psa, a mu ni bil kos. Živela sta drug mimo drugega. Da bi se to spremenilo, se je vpisal v pasjo šolo. Tam pa je spoznal svojo ženo Polono Samec, sicer lastnico Zavetišča Horjul, in začela se je njuna skupna zgodba, tako zasebno kot v zavetišču, za katerega sta začela skrbeti skupaj. Več kot očitno sta odličen tandem, saj se živali pri njima počutijo zelo dobro.

Silva Ferletič, Marezige

Primorske novice
Silva Ferletič

»Pes je živo bitje – mehko, toplo, odzivno, prijazno in pomeni za uporabnike, s katerimi delamo kot terapevtski pari, posebno doživetje,« bistvo svojega prostovoljnega dela opiše Silva Ferletič iz Marezig. Upokojena novinarka Radia Koper in njena črna labradorka Kuba sta bili prvi Tački pomagački v slovenski Istri. Kot dolgoletna članica Slovenskega društva za terapijo s pomočjo psov Tačke pomagačke je s psičko Kubo skoraj 12 let risala nasmehe na obraze otrok, odraslih in starostnikov otrok, odraslih, starostnikov, oseb z invalidnostjo in drugih, ki so bili del programov terapije ali aktivnosti s psom, branja psu, družabništva ali ozaveščanja o pravilnem odnosu do psa ...

Tačke pomagačke so danes v Istri in na Krasu aktivne v približno 30 ustanovah: vrtcih, šolah, domovih upokojencev, varstveno-delovnih centrih, knjižnicah, socialno-varstvenih zavodih in drugih ustanovah, ki so naklonjene tej obliki pomoči. Terapevtski pari običajno opravijo po dva terapevtska obiska na teden, obisk traja približno eno uro. Več je za kužka že naporno, pojasnjuje Silva. Uporabniki, kot v društvu pravijo vsem tistim, ki jih obiščejo terapevtski pari, seveda komaj čakajo na vnovično srečanje. »Terapije s psom so nekaj posebnega,« poudarja Silva. »Z našim obiskom bogatimo njihovo življenje. Pa tudi svoje!« brž doda. »Videti in občutiti njihove odzive, sodelovanje, zaupanje, veselje, ko se razbremenijo napetosti in strahov – velika sreča je za prostovoljca, ki mu je dano to doživeti. Naši uporabniki so ljudje s posebnimi potrebami, s težavami, mnogi tudi umaknjeni iz vsakdanjega življenja. Pes jih razbremeni in osreči. Kako ne bi bila srečna tudi jaz, kot vodnica terapevtskega psa,« dodeli smisel svojemu poslanstvu.

Silva in Kuba sta veliko sledi pustili zlasti v Obalnem domu upokojencev Koper, Varstveno delovnem centru (VDC) Koper in OŠ Koper, s prostovoljnim delom sta navdušili še mnoge druge vodnike, ki s kužki delujejo v okviru obalno-kraške podružnice društva Tačke pomagačke kot terapevtski pari. Na Primorskem deluje tudi goriška podružnica. Silva je od leta 2013 vodja obalno-kraške podružnice, ki se trenutno ponaša s kar 15 terapevtskimi pari in štirimi pripravniškimi pari, med katere spadat tudi Silva ter leto in pol stara labradorka Nali. Štirinajstletna Kuba se je namreč konec lanskega leta po 11 letih aktivnega prostovoljstva upokojila, po opravljenem pripravniškem stažu pa jo bo nasledila prikupna in prav tako povsem črna Nali.

Marjan Skok, Žetale

Štajerski tednik
Marjan Skok

Bralci Štajerskega tednika so za naj dobrotnika izbrali znanega ptujskega gostinca Marjana Skoka, ki se je upokojil pred štirimi leti, a je še vedno aktiven. Danes pomaga sinu in snahi, ki nadaljujeta delo v družinskem podjetju Gastro, v katerem sta si pokojnino zaslužila skupaj z ženo. Vstaja zjutraj ob drugi uri, v kuhinji pa je že ob pol četrti uri, da so malice pravočasno pripravljene. V treh desetletjih samostojne podjetniške poti je doživel in preživel marsikaj.

