Pred sončno rumeno hiško z urejenimi stezicami so lenobno poležavale mačke, kokoši in goska so že živahno brskale po zemlji, medtem ko so prašiči še lenobno poležavali v svojih ogradah. »Prihaja del leta, ko gre narava k počitku, z njo pa so se uglasile tudi naše živali,« nas je z žarečim nasmehom pozdravila Ksenija Vesenjak Kutlačič, srce in duša Zavoda Koki, ki se je znašla pred enim največjih izzivov – kako dostojno preživeti, da bo ostala zvesta svojemu srcu in hkrati zgled.
»Medtem ko so poleti pujsi vstajali zgodaj, da so ujeli hladni del dneva, in se potem poskrili v hiške in senco do večera, je zdaj ravno obratno. Spremenijo se v 'medvede' in spijo do enajstih, dvanajstih, skratka dokler ne posije sonce. Šele ko se otopli, pridejo na pašnike. Prej pa spijo v položaju žličke, obrnjeni drug proti drugemu, da se grejejo. Včasih pri njih najdemo tudi mačke in ovnička. Še tiste živali, ki se sicer ne razumejo, se združijo, da grejejo druga drugo,« je Ksenija pojasnjevala, zakaj je na kmetiji še tako tiho in spokojno. Okoli enih, dveh spustijo živali na pašnike in jih nahranijo, to sicer počnejo dvakrat na dan, ker pa je hitro tema, gredo »spat s kurami«. Tako se tudi po peti uri popoldne zdi, da na kmetiji ni žive duše. »Ni več dela na njivah, zato namesto vrtnarjenja ustvarjamo.«
Novih ne sprejema
Ksenija, ki je pred časom rešila vse te rejne živali, nekaj so ji jih na začetku tudi pripeljali, že nekaj časa ne sprejema novih. »Posestvo ne more sprejeti nobene živali več, če želim ohraniti naravni ekosistem. Šele ko kakšna od živali pogine, lahko pride nova.« Na svojem okoli tri hektarje velikem posestvu jim želi namreč omogočiti čim bolj naravno življenje. »Da torej prašiči rijejo in uživajo v blatu, kokoši brskajo, krave negujejo druga drugo, mačke predejo in lovijo, da sklepajo prijateljstva izven in znotraj svoje vrste, kakor jim je pač drago. Če hočemo živali rešiti iz kletk, se moramo dotakniti src vseh nas, ki smo jih tja zaprli. Pot do tja je preko narave, ki nam je vsem skupna in katere del smo. Preko narave smo vsi povezani, in živali ne morejo biti svobodne, dokler mi ne bomo svobodni.« Pot do tja je še precej dolga, saj se mora marsikaj spremeniti v dojemanju ljudi, razmišlja.
Kako dostojno preživeti?
»Ko rešimo življenje živali, je to nekaj zelo lepega. Veterinar, ki reši mačko, bo nagrajen – lastnik muce bo presrečen, pa še družba mu bo plačala. On pač poklicno, za plačilo, rešuje živali. Dostojno bo živel in preživljal svojo družino. Ker pa živali delimo na tiste, ki jih ljubkujemo, in tiste, ki jih jemo, se človeku, ki bo rešil življenje kokoškam, prašičem, kravam …, ne bo zgodilo enako. Sami boste sicer nagrajeni z dobrimi občutki, ker ste rešili žival, ki ni videla zemlje in sonca, ampak družba vam za to ne bo plačala. Živimo v svetu, ki plača mesarja, ne pa človeka, ki reši kravo. Reševanje takih živali čutim kot svoje poslanstvo. Če bi bila veterinarka, se danes ne bi spraševala, kako preživeti, ker pa nisem in sem, recimo, rešila življenje kravi, ki šteje kot kos mesa, iz sočutja, ker si zasluži živeti, moram najti način, kako preživeti to kravo in svojo družino.« Tako se je znašla pred enim največjih izzivov – kako dostojno preživeti, da bo ostala zvesta svojemu srcu in hkrati zgled.
