Po odmevnem intervjuju s kirurgom onkološkega inštituta Erikom Brecljem, objavljenem prejšnjo soboto, ki ga prav tako skrbi črna podoba javnega zdravstva, sta se nam oglasila Boštjan Kersnič, zdravnik in vršilec dolžnosti (v. d.) strokovnega direktorja Splošne bolnišnice Novo mesto, in Živojin Stevanović, prav tako zdravnik in v. d. predstojnika medicinskega sektorja iste zdravstvenega zavoda, ter sporočila: »Bojiva se za obstoj javnih bolnišnic, na katerih sloni zdravje slovenskega naroda.« Zato sta se odločila izpostaviti pred širšo javnostjo in dati glas slovenskim bolnišnicam, »ki kolabirajo, pri čemer lahko slehernega Slovenca, če bo zbolel, upravičeno skrbi, kako bo poskrbljeno za njegovo zdravje«.
»Ne da smo tik pred zlomom javnega zdravstva, ta se je že zgodil; izvajalci zdravstvenih storitev in pacienti že občutimo hude, da ne rečeva nepopravljive posledice. Da je tako, moramo spregledati in zaradi tega tako mi, zdravstveni zavodi, kot državljani od države zahtevati takojšnje ukrepanje,« sta podčrtata.
To je realnost
Da je zdravstvo v zelo težkem položaju – tako je bilo sicer že desetletja pred korono, epidemija pa je bila za ta sistem dodatna brca –, neposredno pričajo vse večja kadrovska podhranjenost javnih zdravstvenih zavodov, vse daljše čakalne dobe in med drugim zgodbe Slovencev. Ti se obračajo na medije, da bi razkrili njihove krivice, ko so jim kršene pacientove pravice, saj so doživeli nekakovostno zdravstveno obravnavo, ta ni bila pravočasna in podobno. Povedni so tudi številni incidenti, kot je nedavni z zamenjavo identitete dveh starejših dementnih pacientov.
Kersnič in Stevanović, sicer nefrolog in internist, sta podrobno proučila stanje svoje, novomeške bolnišnice, pa tudi Splošne bolnišnice (SB) Murska Sobota, SB Franca Derganca Nova Gorica, SB Slovenj Gradec in SB Trbovlje. Omenjata tudi UKC Ljubljana, za katerega sta dejala, da so šle zadeve tako daleč, »da so pacienti zdravljenja deležni celo na hodnikih, kar je obravnava daleč od standardov zahodne Evrope«.
V želji, da se stanje popravi, sta iskala predvsem sistemske težave in jih našla prav na vsakem koraku. Povedala sta, da ju zelo skrbi za obstoj prej naštetih javnih zavodov: »V trenutnem sistemu financiranja periferne bolnišnice ne bodo preživele, čeprav na njih slonita zdravje in zdravljenje slovenskega naroda.« Dodala sta, da gre za zelo kompleksno problematiko financiranja zdravstvenega sistema in sistema zdravljenja, »a se tokrat ne bi spuščali pregloboko v finance, ampak se posvetili bolj vsebinskim problemom«.
Vidita probleme, imata rešitve
Že spomladi sta izluščila težave zavodov, za večino sta našla in predlagala tudi rešitve. S tem sta pisno in ustno seznanila takrat še kandidata za zdravstvenega ministra Danijela Bešiča Loredana, ki jima je na skupnem srečanju prisluhnil in dal vedeti, da bo resno in hitro zagrizel v reševanje zdravstva ter da je na voljo za dialog. Povabil ju je celo k sodelovanju, a se od takrat dalje ni zgodilo nič, sta povedala sogovornika.
Potem je napočila še ena prelomnica, sto dni nove vlade in v zvezi s tem njeno delovno srečanje na Brdu pri Kranju, na katerem so predstavniki ministrstva za zdravje izvajalcem javne zdravstvene dejavnosti predstavili ukrepe za stabilizacijo zdravstvenega sistema, epidemične ukrepe in ukrepe plačevanja vseh opravljenih zdravstvenih storitev v javnem sistemu zdravstva. Nadejala sta se, da bo minister zdravstvenega resorja postregel z zelo konkretnim reševalnim in akcijskim načrtom, a sta bila razočarana, saj tega v njegovih besedah nista zasledila.
Kersnič in Stevanović sta za naš medij izpostavila, da so vse od epidemije njihovi zaposleni preutrujeni in izgoreli, zato so začeli množično odhajati, in sicer v službo k zasebnikom, ki imajo koncesije. »V zadnjem letu je novomeško bolnišnico zapustilo pet specializantov in štirje specialisti internistike,« sta poudarila. »Organizacija dela je tako velik izziv. Težave imamo z zagotavljanjem redne specialistične ambulantne dejavnosti, zato je skoraj ustavljena, saj namesto da bi bili tam, dežuramo v urgentnem centru, kjer rešujemo življenja. Si predstavljate kakšna neposredna škoda je to za neurgentne, a vendar nujne paciente, ki čakajo na obravnavo na izbranem oddelku?! Obravnava teh bolnikov je po najini oceni padla na raven, na kateri smo včasih celo nevarni zanje. Misel na nenapovedani zunanji strokovni nadzor v naju sproža strah in neskončno zaskrbljenost,« sta bila odkrita in dodala, da jim bodo urgentni centri, če jih ne bomo rešili, »hiperakutno« požrli bolnišnice.
