Deset dni je na Krasu preživel v dimu med gasilci, vojaki, pirotehniki in pripadniki drugih služb, ki so se borili z največjim požarom v zgodovini Slovenije. In zaključil, da je ponosen na naš sistem prostovoljstva ter da je zato treba biti izredno previden pri denarjem nagrajevanju truda gasilcev.
V vlogi poveljnika civilne zaščite Slovenije vas je spet doletela nova nesreča ...
No, ne bi rekel, da je nova, je bila pa res obsežna in velika. Do zdaj sem doživel že veliko požarov. Tudi moja prva poveljniška naloga je bil požar leta 2012 na Sveti gori. Do zdaj je bilo veliko tudi poplav, pa žled, migracije in tako naprej. In seveda covid. Bilo je tudi nekaj velikih nesreč v industriji, od Kemisa do nazadnje Melamina.
Je lažje voditi reševanje ob takšni klasični nesreči kot ob neki neznani, bolj zapleteni?
Največ izkušenj imamo s poplavami, s tem nima nihče težav. Ob poplavah znajo reševati vsi. S požari je nekoliko drugače, požari na Krasu so specifika, ker gasilci iz drugih delov držav na take razmere niso navajeni. Saj so vsi pridni, se učijo in usposabljajo, ampak ob zadnjem požaru sem jih videl veliko, ki jih je bilo strah. To je logično. Ogenj je preskakoval tudi po 200 ali 300 metrov daleč.
NA PRIMORSKEM SO GOZDNI POŽARI OBSEŽNEJŠI
Se torej pripravljenost gasilcev na gašenje takšnega požara res razlikuje med Primorsko in drugimi deli države?
Seveda se. Drugod po državi takšnih požarov nimajo. Če zagori, zagori največ nekaj hektarjev. Na Primorskem so požari zaradi suše, tal in iglavcev lahko izredno obsežni. Nikomur ni za zameriti, vse je treba šteti za dobro, ampak treba jih je voditi na terenu, treba jim je pomagati. In ponavljam, vsaka roka je dobrodošla, vsak gasilec pomeni razliko na terenu.
Požar na Bledu so denimo pogasili zelo hitro.
Da, ampak na Bledu je gorel gozd listavcev. Ko pa zagorijo iglavci in ogenj potegne v krošnje, samo močno zašumi in gre. Če je bor visok 30 metrov, se plamen potem dvigne še najmanj toliko v zrak.
Pa vetrovi seveda …
Pri tem požaru smo ugotovili, da nam je burja pravzaprav pomagala. Izredno neugoden pa je bil maestral. Mislim, da je bilo tisti dan, ko smo imeli na obisku predsednika Boruta Pahorja … Ravno ko je zapustil prizorišče, je v 20 minutah potegnilo ogenj proti vasi Sela na Krasu in ogrozil hiše. To je bilo neverjetno. Ko enkrat zagorijo krošnje iglavcev, tudi gasilci nimajo tam kaj početi, treba se je samo umakniti.
Kako ocenjujete gašenje največjega požara v zgodovini Slovenije?
Glede na razmere, pri tem mislim na veliko nevarnih ostankov vojne in gozdove iglavcev, je bilo požar nemogoče zadržati in ga ustaviti prej, kot so ga. Občasno je bilo zaradi gostega dima nemogoče gasiti tudi iz zraka. Bilo je nekaj trenutkov, ko smo mislili, da bomo morali umakniti celo štab iz Kostanjevice. Gasilci so branili na cestah, na posekah, ker so bile očiščene, veliko jih ni bilo. Gozdarji namreč nimajo niti desetine denarja, ki bi ga potrebovali za vzdrževanje teh posek.
TAKTIKA GAŠENJA JE BILA PRAVILNA
Je bila potem gola sreča, da se nikomur ni zgodilo nič hudega?
Tudi sreča, ampak predvsem dobro delo vseh služb. Pripadniki enote za varstvo pred neeksplodiranimi ubojnimi sredstvi so bili ves čas na terenu, vozili so se od požarišča do požarišča in opozarjali gasilce, naj pazijo, naj ne hodijo globlje v gozdove. Zaradi dveh granat smo se morali dvakrat umakniti celo iz štaba. Imeli sta radius delovanja 500 metrov in mi smo bili bližje. Tudi taktika gašenja je bila pravilna, da branijo gozdove s cest in presek. Ni treba, da bi počilo dvakrat. Samo enkrat bi lahko počilo in bi bilo dovolj za tragedijo. Pokalo pa je neprenehoma. Jaz sem slišal najmanj 30 eksplozij.
