KOT STRELA Z JASNEGA

"Nekega dne je rekel, da ni Nejc, ampak punca"

Sonja Javornik/revija Jana
7. 8. 2022, 13.33
Posodobljeno: 19. 6. 2023, 18.21
Deli članek:

»Nejc mi je povedal, da je ženska. Da je ženska, že odkar se zaveda sebe, pa je zbiral pogum nama povedat. Če ste se kdaj spraševali, kaj pomeni »strela z jasnega«, to je to. Niti slučajno si nisem nikoli mislil, niti slučajno nisem nikoli prebral nobenih znakov …« Tako je med drugim zapisal na svojem Facebooku Matjaž Odlazek, ki je v dogovoru z družino začel pisati, kako je doživel spremembo spola pri svojem otroku.

Šimen Zupančič
Družino Odlazek je ta preizkušnja še bolj povezala, saj tudi skupaj raziskujejo, kaj vse čaka Avery na poti do popolne spremembe spola.

V Trbovljah smo obiskali Odlazkove ter z Matjažem in njegovo ženo Marino v družbi 19-letne edinke Avery govorili predvsem o tem, kaj takšna sprememba prinese tudi staršem, ki sta 16 let vzgajala in ljubila Nejca, potem pa sta sina zamenjala s hčerko, ki jo zdaj šele dobro spoznavata.

»Matjaž je zelo duhovit in zaradi tega vse dosti lažje premagujemo,« pravi Marina, Avery pa: »Pri celotnem procesu sprejemanja je bil bolj stabilen oči, bolj pa je razumela mami. Mami je bolj čustvena, oči pa bolj trden.« Odlazkova sta svojemu otroku v veliko podporo in ga povsem sprejemata – je pa ta sprememba zanju šok, saj se jima je rodil sin, zdaj pa imata hčer. Od prve sekunde nista dvomila glede tega, da bosta otroka pri spremembi podprla, a, logično, tudi onadva potrebujeta čas, da se privadita na stvari, kot na primer na to, da morata otroka naslavljati z imenom, ki mu ga nista izbrala ob rojstvu, in da govorita zdaj o njem v drugem spolu. Zato tudi v članku uporabljamo moški spol in ime Nejc za otroška leta, za sedanji čas pa Avery in ženski spol.

Stran od starega imena

Avery, ki je ravno končala srednjo šolo in bo eno leto pavzirala, nato pa namerava študirati in se naučiti dela z roboti, si je ime izbrala sama. Starša nad izbiro nista bila navdušena. »Najraje bi videla, da bi bila Neja. Ljubkovalno jo kličem Nejči ali ljubi,« pravi Marina, a Avery pojasni, da kakršna koli različica prejšnjega imena sploh ni prišla v poštev: »Hočem se oddaljiti od prejšnjega imena, ki me spominja na vso grozo, ko sem živela življenje, ki ga nisem marala.«

»Čakali smo, da konča srednjo šolo. Avery je zdaj maturirala, zato smo spregovorili tudi javno,« doda mama Marina, menedžerka vseživljenjskega izobraževanja. »Malo brez zveze se mi je zdelo, da vsakemu posebej razlagam, kako je z Avery. Tega nismo skrivali, nismo pa niti obešali na veliki zvon. Z objavo smo želeli doseči čim več ljudi, da bi bilo konec ugibanj in vprašanj. In očitno je uspelo, saj je bila objava viralna,« pravi Matjaž, po poklicu organizator dela, ko v piceriji, ki je v bloku, kjer stanujejo, sedemo za mizo in začnemo pogovor. Čeprav so Trbovlje majhno mesto, s sosedi ni bilo težav, je bilo pa zato huje v srednji šoli, a ne zaradi sošolcev, saj se je med njimi razvil nekakšen bratski odnos. Večja težava so bili dijaki iz drugih razredov, ki pač niso razumeli, kaj pomeni, če se nekdo v telesu, s katerim se je rodil, ne počuti dobro.

Znakov nista opazila

»Odkar se spomnim, sem imela občutek, da sem bolj ženska,« pravi nežna in krhka dolgolasa Avery. Starša se ne spomnita, da bi Nejc od vrtca do srednje šole kazal znake, ki bi ju lahko prepoznala kot ženske. »Igral se je z vsemi igračami, tudi avtomobilčki. V vrtcu se je igral s fantki, je pa res imel vedno več prijateljic kot prijateljev,« povesta. Marina doda, da je morda ena redkih stvari, ki je izstopala, ta, da imata z možem oba rada šport, medtem ko njega šport ni zanimal, želel pa si je plesati; ampak gotovo tudi vi poznate kup fantov, ki niso ravno za žogo in tek.