Četudi je zdaj že nekaj let upokojen, vodenje družinskega podjetja Gastro je prepustil sinu Marku in snahi, je še vedno aktiven. Rad je v kuhinji, v stalnem stiku z ljudmi, sredi življenja. Škoda bi bilo, da svojega bogatega znanja in izkušenj ne bi prenašal naprej. Gostinstvo je danes v veliki krizi, kadra ni. Družba bi morala več narediti za to, da bi gostinski poklic ponovno dobil veljavo, poudarja. Včasih je bil poklic natakarja in kuharja zelo cenjen. Hvaležen je svoji babici, da ga je navdušila za kuhanje, da mu je zapustila tudi dragocene stare kuharske knjige. Nekaj jih še ima, nekaj jih je podaril svoji nekdanji učiteljici. Priprava lokalnih in starih jedi ga že od nekdaj še posebej privlači. Tudi Ptuj kot zakladnica dobrot bi moral več delati na tem, na ponudbi starih jedi, da bi zakladnica tisočletij tudi na tem področju pustila svoj pečat.

Sam je še poln idej. V družinskem podjetju Gastro zdaj že razmišljajo o tem, da bi eno uro pred zaprtjem restavracije na Rajšpovi 16 po polovični ceni ponudili hrano, ki so jo tisti dan pripravili. Tudi s tem želijo pomagati ljudem v stiski, ki je vsak dan večja. Marjan Skok je prepričan, da bi vsak lahko pri sebi razmislil, kako lahko pomaga v teh časih. Vsak, še tako majhen prispevek bo nekoga osrečil.

»Zahvaljujem se vsem ljudem, ki so glasovali zame. Človeku je ob tem toplo pri srcu, ko vidi, da je toliko ljudi oddalo glas zate. Sam nisem nikoli razmišljal o tem, da bi bil nagrajen za to, ker sem nekomu pomagal v nekem trenutku. Želim, da ostanejo naši gostje še naprej in da tudi oni malo odprejo svoja srca. Če le lahko, naj pomagajo ljudem v stiski. Pozivam tudi moje vrstnike, naj tudi oni odprejo svoja srca za tiste, ki se tudi trudijo, a jim ne uspeva. Želim si, da ne bi videli samo vikendov na morju, da bi bili tudi malo dobrosrčni do tistih, ki si tega ne morejo privoščiti,« je povedal Marjan Skok.

Marija Pušenjak, Ljutomer

Jure Kljajić
Marija Pušenjak

Marijo Pušenjak dobrodelnost izpopolnjuje in jo veseli, kot pravi, ji je bil tak način življenja privzgojen že v otroštvu, saj je imela dober zgled pri starših in babici. »Spominjam se, da so v mojem otroštvu po naši vasi hodili berači, pa prodajalci suhe robe. Velikokrat je kateri od njih pri nas prespal, kar se za današnji čas zdi nekaj nepojmljivega. Videla sem, koliko je tem ljudem pomenilo, da so lahko noč preživeli na toplem. Doma nismo nikoli živeli bogato, smo pa to, kar smo imeli, znali deliti in to me spremlja vse od takrat,« pove 67-letnica, rojena na Ptujskem polju.

Njeni osebna in profesionalna pot sta bili, kot pravi, zelo razgibani. Po izobrazbi univerzitetna diplomirana socialna pedagoginja je v začetku kariere dve leti poučevala na Šolskem centru Ptuj, pozneje je bila dve leti in pol zaposlena v Psihiatrični bolnišnici Ormož, nato pa se je kot kadrovnica zaposlila na Občini Ljutomer. »Poročila sem se namreč na Kamenščak, od koder je moj mož, pozneje sva si hišo zgradila v Ljutomeru, kjer živiva že 32 let, zato je bilo nekako logično, da si službo najdem v teh krajih. Nato so me prijatelji in znanci spodbujali, naj se prijavim na razpis za ravnateljico ljutomerskega vrtca, kjer sem to funkcijo res opravljala več kot 24 let vse do upokojitve leta 2015.«

Istega leta se je s prijateljico začela usposabljati za vodenje skupine za samopomoč pri Rdečem križu Slovenije, aprila bo tako že šest let, ko v prostorih območnega združenja Rdečega križa Ljutomer vsak teden eno uro in pol vodita skupino žensk po določenem programu. »Leta 1991 smo ustanovili tudi Župnijsko karitas Ljutomer, vse od takrat sem njena aktivna članica, zdi pa se mi, da je dela in prošenj za pomoč vse več. Vse te dejavnosti bogatijo moje življenje in res lahko povem, da dolgega časa ne poznam,« pripoveduje Pušenjakova, ki še pravi, da je zanjo dan, ko ne naredi česa dobrega, izgubljen. »To sem prepričana, to poskušam tudi konkretno živeti in udejanjati, rada pa poudarim, da je dobrota zlata veriga, ki povezuje človeštvo, saj bogati mene in tistega, ki mu dajem.«

Pred 32 leti je bila tudi pobudnica dobrodelnega kulturnega večera ob materinskem dnevu, na katerem zbirajo denar, ki ga nato s pomočjo pristojnega centra za socialno delo namenijo za neki program, prireditev pa koordinira še danes. Redno obiskuje tudi bolne, ostarele in osamljene ter jim z lepo besedo ali drobno pozornostjo polepša dan.