Je bilo kaj kritičnih situacij?
Seveda jih je bilo, ampak vse so se dobro končale. Nekaj gasilcev se je nadihalo dima, ampak mislim, da niti 60. Nihče si ni zlomil noge, nihče niti zvil, edino en sekač se je porezal z »motorko«.
Koliko dni ste bili na območju požara?
Osem dni, od nedelje do nedelje. Zgorelo je dobrih 3600 hektarjev, od tega 2800 hektarjev gozda. Ta gozd nima takšne ekonomske vrednosti kot gozdovi drugod po državi, zato govorimo predvsem o ekološki škodi. To so naša pljuča Krasa.
Kako bi torej ocenili vse skupaj?
Ocenil bi, da sta gašenje in reševanje funkcionirali zelo dobro. Tudi zato, ker je bil od gasilcev vedno nekdo v zraku. Gasilca iz štaba smo s helikopterjem poslali v zrak, da je opazoval, usmerjal zračne sile in gasilce na tleh. Pozneje je bila učinkovita tudi policija s termokamero na helikopterju, ampak ko je gorelo, ta kamera ni bila pomembna. Pohvaliti moram predvsem koordinacijo med gasilcem v zraku in vojaškim pilotom na tleh. In seveda tudi odlične pilote. Dva dni so leteli severno od Kostanjevice in polivali. Po moji oceni je bila najbolj kritična druga sobota, ko so obranili Trstelj. Slovenski in srbski piloti so s štirimi helikopterji naredili navezo ter nenehno polivali plamene, da so jih lahko na tleh ustavili.
Kako ocenjujete tujo zračno pomoč?
Vsi so bili odlični. Posebej moram pohvaliti Slovake z black hawkom, vrhunskima pilotoma in dvema bazenoma, ki so jih pripeljali s seboj. Oni so prišli z vso svojo logistiko, dali svojega vojaka v štab in zalivali z dvatisočlitrsko vrečo. Tudi hrvaški helikopter je imel dvatisočlitrsko posodo, s katero ni mogel zajemati v bazenih, ampak je moral po vodo v Vipavo.
Kaj pa romunski spartan, torej letalo, ki ga bo kmalu dobila naša vojska?
Glede na to, da sta romunska spartana vodo odvrgla le dvakrat, težko ocenjujem. To je neka zmogljivost za gašenje, vendar omejeno uporabna.
V ZRAKU JE VSE LEPO POTEKALO
V nekem trenutku je bilo v zraku tudi 15 plovil. Ni bilo to nevarno, predvsem za letalce?
V zraku smo imeli letali canadair in pilatus ter 13 helikopterjev. Ampak delovali so v dveh sektorjih, tako da ni bilo pretirane gneče. Vse je lepo potekalo. Tujci so večinoma leteli v paru z našimi, tako da so šli naši naprej, oni pa za njimi. To so vrhunski piloti, to so stari mački, tudi njim gre vsa zasluga.
Je postopek prošnje za mednarodno pomoč zapleten?
Evropska unija ima v naboru mednarodne pomoči 13 letal canadair in šest helikopterjev. Ta plovila imajo posamezne države, a so last Evropske unije. Hrvati in Italijani imajo po dva taka canadaira. To so točno določeni, s to in to registrsko številko. Na začetku našega požara je eden od italijanskih gasil na Portugalskem, zato ga seveda nismo mogli dobiti. In tudi ko se je vrnil, zaradi ur letenja in potrebnega servisa ni mogel takoj leteti. V letalstvu veljajo strogi predpisi. Hrvati pa so imeli tudi svoje probleme. Canadair je nato priletel iz Hrvaške, mislim, da je prišel trikrat ali štirikrat. Jaz sem zjutraj klical njihovega glavnega gasilskega poveljnika Slavka Tucakovića in ga prosil za pomoč. Je pa res, da smo enkrat ali dvakrat uporabili tudi povezavo med predsednikoma obeh vlad. Meni je to čudno, ampak tako je pač bilo.
Domačini so videli, kako je canadair enkrat priletel nad Kostanjevico, obrnil nad požarom in odletel.
