Je za starše lahko še kaj hujšega kot to? Kako prenesti bolečino? Pritegnila me je naslovnica. Obraz, ki ga je avtor prepoznal v oblaku. Iztok Krevs je napisal knjigo, ki presune in vrne vero, če je bila vzeta. V presežno.
Najprej sem brala knjigo. Pa ne cele. Nisem mogla. Toliko bridkosti, zlite na papir. Kako je zmogel, sem se spraševala. Najti moč in tako svetlo opisati bolečino ob izgubi sina? Poiskala sem stik, ga poklicala in mu povedala, da ga berem, ampak ne morem več, ali bi se raje srečala v živo, da mi pove, kako je zmogel skozi ta krvavi križev pot. Nič ni kompliciral. Bil je za. Preprost človek. Morda celo rahlo sramežljiv. Moški, ki se ne zaveda svoje prave vrednosti, ki vse druge in drugo polaga višje od sebe. Na dogovorjeno mesto je prišel več kot pol ure prej in potrpežljivo počakal. Z dvema angeloma v žepu. Enega za fotografinjo in enega zame.
Iztok nekoč
Vzgojen je bil v pridnega delavca. Človeka, ki se ne pritožuje. Ki ne zahteva preveč od življenja. Postal je mizar. Našel je žensko, ki mu je bila takoj všeč. Zgradil ji je gnezdece. Rodila sta se jima hči Maja in sin Matej. Otroštvo njunih otrok je hitro minilo, skorajda ga je zamudil, saj je večino časa delal. V cerkev je šel trikrat na leto, ob praznikih, pa še to ne z ne vem kakim zanosom. »Kake globoke vere nisem čutil. Zame je bilo to bolj neke vrste običaj, mogoče dolžnost.« Se je pa čedalje pogosteje spominjal dogodka iz otroštva. V spalnici staršev je prva leta imel svojo posteljo. Nekega večera, preden je zaspal, ga je obsijala svetloba zanj neobičajne ženske. V spomin se mu je usedel bleščeče belo modri odsev in milina obraza, pa oči, ki so ga gledale. Ni se je bal. O njej ni govoril nikomur. Izkušnja je bila tako močna, da ga je spremljala vse življenje. Tedaj si je razlagal, da je videl Marijo.
Pozneje, ker mu ta podoba ni in ni dala miru, je naletel na več pričanj otrok, ki v zgodnjih letih videvajo namišljene prijatelje, danes se mu dozdeva, da gre pri teh »prijateljih« za duše umrlih, ki jih otroci še zmorejo zaznati. Z otroki še lahko navežejo stik. Iztok je rasel in odrasel s to močno izkušnjo, ki jo je že kot zrel moški vendarle zaupal župniku. Ta mu je pojasnil, da to njegovo videnje najbrž izhaja iz sanj iz otroštva, potem ko je v kateri od cerkva videl kip Marije, toda Iztoku je narekovalo njegovo življenje drugačne razlage.
Bila je nedelja
Iztokova žena Alenka je na gospodov dan izgubila tri bližnje moške. Najprej brata dvojčka. Zgodilo se je mesec pred poroko z Iztokom. »Pokopali smo ga v obleki, ki jo je kupil za najino poročno pričo.« Drugi na redu je bil Alenkin oče. Pri 54 letih je umrl na nedeljo. Bila je možganska kap. In potem še tretja smrt. Smrt sina Mateja. In bila je nedelja. Bom kar citirala Iztoka: »Si lahko predstavljate običajen nedeljski večer, ko se pred vrati doma pojavi policist s sporočilom, da je vaš otrok mrtev?« Iztok je videti pomirjen, ko govori o sinovi smrti. Čuti se, da bi svojo izkušnjo, ki mu je bila dana, celo rad predal naprej. Kako osmisliti vse te smrti, ga vprašam.
»Z močno vero v življenje po življenju,« mi reče. »Pomaga notranja vera v presežno, v vir življenja, v Boga, v to, da se bomo po smrti spet srečali.« Od Matejeve smrti je minilo šest let. Vprašala sem Iztoka, ali se je kaj spraševal, zakaj se je zgodilo, kot se je? Odgovor, ki ga prejmem, je nepričakovan. »Ne, nisem iskal odgovora na zakaj. Ker če bi vedeli, zakaj si je Matej vzel življenje, potem bi to lahko preprečili. Pa nismo. Matej nikoli ni ne pokazal ne rekel, da ga karkoli teži. Tisti, ki bi kaj takega storil, kot je Matej, o tem ne bi govoril. Imel je sanje, obnavljal si je stanovanje, v katerem bi živela s punco. Edino, kar me je morilo, je bilo, kje je Matej zdaj. Bil sem obremenjen od pete božje zapovedi. Ne ubijaj, Matej pa si je vzel življenje.«
Kako ste se lahko pomirili?
To je milost, pove Iztok.