Marija Pušenjak je za svojo dobrodelnost prejela plaketo ljutomerske občine, leta 2009 pa se je udeležila tudi slovesnosti in sprejema slovenskih naj prostovoljcev pri takratnem predsedniku države Danilu Türku. O dobrih delih, ki jih opravlja, govori zelo skromno, saj ne želi, da bi to kdo vzel kot samohvalo. »Tudi ko ste me poklicali, nisem bila prepričana, ali je v redu, da sem privolila v nominacijo. Potem pa sem začela razmišljati in sama pri sebi rekla, da je bilo vse, kar sem delala do zdaj in kar počnem še naprej, narejeno z dobrimi nameni. Delati dobro je res dobro in dobrota ni vedno sirota,« je še povedala Marija Pušenjak.

Božo Kostadinovski, Ribnica

arhiv Svet24
Božo Kostadinovski

Skromen, kot je, je prepričan, da bi si naziv zaslužili prav vsi nominiranci, ki nesebično v svojem prostem času vsak na svoj način pomagajo ljudem v stiski. »Bil sem presenečen, a sem se naziva iskreno razveselil, saj to pomeni, da mi ljudje zaupajo. Sicer pa to ni le glas zame, ampak glas za vse nas. Društva Srčni lev ne bi bilo, če ne bi bilo ljudi, jaz pa bom kot povezovalec dobrih ljudi in socialno šibkejših opravljal svoje poslanstvo z veseljem in srčno še naprej. Naj vidi vsa Slovenija, koliko dobrote je v vsakem izmed nas, samo prebuditi in opaziti jo moramo. Naj se družine, posamezniki, kdorkoli, ki potrebuje pomoč, obrnejo na nas in naj se ne sramujejo. Ljudje smo si in si bomo vedno pomagali med seboj. Skupaj zmoremo, skupaj smo močnejši,« poudarja Božo in dodaja, da so to znova dokazali tudi v zadnji akciji njegovega humanitarnega društva. Kot že tolikokrat do zdaj, so stopili skupaj in organizirali dobrodelno predstavo, komedijo v izvedbi dramske sekcije PGD Soteska Mlada Zarja ter razprodali novomeški Kulturni center Janeza Trdine. Zbrali so skoraj 4500 evrov za družino iz Dolenjske, ki ji usoda ne prizanaša – mama je hudo bolna, hči ima epileptične napade, oče pa dela po cele dneve, da bi lahko svojim najdražjim omogočil kolikor toliko človeka vredno življenje.

»Moje poslanstvo je pomagati ljudem, ker čutim neizmerno veselje in zadovoljstvo, kadar vidim nasmeh na obrazu ljudi,« pravi Kostadinovski, ki je v zadnjih nekaj letih s prijatelji in somišljeniki ob podpori številnih ljudi in donatorjev izpeljal več uspešnih dobrodelnih akcij. Je ustanovitelj in predsednik humanitarnega društva Srčni lev, koordinator v društvu Pomagajmo slovenskim otrokom in osebnost leta 2021 po izboru gledalcev novomeške televizije Vaš kanal.

Na vse, kar so do zdaj uspeli narediti, je 36-letni Novomeščan, ki s svojo mlado družino živi v Ribnici, izjemno ponosen. Njegova energija in želja pomagati sta nalezljivi, z odprtostjo in iskrenostjo je našel pot do ljudi, potrebnih pomoči, in uspelo mu je pridobiti zaupanje tistih, ki zanje darujejo. »Za vsak evro vem, kam je šel, in to lahko tudi dokažem,« poudarja Božo. Na tiste, ki potrebujejo pomoč, ga velikokrat opozorijo znanci, pokličejo ga tudi ljudje, ki so obupani, sodeluje s šolami in centri za socialno delo.