Da, presodil je, da je vidljivost preslaba, obrnil in se vrnil v Pulj. No, popoldne se je vrnil. V zraku je pilot tisti, ki odloča. Pilotova beseda je zadnja. Povsod in vedno, na cesti, požaru, v gorah ... Je pa bil hrvaški helikopter nekaj dni pri nas, posadki smo uredili tudi prenočitev.
»GORELE SO JIM PARCELE«
So bili domačini, ki so gledali ognjeno uničevanje okoli svojih vasi, nestrpni?
Ne, mene ni nihče ne vprašal ne napadel. Tudi če bi bila kakšna nestrpnost, jo je treba razumeti. Oni so tam doma, oni so se bali za svoje hiše. Gorele so jim parcele, gorel jim je gozd, ogenj je prišel do hiš. Posledice takih nevarnosti so tudi različne burne reakcije, ampak jaz jih na Krasu nisem videl in tudi nisem slišal, da bi bile.
Kaj pa pomoč naših gasilcev na italijanski strani?
Severni del Italije nima gasilske pehote ali pa jo ima bistveno premalo, zato so imeli velike težave in zato so jim šli naši trikrat ali štirikrat pomagat. Najprej so gasilci kraške zveze gasili okrog Jamelj, potem pa gasilci z Goriškega okrog Devetakov, Vižintinov, Vrha in Gabrij. Z gotovostjo lahko rečem, da so naši fantje obvarovali te vasi. Požare so sicer zalivali s canadairji in helikopterji, ampak brez pehote ni nič. Zdaj smo se dogovorili, da se jeseni sestanemo v reševalnem centru v Palmanovi, da se dogovorimo, kako naprej. Da ne bi postala praksa, da bi morali naši gasilci na italijanskih tleh braniti svoje ozemlje.
Bo Slovenija zdaj končno kupila kakšno letalo ali helikopter za gašenje ali se bova čez pet let spet pogovarjala, kaj bi bilo treba kupiti?
Obljubil sem, da bo stroka pripravila gradivo, v katerem bo predlagala dve ali tri rešitve, morda kratkoročne, srednjeročne, pa ne samo iz zraka, ampak še kaj drugega na tleh. In potem se bo vlada odločila. Nekateri navijajo za canadair, drugi za helikopterje, tretji za air traktorje. Zdaj se s tem ukvarja veliko ljudi, na mizi imamo že dva predloga strokovnjakov. Enega so pripravili piloti, drugega pa kontrolorji zračnega prometa. Vse te predloge bo treba presejati in pripraviti do 15. septembra. Prepričan sem, da se bomo na koncu pravilno odločili.
Torej bomo vendarle dobili nove sile v zraku?
Prepričan sem, da bomo tudi pri nas kmalu imeli nekaj več. Volja je, predlogi so, eni so zelo hitro uresničljivi. Če se namreč hitro odzovemo iz zraka, lahko takšen požar hitro ustavimo. Če čakamo dve uri ali dlje, da pride helikopter, ki odvrže nekaj sto litrov, je pa druga pesem. Ampak ponavljam, treba je gasiti tudi na tleh. Pogovarjali smo se o tem, da bi v okolici vasi ustvarili pašne površine …
Bo škoda dosegla prag za uveljavitev evropske pomoči?
Danes smo govorili tudi o tem – 279 milijonov je velika številka, velik denar. Na prvo žogo mislim, da je ne bomo dosegli. Ampak tudi če bi jo dosegli, od nje javnost pričakuje preveč. Dobili bi kvečjemu nekaj odstotkov škode. Enkrat sem že bil v ekipi, ki je prijavljala takšno škodo Evropski uniji, in smo nekaj dobili, vendar za točno določen namen. Bilo je po poplavah in dobili smo nekaj denarja za urejanje vodotokov.
»VSAK JE ŠEL PROSTOVOLJNO«
Je predlagano plačilo ali nagrada za gasilce, ki so gasili na Krasu, konec prostovoljnega gasilstva, kot mnogi opozarjajo?