Primer dobre prakse
»Ko je pred kratkim prijatelj iz Hrvaške pripeljal na obisk nekoga, ki želi pri njih urediti podobno kmetijo, sem ga najprej vprašala, kako bo živel. Za živali ni toliko problem, imajo botre, dobite zavrženo hrano iz trgovin, ogromno je dobrih ljudi, ki vam bodo pomagali preživeti živali. Toda kako boste živeli vi, ki boste 24 ur skrbeli za te živali? To danes vsem polagam na srce, iz svojih izkušenj. Če človek nekaj dela s srcem, je ta sila tako močna, da se je težko držati reka najprej štal'ca, potem pa krav'ca, kajti najprej se zgodi kra'vca. Vendar je najprej treba poskrbeti zase in svojo družino. Ne boste navdih drugim, če ste rešili krave, sami pa se komaj preživljate. Zato je temeljna naloga našega zavoda narediti posestvo za primer dobre prakse, in tako so začeli nastajati naši izdelki.«
Odločitev
Po koronskem času, ki je še okrnil njihove finance, se je znašla pred zahtevno odločitvijo, kako preživeti. »Edina možnost se je zdela, da grem v službo. Ampak služba vzame celega človeka. To bi pomenilo, da ves razvoj na posestvu obstane in da skrbimo samo še za golo preživetje naših živali.« Po enem od razgovorov za službo, ko se je morala dokončno odločiti, je ves dan preživela v tišini s svojimi mislimi. Pri štiriinštiridesetih in po večletnem izostanku iz službe si je težko predstavljala vrnitev na delovno mesto. »Vendar sem bila to pripravljena storiti. Za družino, na račun svoje duše in vsega, kar sem naredila na tem posestvu.« Ker pa jo že od vsega začetka vodita vera in neskončno zaupanje, da bo na koncu vse tako, kot mora biti, se je zgodilo nekaj lepega. Ko je tisti večer odprla elektronsko pošto, je našla sporočilo Univerze v Mariboru – programa Solution design, v katerem so jo prosili, ali lahko pride skupina študentov na izobraževalni obisk kmetije, tako kot vsako leto: »Dejali so, da je to, kar smo mi ustvarili, za njihove študente izjemno dragoceno, zato so obisk finančno podprli. To sem začutila kot znak od zgoraj. Zavrnila sem službo in se odločila, da se bomo potrudili razviti posestvo v samooskrbno za dostojno življenje. Dobila sem zaupanje, da bo uspelo. Za idejo našega posestva čas, žal, še ni dozorel, verjamem pa, da bodo nekega dne takšna posestva biseri in se ne bodo le borila za preživetje.«
Srčnost v ljudeh še živi
Po sedmih letih se je tako odločila svojo družino, na posestvu namreč živi sama s tremi otroki, in sebe postaviti na prvo mesto ter začela s spremembami. »Najprej smo šli na morje, kjer nismo bili že pet let. Vsak mora imeti kraj, kjer se polni, in zame je to morje. Našla sem skupino prostovoljcev, ki je bila pripravljena za nekaj časa prevzeti kmetijo in skrbeti za naše živali. To so bile res lepe počitnice, na njih smo se kot družina povezali, ideje pa so prihajale kar same od sebe.« Na kmetiji ji tudi sicer vsako leto v sezoni z veseljem pomagajo prostovoljci. Ksenjina naloga pa je skrbeti za prihodke in prehrano živali. »Posestvo, kakršno je danes, je dokaz, da nesebična pomoč in srčnost v ljudeh še vedno živita. Brez tega nas in živali že zdavnaj ne bi bilo več. V najtežjih situacijah, ko moraš preživeti, vedno najdeš način. Živali imajo botre, ki skrbijo zanje, imam prijatelje, ki mi tudi finančno pomagajo, da preživimo. Ampak moj cilj je dostojno živeti. Dobro srce si ne zasluži životariti! Ko prideš do tega spoznanja, lahko širiš zavest, ne da pametuješ, temveč da si zgled. Da bodo ljudje rekli, če lahko Ksenija, lahko tudi kdo drug. Narava ponuja toliko odgovorov, materialov, vse lahko narediš, če imaš domišljijo. Človek ni ustvaril ničesar večjega od narave!«
Izdelki