»K vsakemu pristopim in preverim, kako živi in kaj potrebuje. To so družine, mame samohranilke, invalidi, upokojenci … Lahko gre za plačilo različnih položnic, nakup drv, hrane in drugih osnovnih izdelkov, ki si jih ne morejo privoščiti. Tako pomoč vedno pride tja, kamor mora,« poudarja Božo Kostadinovski, ki ob vsem dobrodelnem delu, redni službi pri DHL Ekspres Slovenija, občasnem delu natakarja in sodnika na nogometnih tekmah na prvo mesto postavlja družino. »Brez njihove velike podpore in razumevanja ne bi šlo. Imam veliko srečo, da naše humanitarno delo razume in podpira tudi moj nadrejeni v službi Mitja Bukovec, za kar mu bom večno hvaležen.«

Dragica Mirnik, Vojnik

Občina Vojnik
Dragica Mirnik

Dragici Mirnik so bralci Celjskega tednika zelo jasno prepoznali kot dobrotnico leta 2022 savinjske regije. Dobila je daleč največ glasov in hvaležna je prav za vsakega: »Vsak glas pomeni, da so ljudje prepoznali trud našega društva, saj gre za skupno delo, ne le za moje. Hkrati sem počaščena in prijetno presenečena. Ti glasovi so, obljubim, spodbuda za dobro delo še naprej.«

Dragica Mirnik je bila pred leti prikovana na posteljo, za njo je kar nekaj operacij, ima status invalida. Volje za pomoč drugim ji ne zmanjka. Pravi, da jo to osrečuje in da je takrat, ko je sama potrebovala pomoč, spoznala, kako pomembno je pomagati drugim. Vsi, ki jo poznajo, pravijo, da je poslanstvo pomoči preprosto vrojeno v njenih genih.

Več kot dvesto invalidskih vozičkov je brezplačno podelila invalidom in ranljivim skupinam ljudi, ki so jih potrebovali. Še več, sama je, čeprav ima težave s kolki, večino vozičkov osebno dostavila invalidom. Invalidske vozičke je v Slovenijo pripeljal Slovenec, ki živi v Nemčiji, kjer jih je obnovil in popravil, da so bili vsi dobro delujoči.

Člani Medobčinskega društva delovnih invalidov Celje vedo, da je bila tudi v času epidemije, ko so mnoga društva zaradi omejitev zaprla svoja vrata, Mirnikova ves čas dosegljiva 24 ur. »Stiska ljudi ne izbira časa,« pravi. Med epidemijo je poskrbela za starejše, ki so bili še toliko bolj ranljivi. Prostovoljci so na njeno pobudo poklicali več kot dvesto starejših članov društva, da so se z njimi pogovarjali, jim ponudili pomoč ali jim polepšali že tako težke čase.

Nikoli ne pozabi niti na svoje člane, ki jesen življenja preživljajo v domovih za upokojence, saj ne minejo prazniki, da ne bi njeno društvo napeklo dobrot in jih odneslo v domove. A ne gre le za člane društva. Mirnikova vedno pomaga tudi drugim. Že vrsto let s svojimi člani kvačka hobotnice za novorojenčke ali copatke za najmlajše, ki jih podari porodnišnici ali novopečenim mamicam v občinah.

Društvo, ki mu v Celju predseduje, ima tudi svoj poseben prostor, Shrambico, kamor ljudje prinesejo stvari, obleke in obutev. Mirnikova osebno te stvari odnese tistim, ki jih potrebujejo. Tako natančno ve, da je pomoč odšla v prave roke. Velikokrat se ji v očeh naberejo solze, ko vidi na terenu, v kakšni revščini živijo invalidi. »Hvaležni so za vsako malenkost. In njihova hvaležnost mi pokaže, da je tudi moja pot pomoči pravilna,« doda. Po poklicu je medicinska sestra, zato se zelo dobro zaveda čuta za ljudi, pomoč drugim vidi kot poseben dar.

V regiji je storila ogromno za invalide, na pomanjkljivosti opozarja tudi občine, ki so na podlagi njenih opozarjanj odstranile marsikatero oviro in postale invalidom prijazne. Lokalne skupnosti so to prepoznale, saj je Mirnikova dobitnica številnih priznanj in tudi grbov posameznih občin. Medijsko je razpoznavna tudi zaradi svojega osveščanja javnosti o pravicah invalidov. »Marsikdo sploh ne ve, do kakšnih možnosti, pripomočkov, denarnih izplačil je upravičen,« pravi. Zato ji nikoli ni težko vzeti računalnika, se odpeljati h komu domov, si vzeti časa in mu razložiti možne oblike pomoči ter celo skupaj z njim izpolniti prijave oziroma vloge. »Veste, vsak človek je pomemben. Vsak. Če potrebuje pomoč, moraš biti ob njem in nikjer drugje,« zaključi.