»Treba je nemudoma ukrepati. To, kar se dogaja z zdravstvom, je nujno stanje. Tako kot na urgenci izvajamo triažo in prvega v obravnavo sprejmemo tistega, ki je najbolj ogrožen, tako bi moral minister Bešič Loredan triažirati probleme zdravstva in nemudoma zagristi v najbolj nujnega. To pa so po najinem mnenju urgentni centri in zagotavljanje kadra zanje. Ko bodo namreč urgentni centri imeli svojo ekipo in se ne bodo več napajali iz bolnišničnih zasedb, bo to zelo pomembna razbremenitev bolnišnic, saj bodo zdravniki lahko spet nemoteno delali na svojih oddelkih, v svojih ambulantah, se ukvarjal s svojimi pacienti,« je njuno osrednje sporočilo.
Prvi korak
Zavedata se kompleksnosti problema in tega, da je za reševanje stisk perifernih bolnišnic potrebna reforma zdravstva v celoti, za kar je potreben čas, verjetno leta. »Dinamika razgradnje javnega zdravstvenega sistema poteka hitro, tedensko, glede na aktivnosti zasebnikov in koncesionarjev. Nadaljevala se bo eksponentno. Če ne bomo hiperakutno ukrepali, ne bo ostalo nič, na kar bi lahko aplicirali sistemske ukrepe. Za vsako ceno moramo omogočiti preživetje javnih bolnišnic, predvsem internističnih oddelkov, ker so ti najbolj ogroženi.«
Menita, da bi ogromno pridobili z ločitvijo urgentnih centrov od bolnišnic, kar pomeni, da bi imeli svoje ekipe, neodvisne od bolnišnic. Vendar so to dolgoročni ukrepi, ki zahtevajo čas in dobro organizacijo, sta izpostavila. Delo v urgentnem centru je najbolj stresno in zahtevno v celotni bolnišnici, a hkrati najmanj finančno ovrednoteno, zato se ga večina izogiba, sta pojasnila. »Da bi dosegli ločeno delovanje bolnišnic in urgentnih centrov, je nujno treba nemudoma urediti plače tistih, ki bodo delali na urgenci – in to po principu tržnosti, kar bo pritegnilo predvsem zunanji kader,« sta povedala Kersnič in Stevanović.
Plača in pogoji dela – to jih zanima
»Urgentni centri predstavljajo najtežja delovišča, plačana po pavšalnem delu – in vodilni ne moremo nagraditi zaposlenih glede na njihovo delo. Če bi vpeljali tržno plačilo, bi bilo seveda treba zagotoviti, da bi lahko poleg zunanjih izvajalcev privabili tudi notranje zainteresirane delavce. Tukaj se ne moremo izogniti diskurzu o finančni situaciji zdravnikov in tem, da se urna postavka približa konkurenčnim cenam urne postavke trga, ki pa ga v resnici narekujejo bodisi koncesionarji bodisi zasebniki. To so tisti delodajalci, ki zdaj zaposlujejo zdravnike iz javnih zavodov pri nas ali v tujini. Zavedamo se, da nas označuje za pohlepne delavce, vendar v javnih zavodih nimamo več zdravnikov, ki bi bili pripravljeni za javni 'normativ' delati več, kot je treba,« sta predstavila svoj pogled.
Menita, da so časi moralnega imperativa preteklost. »Plača in delovni pogoji so pomembni, in kdor bo oboje ponudil, bo imel kader, v našem primeru zdravnike. Drugače bodo ti še naprej uhajali tja, kjer so bolje plačani in bodo pogoji dela ugodnejši. Žal drugega kot vpeljave tržnih principov, kar zadeva plačilo, nimamo. Le denar bo zdravnike, ki zdaj delajo pri koncesionarjih in zasebnikih, vrnil v urgentne centre, kjer je stanje res zahtevno. Zavedava se, da se bo zaradi tega, kar govoriva, odprla pandorina skrinjica plačevanja, a vendar meniva, da ni drugega vzvoda. Ocenjujeva, da so urgentni centri kritična infrastruktura, ki jo potrebujemo 24 ur vsak dan, kot denimo gasilce in policijo. Torej morajo finance slediti nekemu drugemu sistemu in ne ZZZS ali koncesionarskim pogodbam.«
Kako sploh organizirajo delo?