Ljubeča starša nista opazila, da je Nejc ob koncu devetletke že zelo težko oblekel majico, če ni bila vsaj malo ženstvena. V srednji šoli so ga kot bolj feminilnega fanta, ki je že nosil dolge lase in si kdaj nalakiral nohte, dobro sprejeli. V razredu je vladal občutek bratstva, našel si je najboljšega prijatelja, z njim je bil povsem odkrit. Drugi so se znali zafrkavati, a oče pove, da Avery zaradi tega ni delala drame. »Zmerjanje je tudi sicer sestavni del srednješolskih odnosov. Avery so včasih zmerjali s pedrom, jaz pa sem ji svetovala, da nima smisla, da se zapleta z njimi,« pravi mama, ki je prav zaradi težav z ljudmi, ki imajo predsodke, želela, da bi Nejc s spremembo počakal do konca srednje šole.

Usodno nakupovanje

Odlazkova sta pred šestimi leti doživela velik šok, ko je 13-letni Nejc spregovoril o svoji skrivnosti. Odpravljali so se v Celje, Matjaž je skočil po opravkih, Nejc in Marina pa sta se vozila do trgovine z oblačili. Nejc se v moških oblačilih, ki jih je imel na sebi, ni počutil dobro, mama pa je opazila, da nekaj ni v redu. Rekla je, da bo ustavila avto, dokler ne pove, kaj ga muči. In tako je priznal, kaj oziroma kdo je. Mama je novico pozneje povedala očetu. Za oba je bil to velik šok, saj nista niti slutila kakšnih težav na tem področju.

Nejc je bil strašno zaželen otrok. Prej sta se zgodila dva spontana splava, tako da sta se do njegovega rojstva že zelo namučila. »Zato sva za tega otroka pripravljena narediti vse! Pri nobenem od naju ni bilo nikoli vprašanje sprejetja. Mene je v prvi vrsti skrbelo za njegovo življenje. Poudarjala sva, da bo moral dobiti trdo kožo, saj vemo, kakšna je družba, polna predsodkov … Druga stvar, ki me je plašila, so bili hormoni in njihovi stranski učinki. Celo k zdravniku sem šla, da mi je pojasnil, kaj je s tem. Pa seveda strah pred operacijo, ko je Avery povedala, da bo šla s spremembo do konca. Čeprav pravijo, da ni zahtevna, je to vseeno operacija in vemo, da lahko tudi pri najpreprostejših posegih pride do posledic,« pravi Marina, ki bi kot vse mame rada zaščitila otroka čisto pred vsem.

Matjaž težko razloži, kaj se mu je dogajalo v glavi, ko je izvedel za sinovo skrivnost, razen tega, da je imel čisto zmedo. »Marina je takoj začela razmišljati, kaj lahko naredimo. Jaz pa sem razmišljal, kako težko bo to življenje za Nejca oziroma Avery. Po vrnitvi z nakupovanja sem šel s prijateljem na pivo, mu povedal, kaj se je zgodilo, ko pa sem prišel nazaj domov, sem Nejca objel in rekel: Okej, gremo naprej. Je, kar je. Zmeda je popolna, ko to izveš, šok prav tako, polno nekih čustev se ti podi po glavi. To je velika stvar.«

Vedno skupaj

Preden se je Avery razkrila, je vse podrobno raziskala, zato je staršema svojo situacijo zelo dobro razložila in ju celo potolažila. Proučila je celo to, kako posameznim družinskim članom povedati takšno novico. Medtem ko je Avery, kot pač vsi najstniki, informacije iskala na spletu, sta starša iskala strokovno pomoč. »Najprej smo šli vsi trije na LEGEBITRO k svetovalki Mateji. Mateja je bila šokirana, ker se ji je v šestih letih prvič zgodilo, da sva prišla na pogovor oba starša. Ali pride otrok sam – tega je 90 odstotkov – ali pa s histerično mamo.

To se nama je zdelo prav fino. Kot družina smo hoteli vedeti, kaj moramo narediti. Mateja nam je vse razložila in nas napotila k psihiatru. V Sloveniji se samo dva ukvarjata s spolno identiteto. Ko smo opravili pri njem, nas je naročil pri kliničnem psihologu. Vsepovsod smo šli vsi trije,« pove Marina, Matjaž pa dodaja, da podpirata Avery v vsem. Je pa vprašanje, ali sta sama že predelala, da je Marina rodila sina, zdaj pa imata hčerko …

»Moškemu je po mojem to težje sprejeti. K nam je prišla Averyjina prijateljica iz Avstrije, ki je tudi v procesu menjave spola. Takoj sem jo naslavljala s Tabi, kot ji je zdaj ime. Avery me je vprašala, zakaj njo lahko kličem Tabi in jo naslavljam kot žensko, nje pa še zdaj ne morem. Odgovorila sem, da sem njo že spoznala kot deklico, njega pa 19 let poznam kot Nejca … Težko je preskočiti,« je iskrena Marina, Matjaž pa dodaja: »Tudi jaz sem Nejcu rekel, da ni dvoma, da ga bom sprejel kot dekle, vendar mi mora dati malo časa. Vsekakor je to težje za otroka kot za starša, a tudi nam staršem ni lahko. Tudi mi moramo skozi proces vseh možnih čustev. Niti ne veš, kaj se ti dogaja v glavi, ker to ni stvar, s katero bi se soočil vsak dan.«

