To, da se mladi odprto pogovarjamo o terapiji, sem opazila tako v Sloveniji kot v Španiji, kjer trenutno živim, morda v Španiji še nekoliko bolj. Tam ni neobičajno, da svojega psihologa omeni nekdo, ki si ga ravnokar spoznal. Specifičnih razlogov za obisk psihologa je seveda toliko, kot je ljudi, med pogostimi težavami pa so stres, anksioznost in depresija. Nekateri psihološko pomoč poiščejo tudi zato, ker bi se radi psihično okrepili: postali bolj produktivni, manj vzkipljivi, samozavestnejši in podobno. Kljub temu da si večina ne more privoščiti nakupa ali celo najema stanovanja, smo pripravljeni plačevati psihologe, ki so zelo dragi.
Zapiši, kar misliš
Mladi iščemo drugačne načine doseganja notranjega miru in zadovoljstva, kot je bilo to značilno za starejše: zatekamo se k jogi, meditaciji ter zapisovanju svojih misli in občutkov. Nekateri pišejo dnevnik, drugi si zastavljajo pisne cilje, tretji zabeležijo stvari, dogodke in ljudi, za katere so hvaležni. Camille Deschiens je za The New York Times nedavno pisala o uporabnikih aplikacij za zmenke, ki iščejo izključno potencialne partnerje, ki obiskujejo psihologa. Zdelo se jim je, da jih bo takšen človek bolje razumel, hkrati pa se jim ne bo treba ukvarjati z njegovimi problemi, ker bo te že reševal strokovnjak. Očitno postaja obiskovanje psihologa ena od dobrih in zahtevanih lastnosti potencialnega partnerja, tako kot na primer to, da se rekreira ali redno bere. Žal gre za zelo drago zadevo.
Do psihologa ali psihiatra je sicer mogoče priti tudi z napotnico, a to po navadi dolgo traja, tudi če se človek sooča s hujšimi težavami (do šest ali celo devet mesecev). Zato se tisti, ki si to lahko privoščijo, zatečejo k zasebnikom, ki so za mnoge preprosto nedosegljivi. Na terapijo se običajno hodi enkrat na teden, po več mesecev, zadeva stane več kot 200 evrov na mesec, kar je za marsikoga prevelik strošek. V javnem zdravstvu v mnogih državah psihološke težave žal še vedno niso obravnavane enako kot fizične, čeprav so lahko prav tako nevarne in nevzdržne.
Običajna cena za eno uro terapije je med 50 in 60 evrov (tako v Španiji kot pri nas). Za partnersko in družinsko terapijo je cena višja, običajno 70 evrov ali več.
Zakaj smo bolj odkriti?
Nekateri psihologi zato določenim strankam ponudijo terapijo po zelo nizki ceni ali celo popolnoma brezplačno, želijo si namreč pomagati tudi tistim, ki nimajo dodatnih 200 evrov na mesec. Eden od njih je Federico Wallner, ki v Valencii dela kot psiholog že več kot 30 let. Vprašala sem ga, zakaj mladi veliko hodimo k psihologom in zakaj se o tem tako odprto pogovarjamo, glede na to, da se večina od nas tega ni naučila doma. Wallner meni, da sta za to dva glavna razloga. Prvi je, da so njegovo generacijo, dečke sicer bolj kot deklice, starši učili, da morajo biti močni, da ne smejo pokazati, da je težko; jok ni bil zaželen. Njegova generacija, imenovana tudi boomerji, je svoje otroke (nas milenijce) vzgajala drugače; nam je bilo dovoljeno pokazati šibkost in posledično nam je zdaj najbrž lažje priznati, da potrebujemo pomoč, ter jo tudi poiskati.
Drugi poglavitni razlog pa je v tem, da je današnja družba veliko bolj pod stresom, standardi uspeha na vseh področjih pa so veliko višji. Wallner se takšnega pritiska v svoji mladosti ne spomni, v šoli in med študijem, na primer, ni čutil velike tekmovalnosti, ocene pa so bile manj pomembne, kot so danes. Življenje se mu je zdelo bolj sproščeno, preprostejše in predvsem stabilnejše, medtem ko se danes vse vrti okoli denarja, videza in družbenega statusa, ki ga je treba neprestano dokazovati. To je povezano z meritokracijo, ki jo sam v veliki meri vidi kot mit. Naša prihodnost je zelo odvisna od tega, kje smo se rodili in komu, človek pa nima nobene zasluge za to, od kod je.
Družbena omrežja po psihologovem mnenju niso glavni razlog za ideale današnje družbe, ampak dolivajo olje na ogenj, ker so odličen instrument za razkazovanje hiš, počitnic, avtomobilov, oblek, zaročnih prstanov, porok ter vsega drugega, s čimer se dokazujemo prijateljem, znancem in neznancem. Velika večina deli le dobre dele svojega življenja, zaradi česar imamo drug o drugem popolnoma napačno predstavo. Instagram je kot nekakšen zaslon dosežkov brez konteksta.
Kaj če ne dosežemo zastavljenih ciljev?
Živimo v površinski in banalni družbi, ki na splošno da malo na moralo in etiko. Danes se ljudje identificirajo s tem, kar imajo, denar pa je potreben za vse, kar se počne. Denar in uspeh sta tesno povezana in živimo v nenehnem strahu, da ne bomo dosegli dovolj, da uspeh ne bo prišel, vsaj ne dovolj hitro. Ta strah se hitro lahko prelevi v anksioznost. Ko se pojavi prepričanje, da nam ne bo uspelo doseči tistega, kar si želimo, da smo nesposobni, pa se lahko razvije depresija.
Poleg tega, da se vse vrti okoli lepega videza, denarja in predvsem dokazovanja, da imamo obojega na pretek, današnje mlajše generacije mučita tudi svet in človeštvo, za katera se na trenutke zdi, da čisto zares propadata. Svojo mamo, rojeno v šestdesetih, sem vprašala, ali se ji je svet zdel brezupen, ko je bila moje starosti (v poznih dvajsetih). Ni se ji zdel; nikoli se ni vprašala, ali je smiselno imeti otroke. Jaz, ki si jih sicer čez nekaj let želim imeti, se to pogosto vprašam. Poznam več ljudi, ki si jih ne želijo, vsaj ne v tem svetu, ki nam očitno uhaja iz rok. Kako imeti družino ob popolnoma neznosnih evropskih poletjih, požarih, pomanjkanju vode, grožnjah z jedrskim orožjem, s trgom dela, ki je izjemno izredno nestabilen, ter nepremičninami, ki so izredno drage?
To, da mladi danes živimo v drugačnem kontekstu od tistega, v katerem so odraščali naši starši, seveda ne pomeni, da je bilo njim vse lahko, nam pa je vse težko. A kot mladi odrasli se niso soočali s toliko dvomi, kot se mi danes. Ne gre namreč samo za to, da so se spremenili družbenogospodarska ureditev ter družba in njeni ideali, temveč tudi za to, da se pred našimi očmi zelo hitro spreminja svet, in to na slabše. Gre za svet, v katerem naj bi nekaj naredili iz sebe, nekaj ustvarili, postali nekdo. Včasih se to zdi popolnoma nemogoče in nesmiselno, in takrat potrebujemo psihologa, da nas prepriča o nasprotnem.