Za ta izplačila moramo pripraviti zakonsko podlago. Za možnost nagrade ali dodatka, kakorkoli ga imenujemo. Imamo že pripravljeni dve inačici, kaj bo na koncu, je še prezgodaj govoriti. Moramo pa biti res pozorni, da se ne bomo ustrelili v koleno. In rešitev mora biti za vse podobne primere, ne samo za ta požar. Če gledam z očmi tistih, ki so gasili v Melaminu ali Kemisu, je bil marsikdo bolj obremenjen od gasilcev, ki so gasili zdaj. Iščemo pametno rešitev, ki bo odražala to idejo in bo uporabna za vse primere. In ne bo škodovala prostovoljstvu, ki je temelj našega sistema odziva na nesreče. Ivo Boscarol lahko k temu kaj doda. Temu se reče donacija in donacije so zakonsko urejene.
Tudi gasilci so denimo potem hiteli razlagati, da niso šli gasit zaradi denarja.
Seveda, vsak je šel popolnoma prostovoljno. Poveljnik našega gasilskega društva je poslal sporočilo, in kdor se je prijavil, je šel. Kdor se ni prijavil, je požar lahko gledal doma s kavča. Temu se reče prostovoljstvo.
Ste ponosni na naš sistem prostovoljstva?
Nesporno. Vsi v Evropi nam ga zavidajo. Tako široke baze prostovoljcev, kot jo imamo mi, nima nihče. To je tudi najcenejši sistem.
Neverjeten je bil tudi odziv gozdarjev oziroma sekačev, ki so prihiteli na pomoč …
Drži. Zavod za gozdove in družba Slovenski državni gozdovi (SiDG) sta organizirala čiščenje protipožarnih presek in dreves ob cestah, še posebej tistih, ki so bile nevarna tudi v pogoriščih. Spomnite se, kaj se je zgodilo pri Praprotnem na italijanski strani, ko je drevo, ki ga je poškodoval požar, padlo in usmrtilo koordinatorko civilne zaščite. Prve dni so naši gozdarji delali v skupinah po 40 ljudi, potem pa so objavili javni poziv in pričakovali od 50 do 100 prostovoljcev. Prišlo jih je 530. Torej desetkrat več od pričakovanega. In potem sem izdal še odredbo, da morajo vse, kar so posekali, odpeljati, zmleti, skratka očistiti, da ne bi ob novem požaru še bolj gorelo. Do 20. avgusta imajo čas, da posekano očistijo.
DO 1500 OBROKOV DNEVNO
Je bilo kuhanje toplih obrokov na terenu za vojsko velik logističen podvig?
Za vojsko niti ne. Skuhali so v vipavski vojašnici in pripeljali v Opatje selo, kjer so prizorišče pripravili domačini in Rdeči križ, hrano so delili domačini, pripadniki Rdečega križa so jo potem vozili v štab v Kostanjevico. Od 700 do 1000 obrokov so pripravili dnevno. Za dodatne tople obroke je poskrbela še Občina Miren - Kostanjevica, tako da smo jih imeli največ 1500 dnevno. Domačini pa so gasilcem ponujali vse mogoče, od pic do sendvičev, hladnih pijač in ne vem, kaj še vse. Odziv je bil neverjeten.
Kako bi ocenili sodelovanje gasilcev, vojske, policije, civilne zaščite in drugih služb?
Kot odlično. Lahko samo pohvalim vse sodelujoče. Vse, kar smo na terenu potrebovali, smo od vsake službe dobili takoj.
Na koncu bi vas vprašali še nekaj o oskrbi slovenske Istre z vodo. Govorimo v tem primeru že o naravni nesreči?
To je posledica suše, temperatur, pomanjkanja padavin in vsega skupaj. Vlada je zadolžila Upravo RS za zaščito in reševanje, da pripravi črpališče in organizira ter koordinira prevoze iz tega črpališča v vodarno v Cepke. Trenutno vozijo po 1200 ali 1300 kubičnih metrov vode dnevno, lahko bi jih do 5000 kubičnih metrov. To je prvič v zgodovini Slovenije, da na takšen način polnimo neki regijski vodovodni sistem. Gasilci seveda vsako leto vodo vozijo po vaseh ali polnijo določene lokalna zajetja, da bi polnili tako velik sistem, pa se je zgodilo prvič. Glede na razmere, pri tem mislim na veliko nevarnih ostankov vojne in gozdove iglavcev, je bilo požar nemogoče zadržati in ga ustaviti prej, kot so ga. Občasno je bil zaradi gostega dima nemogoče gasiti tudi iz zraka.