V SB Novo mesto, kjer sta sogovornika zaposlena, na dva gastroenterologa za dežuranje na urgenci ne morejo več računati, saj sta dala odpoved in se zaposlila samo nekaj sto metrov stran od bolnišnice, pri zasebnem izvajalcu zdravstvenih storitev s koncesijo. Delo pri njem namreč poteka samo v dopoldanski izmeni, pritegnili so ju tudi drugi ugodnejši delovni pogoji. »Onadva sta specialista v najboljših letih in bi lahko še delala v urgentnem centru ter dežurala, pa smo ju izgubili. To je bil hud udarec,« je povedal v. d. strokovnega direktorja Boštjan Kersnič. Enako se dogaja po drugih slovenskih bolnišnicah.
V urgentnem centru, v katerem rešujejo življenjsko ogrožajoča zdravstvena stanja Dolenjcev, ne more delati niti vodja oddelka za hematologijo, saj je tik pred upokojitvijo in ni vključen v dežurno službo. Tudi dve od treh infektologinj ne, ker sta med epidemijo zaradi enormnega stresa ob zahtevni situaciji hudo zboleli. Glede na obremenitve starejših zdravnikov v epidemiološko kritični situaciji je bilo to sicer predvidljivo, vendar takratno vodstvo ni imelo posluha za stresne situacije. Od letošnjega maja so tudi ob eno specialistko interne medicine. »Saj vidite, kaj se dogaja – računica je jasna, kadra ni. Bolnišnica, naša in nekatere druge, so v kritičnem položaju,« sta izpostavila.
Štiristo ur na urgenci
Pojasnila sta, kako je videti natrpani delovnik dr. Stevanovića. Ta je aktiven na treh deloviščih: v specialistični ambulanti, na dializi, poleg tega še dežura tako na oddelkih kot tudi v urgentnem centru. »Slednjega mu ne bi bilo treba delati, saj po pravilih dežurstva zdravniku nad starostjo 55 let (Stevanović jih šteje nekaj več, op. p.) ni več treba izvajati, a to še naprej počne, ker je najprej kolegialen do sodelavec, hkrati ima rad medicino, kot na začetku svoje karierne poti« ga je opisal Kersnič.
V enoti intenzivne terapije za covidne bolnike je izdatno delal tudi Kersnič, in sicer je med epidemijo praktično vsak drugi dan opravljal celodnevno dežurstvo. V skoraj pol leta je v tej enoti mesečno opravil 350 ur dela in to v »nemogočih pogojih«, je povedal. Seveda ga v tem času na svojem matičnem oddelku ni bilo. »Zaradi funkcije strokovnega direktorja, ki jo opravljam v bolnišnici, mi več kot 20 odstotkov nadur niso izplačali, saj obstajajo formalne ovire. V štirih mesecih se je tako nabralo okoli 400 ur presežka, za katere denar še čakam, saj mi plačila po zdajšnji zakonodaji ne morejo izplačati. No, vsaj v splošni bolnišnici ne. Iz medijev smo sicer izvedeli, da so določenim zdravnikom izplačali vse opravljene nadure. Zaradi tega problema smo se povezali tako s prejšnjim kot zdajšnjim ministrom za zdravje, ki pa se na ta problem nista odzvala z rešitvami, temveč se sklicevala na zakonodajo,« je razkril Boštjan Kersnič.
»Glede na to, da se je moj kolega aktiviral, ko ga je zdravstveni sistem potreboval, bi morali imeti tudi zakonodajo tako fleksibilno, da se ga lahko na njeni podlagi pošteno plača,« je dejal Stevanović. »Ne morem razumeti, da zakonodaja ne premore prilagoditev za kritične razmere. Zato sva ministru za zdravje predlagala neposredno komunikacijo s 'prvo borbeno linijo' v zdravstvu (med ministrom in bolnišnicami, op. p.), da bi se te stvari lahko hitro uredilo. Glede na to, da smo bili priča epidemiji, ki nas je vse presenetila, prav tako na zakonodajnem področju, je treba narediti fleksibilne zakone, ki se lahko prilagajajo potrebam na terenu,« sta dejala v en glas.
Urgenco je treba obravnavati urgentno
Nad ministrom Danijelom Bešičem Loredanom sicer nista obupala, še več, vabita ga k sodelovanju. »Želimo si neposredne komunikacije med resornim ministrstvom in bolnišnicami ter tistimi, ki so neposredno na terenu,« sta za konec podčrtala sogovornika in še enkrat poudarila, da je treba nemudoma začeti sistemsko reševati urgentne centre v Sloveniji, »še preden nastopi naslednji val korone ali kakšna druga kriza. Reševanje urgentnih centrov ne more čakati na sistemsko ureditev celotnega zdravstvenega sistema. Gre za kritično in nujno potrebno infrastrukturo, ki se mora finančno in pravno formalno urejati po drugi poti.«