Zato je čas, ko živali in narava počivajo, izkoristila za ustvarjanje izdelkov. »Kot vsako leto smo naredili dobrodelni Kokijev koledar. Poleg dobrodelne note nas v fotografijah spomni, kako smo neločljivo povezani z naravo. Izdelujemo novoletne voščilnice iz recikliranega papirja s semeni, ki sem jih poimenovala Posadi me. Po posebnem postopku recikliramo papir, v katerega vmešamo semena zelišč, cvetlic, tudi dreves, zelenjave. Tako nastajajo voščilnice z različnimi motivi. Ker že tako ne pišemo več voščilnic, vse počnemo s SMS-ji, želim spodbuditi ljudi, da bi jih spet pisali. Druga stvar je ozaveščanje o pomenu semen za ohranitev kulture in narave. Tretja je pa ideja, da bi mamice s svojimi otroki na travnikih nabirale semena za čestitko za babico, ki je vse te rastline nekoč poznala in jo boli srce, ko vidi, kako so mlade generacije odtujene od narave. Izdelujemo tudi okraske iz lesenih kolutkov, najpomembnejše pa so zeliščne in peresne vile. Ideja zanje se je rodila spontano. Šopki ob sušenju sladkega pelina in smilja so me spomnili na krilo vile.Tako so začele nastajati zeliščne vile s klobučkom iz čipke in želodove kapice ter obrazkom na leseni kroglici. Ljudje jih lahko uporabijo namesto dišave. Za embalažo sem uporabila čajne vrečke z okencem in tako lahko ljudje vile podarijo kot preprosto darilo. Ne samo z dobrodelno noto, temveč tudi da se spomnimo na zdravilno moč zelišč. To so trenutno naši glavni izdelki.
V poletni sezoni smo letos prvič pridelali presežke zelenjave, ogromno je bilo bučk, in sem zabojčke zelenjave podeljevala v zameno za podporo. Premalo sem imela za vse, ki so si zabojčka želeli.« Zato bo prihodnje leto posadila več, to bo tako imenovana 'mamina njiva', kjer rastline vzgajajo etično. »Ne ubijamo polžev in hroščev, še tal ne prekopavamo. Čeprav je bila suša, tako obilne letine, kot je bila letošnja, že dolgo ni bilo. Veliko smo imeli fig, grozdja, iz njih sem delala marmelado. Ogromno je bilo jabolk, iz njih smo naredili jabolčni sok. Za eno od ljubljanskih eko trgovin v naravi nabiram material – majhne in večje storže, lesene kolute – za izdelavo dekorativnih okraskov, venčke iz slame, vse, kar nam v prazničnih dneh pride prav. Zakaj bi kupovali material kitajskega porekla v poceni trgovinah, če lahko podprete slovensko? Upam, da bo tega vedno več. Moji izdelki torej niso namenjeni zgolj preživetju, temveč tudi širjenju zavesti.«
Aurora, dekletce s koledarja
Pri delu ji poleg prostovoljcev pomagajo otroci. Starejša Piko in Teo ter najmlajša članica, triletna Aurora, ki je s seboj na svet prinesla neverjetno ljubezen do narave in živali. »Ko je bila še v trebuščku, so moji rešeni pujsi vedeli, da je tam, z rilcem so jo pozdravljali. Poznali so jo, še preden se je rodila. Še preden je hodila, je prenašala in objemala kokoške, ki jo imajo zelo rade. Pred časom smo rešili piščančke, za katere skrbi od začetka. Še zvečer, preden zaspiva, me vpraša, ali smo zaprli goske v ogrado. Njen čut za naravo mi je za zgled. Bila mi je navdih za eno od misli na prejšnjem koledarju: Spomnimo se, kdo smo bili, preden je svet rekel, kaj moramo postati. Zato ona krasi koledarje, da nas spomni na iskrenost in sočutje, ki ju otroci zelo jasno izražajo, tako kot živali. In da nas spomni na otroka v nas! Zaradi fantov, predvsem pa zaradi nje želim, da živimo dostojno, ker je tako prav!« je zaključila najin pogovor v izbi stare hiše, polni peres, storžev, želodov, žirov, kroglic, lesenih kolutov, naravne volne, ki jih uporablja za svoje izdelke. Ura je bila že čez eno in na kmetiji so se začele glasno oglašati lačne živali. Ni bilo več časa za klepet, morali smo jih nahraniti.