Katarina Praznik, Velenje

Plavalni klub Velenje
Katarina Praznik

Velenjčanka Katarina Praznik se je plavanju zapisala pred več kot 50 leti. Kot aktivna plavalka je bila uspešna na različnih tekmovanjih, med njenimi dosežki so največji osvojitev republiških naslovov (Slovenija), drugo mesto na državnem prvenstvu (Jugoslavija) ter peto mesto na Balkanskih igrah v Sofiji leta 1980.

Katarina je že kot srednješolka od leta 1982, ko je opravila tečaj za vaditelja plavanja, v Plavalnem klubu Velenje trenirala skupine mlajših plavalcev. Po končanem študiju na Fakulteti za šport v Ljubljani je svoje delo nadaljevala na področju usposabljanja plavalcev za vaditelje in učitelje plavanja. Danes kot predavateljica PZS sodeluje pri usposabljanju bodočih učiteljev plavanja in trenerjev paraplavanja ter predava ali kako drugače sodeluje v okviru mnogih evropskih projektov.

Že leta 2002 je končala usposabljanja po Halliwickovi filozofiji in leta 2015 pridobila mednarodno licenco za predavateljico po metodi Halliwick, ki je osnovana na znanstvenih načelih hidrostatike in hidrodinamike. Pred 18 leti so v klubu, na Katarinino pobudo, začeli v bazenu z vadbo oseb s posebnimi potrebami. To skupino so poimenovali Delfinčki.

»Zakaj sem se odločila ustanoviti to skupino, se skoraj ne spomnim več, mislim pa, da mi je ležalo na duši, da tako veliko znam, pa bi to znanje rada predala na druga področja,« se spominja. Pa tudi tega, da je bilo sprva včasih težko iti na trening, saj se je bilo treba soočiti s predsodki, ki pa so hitro izginili. »Vsak trening me je osrečeval, saj sem spoznavala, da lahko otrokom samo pomagam. To se je dotaknilo mojega srca,« pravi.

Delfinčki so z leti postajali vse boljši plavalci, ki pa so želeli tudi tekmovati. »In prav je, da lahko tekmujejo,« je prepričana. Zato je bilo treba Slovenijo včlaniti v mednarodne asociacije, pri čemer je Katarina pripomogla, da so Slovenijo vključili v svetovno športno zvezo za osebe z downovim sindromom SU-DS in Virtus, mednarodno organizacijo za osebe z motnjami v duševnem razvoju, ter Delfinčke tudi v sistem paralimpijskih tekmovanj.

Plavalna skupina Delfinčki šteje zdaj 36 članov in je najmnožičnejša skupina parašportnikov v Sloveniji. »Če bi naš bazen omogočal, bi jih lahko imeli še več – je premajhen in polno zaseden od 6. do 22. ure,« pove Katarina, ki je z njimi dosegla več vidnih uspehov in zanje prejela tudi štiri bronasta priznanja Zveze za šport – paralimpijski komite.

»Vesela sem, da otroci v tej skupini rastejo, se navadijo rutine, sploh otroci z avtizmom. Zelo so hvaležni. Prihajajo z veseljem, so nasmejani, uživajo v vodi, vedno naredijo vse vaje, pridno plavajo. Pomembno je, da jim je plavanje omogočilo socializacijo, so odprti, komunicirajo z drugimi, navijajo za druge, ko tekmujejo, ter so sprejeti in spoštovani v družbi. Marsikdo od njih se je ob tem, ko smo začeli hoditi na tekmovanja v tujino, začel učiti angleško, prepevajo italijanske pesmi. Skratka, celo paleto srečnih, pozitivnih dogodkov smo skupaj z mnogimi prostovoljci, ki mi pomagajo pri delu na bazenu, doživeli,« razlaga Katarina.
Pri tem velja izpostaviti, da je Katarina trenersko in organizacijsko delo z Delfinčki kar 15 let opravljala prostovoljno. Zase še pove, da so plavanje in ljudje okoli nje enostavno njen stil življenja, obvezen del njene prtljage pa so kopalke …