Darila iz onostranstva
Začelo se je kmalu po Matejevi smrti. Razna videnja. Otipljiva znamenja, da je Matej »živ«. Iztok jih je prepoznaval v oblakih.
Dr. Andrej Naglič, kranjski župnik, zapiše: »Tako tudi zaznavna imanenca oblakov na nebu postane nagovarjajoča transcendenca angelov v svetu. Razkrijejo se otipljiva, utolažljiva in osvobajajoča znamenja, da sin Matej živi.« Znamenja, da je Matej živ, pa se niso kazala samo očetu, zaznavali sta jih tudi hči Maja in žena Alenka. (Maji je Matej enkrat v sanjah celo rekel, naj zamenja geslo na njegovem računalniku, ki ga je začel uporabljati oče Iztok, kar mu ni bilo všeč.)
Močan opis v knjigi je Majina izkušnja, ko se je točno en mesec po bratovi smrti peljala mimo kraja nesreče, po radiu pa se je vrtela Matejeva ljuba pesem Richarda Marxa. I am right here waiting for you. Zamenjala je radijsko frekvenco, pa so tudi na zamenjani vrteli to skladbo. Zamenjala je še enkrat, pa je tudi na tretji frekvenci slišala pesem, ki so jo zavrteli tudi na Matejevem pogrebu.
O znamenjih, ki govorijo, pa priča tudi Iztokova žena Alenka. Na dan, ko je umrl Matejev dobri prijatelj Žiga zaradi tumorja v glavi, je Iztok zjutraj, ko je vstal, naletel na prižgane luči po vsej hiši, na hodniku pred kopalnico pa je našel snežno belo peresce. V sanjah mu je tisto noč Matej povedal, da sta z Žigom zdaj skupaj in naj to sporočijo še Žigovim bližnjim. Navezali so stik z Žigovim bratom in mu povedali za pero. Fotografijo so si izmenjali prek FB-ja. Identično pero je isti dan našel tudi Žigov brat v svojih laseh.
Knjiga in odzivi nanjo
Leta nazaj bi za takšno pisanje o čudežih, ki se dogajajo, o prepoznanih obrazih v oblakih, v oglašanjih umrlih duš prek telefona, o nočnih obiskih energijskih teles … rekli, da je na robu verjetnega, avtorja pa bi proglasili za bolj ali manj norega. Mnenja bralcev Iztokove knjige so različna.
Mnogi se strinjajo, da je njegov zapis zahtevne izkušnje ob izgubi podprt s tako močno vero, veliko darilo za številne, ki se spoprijemajo s to močno bolečino. Knjiga se globoko dotakne in prodre v prostore, ki so v trenutkih take izgube, kot je izguba otroka, neopisljivi, saj tedaj svojci nimajo moči, da bi svojo bolečino lahko opisali. Iztokova prehojena pot je zdaj zapisana. O knjigi je dr. Andrej Naglič še zapisal: »Avtor je iz globin svoje osebnosti priklical temeljno resnico stvarstva: za dežjem vedno posije sonce, pot v nebesa gre preko objetega križa, lažja pot je lažniva.«
Branje knjige je eno, stik z avtorjem je pa izkušnja, ki jo je pripravljen deliti, vendar se na njegove pobude, da bi svojo knjigo lahko tudi v živo predstavljal bralcem, knjižnice nekako ne odzivajo, kot bi si želel. To se mi zdi res škoda, saj je srečanje s srčnim očetom, možem, ki ima za sabo tako močno življenjsko izkušnjo in jo je zmogel še spretno zapisati, izjemna priložnost. Dragocena je tudi Iztokova mirnost. Je živ dokaz, da kljub težkemu križu, ki mu je naložen, lahko ustvarjalno živi naprej. Ker verjame, da je njegov Matej dobro.
Ponosen je, da je njegova knjiga med drugim tudi na policah Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani ter Univerzitetne knjižnice Maribor.
Pa še nekaj. Mnogi razsvetljeni ljudje se ob izkušnjah, kakršne opisuje Iztok, morebiti vprašajo, zakaj se kaj takega razodeva preprostemu človeku, kot je on, ljudem, ki posvetijo življenje veri, učenostim, meditacijam, pa morda tolikšna milost nikoli ni namenjena. Iztok je mizar. Navaden človek. Tesar je bil tudi Jožef in navsezadnje si je tudi Jezus naredil križ sam.
»Koliko časa po Matejevi smrti so se pojavljala ta sporočila iz onstranstva? Se še oglaša?« vprašam Iztoka.
»Ne. Sporočila so se nehala, ko sem končal pisanje knjige.«
»Koliko časa pa ste jo pisali?«
»Pisal sem jo štiri leta. Vsak dan od štirih do šestih zjutraj in še eno uro zvečer. Brez izjeme.«
»In zdaj ste mirni?«
»Sem.«