 Starša se še učita 

Avery je do staršev razumevajoča, saj pravi, da je imela prednost, ker je že nekaj let raziskovala spremembo spola, starša pa sta bila s tem soočena nenadoma. »Tudi starša se učita,« pravi, zadovoljna, da se zdaj, ko so po Facebooku obvestili prijatelje, starša še bolj trudita, da bi jo ves čas naslavljala v ženskem spolu, čeprav oba pravita, da v njej še vedno vidita tudi Nejca. »Odkar je Matjaž dal objavo na FB, jo naslavljam kot žensko. Čeprav so nas na FB nekateri celo kritizirali, češ da delava reklamo zase, sva v ta intervju pristala, ker smo spoznali, kako pomemben je bil že samo zapis na družbenem mediju! Nekdo je namreč napisal, da ga je Matjaž z objavo rešil, ker je že hotel narediti samomor, zdaj pa se je razkril. Nekdo drug je prišel k nam in povedal, da je izgubil sina pri 18 in kako bi dal vse, da bi imel take ‘probleme’, kot jih imamo mi. In tako sem res začela razmišljati: Naj bo Avery tisto, kar hoče biti. To res ni nič takega. Ona je srčna, empatična, čustvena. Boljšega otroka si ne bi mogla želeti.«

Najprej si lažeš, da gre za fazo

»Je pa vseeno res, da so bili doma nekaj časa problemi, ker teh stvari ne moreš sprocesirati čez noč,« nadaljuje Matjaž. »Potrebuješ nekaj let. Greš preko faz. Najprej si lažeš. To, da ga bo minilo, da je samo faza, sva upala kakšni dve leti, potem pa sva videla, da je trdno odločen. Nama je popolnoma vseeno, kaj govori okolica. Vsem prijateljem sva povedala! Če kateri tega ne bi sprejel, naj gre, ker to ni prijatelj! Nama je pomembno, da je najin otrok srečen.«

Marino je najbolj skrbelo, da bi imela Avery težave, da bi jo pretepli … »Zaradi mene bi se lahko že v prvem letniku oblačila v žensko, a zaradi strahu pred vrstniki tega nisem hotela. Predlagala sva ji, naj naredi srednjo šolo, naj maturira, potem pa naj gre tako, kot želi …  Celo o selitvi v London smo razmišljali, da bi ji bilo lažje. V četrtem letniku si je že lakirala nohte. Mene je zaradi tega skrbelo, za Avery pa so nohti pomembnejši kot strah,« pravi Marina, Matjaž pa prikimava in potrjuje, da sta se res bala, da bi jo okolica prizadela. Avery to razume, zato je pristala in počakala s popolno spremembo, vseeno pa pravi, da ji v moški vlogi res ni bilo lahko. Breme napačnega spola je bilo zanjo še veliko hujše od žaljivk ali tepeža.

Obleke so čudežno izginjale

Avery je zdaj že videti kot mlada dama, a njena garderoba je še vedno polna hlač, ne kril. Trenutno nosi mamina oblačila, seveda pa z vsakim nakupom nabavita še za kaj novega. »Na začetku je bilo za mamo grozno, ker sem nosila njene obleke,« pove Avery, Marina pa pojasnjuje, da ji sploh ni bilo jasno, zakaj so njene obleke drugje in ne v omari, kamor jih je pospravila. »Pa našla sem tudi ženske kopalke in se čudila, od kod so se vzele – ker mi ni povedala, da jih je kupila. Ko je šla prvič v Avstrijo k prijateljici Tabi, sta šli po nakupih in ena od stvari, ki jih je kupila tam, mi je zelo všeč. Okus za obleke imava enak!«

Avery, ki se mora še uradno preimenovati, zdaj jemlje hormone, operacije pa še ni imela, saj čaka na pregled pri endokrinologu. Operacija pomeni, da ne bo imela bioloških otrok. Starša se s tem ne obremenjujeta, Avery pa ju tolaži: »Saj se da tudi posvojiti. Brez skrbi, imela bosta vnuke!«

Marina in Matjaž pravita, da je doma zdaj enako kot prej, da je itak Avery ista oseba kot prej Nejc. »Nejca sem poznal 19 let, Avery poznam nekaj mesecev. Pa saj je isti/ista. Najin otrok je. Osebnost je ista. Oba imava rada humor, približno enako glasbo, to je indie rock. Bila sva skupaj na koncertu The Cure. Kitaro igra …« A ko Avery pravi: »Zdaj se pogovarjamo drugače. To nas je zbližalo,« Matjaž doda: »Take stvari, kot se dogajajo nam, družino bodisi razbijejo ali pa jo še bolj povežejo. Mi smo se še bolj povezali, čeprav smo se že prej dobro razumeli.«