Življenje je nepredvidljivo in tudi zdaj lahko rečemo samo, da ljubezen ubira neverjetna pota. »Dolga leta sem bil čisto običajen fant iz okolice Ljubljane, ki je svoje poslanstvo našel v pomoči ljudem. Že pri 14 letih sem vedel, kaj si želim postati. Hvaležen sem, da sem uresničil svoje želje. Vpisal sem se na zdravstveno šolo, nadaljeval študij in postal diplomirani zdravstvenik.
Ko nas je razredničarka, medicinska sestra, konec tretjega letnika peljala v sobo za oživljanje, sem si rekel, to je to! Zdelo se mi je naravnost magično, koliko znanja in vrhunske usposobljenosti je treba imeti za to delo. Zato se mi ni bilo nikoli težko učiti in usposabljati. Če bi bil oddelčna sestra, bi se mi zmešalo, saj imam rad zahtevna dela in akcijo. No, ja, vsaj na začetku moje poklicne poti je bilo tako. Po diplomi sem se zaposlil na reševalni postaji UKC Ljubljana in ostal štiri leta. Nato sem šel v urgentno službo zdravstvenega doma Vrhnika, od tam pa po naključju na Jesenice, saj sem želel v bolnišnico,« pripoveduje Miha, ki je neskončno užival, ko je bil del ekipe, kjer je bilo ogromno adrenalina ob reševanju življenj.
Od začetka ga je vznemirila vsaka sirena. Ustrezali so mu izzivi, ki jih ne zmore vsak, in situacije, v katerih se je treba znajti v hipu. Dolga leta je delal po cele dneve in ponoči, to je poklic za mlade in polne energije. Zato ni čudno, da si je po desetih letih nenehnega stresa zaželel bolj umirjenega dela. Ko je prišel v bolnišnico Jesenice, je bil urnik resda bolj umirjen, vendar pa je slovenski zdravstveni sistem močno prizadela epidemija covida-19. Bilo je precej hudih primerov, a se je hitro privadil in srčno rad hodi v službo na oddelek za anestezijo in reanimacijo.
Srčno predan svojemu delu
»Komu bi se zdelo daleč voziti se vsak dan, jaz v tem uživam. Proti Gorenjski ni gneče, prava nagrada pa je, ko se iz ljubljanske megle vozim proti sončnim gorskim kulisam. To me vedno spravi v dobro voljo, veselim se tudi prijetnih sodelavcev. Z mnogimi smo postali prijatelji,« pove Miha, ki je sprva živel »običajno« življenje heteroseksualnega moškega. Imel je punco, vendar nekaj ni »štimalo«. Že nekaj časa je slutil, zakaj je tako, vendar je sprva to poskušal zatreti. »O istospolni ljubezni slišiš toliko negativnega, da si tega, kar čutiš, preprosto nočeš priznati, bojiš se, da delaš narobe in bo imelo hude posledice. Vendar nisem hotel živeti v zanikanju. Končal sem razmerje, saj sem si rekel, da nočem varati, obenem pa tudi ne tako živeti. Potrebnega je bilo veliko poguma, da sem se sprejel. Če bi ljudje vedeli, kako veliko, ne bi nikomur rekli žal besede. Vendar v vsem tem času, razen na začetku, ko je resnica butnila in sem si jo moral priznati, nisem imel krize. To sem izpeljal in šel dalje,« pripoveduje Miha, ki je Nejca iz Krope poznal že dolga leta, vendar se nista menila drug za drugega.
Dragocena podpora staršev
»Jaz sem živel čisto običajno življenje v Kropi. Moj oče je sociolog, mama pa učiteljica. Oba imata posluh in rada pojeta. Vedno pa sta me podpirala, ko sem si že od malega želel ukvarjati z glasbo. Verjetno je bilo to, da nista iz glasbenega sveta, velika sreča, saj me nikoli nista silila vaditi inštrument, zaradi česar odneha veliko otrok. Mene sta samo podpirala in pustila, da se odločam sam. Petnajst let sem v cerkvi igral orgle, hodil v glasbeno šolo v Radovljici, se v Ljubljani vpisal na Akademijo za glasbo in se že pred koncem študija zaposlil v Slovenski filharmoniji. Še dve leti pa sem se na Dunaj vozil študirat. Tisto so bili res nori časi. Nikoli ne bom pozabil, kako sem ob štirih zjutraj sedel v avto, se odpeljal na Dunaj, kjer sem imel uro s profesorjem, se vrnil v Ljubljano, ko smo imeli abonmajski koncert v Cankarjevem domu, nato pa še celo noč žuriral in zjutraj spet imel vajo! Danes mi je kaj takega nepredstavljivo. Pri tridesetih te telo ustavi samo. Zdaj je rehabilitacija bistveno daljša, prej pa je tako rekoč ni, samo vstaneš in greš,« se smeji Nejc, ki je obenem sodeloval še v vrsti glasbenih zasedb.
Resnica se širi kot požar
Sprva se tudi on ni zavedal svoje istospolne usmerjenosti. Imel je punco, večkrat, počasi pa je v njem zorela resnica, da ga privlačijo moški. »Ko je bila Esmeralda, sem bolj gledal Joseja Armanda kot njo. In tako počasi začutil. Vesel in hvaležen sem, da moji starši s tem niso imeli težav. Oče morda že zaradi svojega poklica sociologa ne, oba sta to lepo sprejela. Pa tudi okolica. Kropa je navsezadnje majhna vas, kjer vsi o vseh vse vedo. Sprva se je razvedelo kot požar po Istri, vendar ni bilo nobenega problema.« Miho so zelo lepo sprejeli, skupaj gresta na bazen in naokoli. »Če ljudje začutijo, da si te bodo lahko podredili, skočijo nate in te začnejo praskati, če pa se jim zoperstaviš in odgovoriš z njihovimi vprašanji, jih najprej to šokira, potem pa imaš mir. Slovenija je prijazna do istospolnih oseb, res pa je tudi, da nikoli tega ne obešam na veliki zvon in se v javnosti nikoli ne držim za roke ali poljubljam,« iskreno pove Nejc, Miha pa navrže, da svoje homoseksualnosti ni nikoli skrival. Je pa bilo kar nekaj zabavnih situacij.
Denimo, ko je prišel na reševalno postajo med sto moških, ki niso imeli nikoli opravka z deklariranim gejem, pa niso vedeli, kaj naj počnejo z njim. Enkrat se je eden opogumil in ga direktno vprašal, ali je res gej. Odvrnil mu je pritrdilno, radovednež pa je navrgel še, zakaj tega ne pove javno na sestanku. Žogico je vrnil s tem, da bo to tudi storil, ko bodo vsi imeli toliko poguma in ga to tudi vprašali. Čez en mesec so bili vsi prijatelji. Ravno tako je bilo v slovenski vojski, kjer je rezervist zdravstvenik in hvaležen, da obstaja ničelna toleranca do kakršnega koli zbadanja in šikaniranja.
Ljubezen, samo ljubezen
Miha in Nejc sta se »uradno« spoznala pred šestimi leti. Sprva sta bila eno leto prijatelja, ki sta skupaj uživala v športu – oba obožujeta smučanje, plavanje, vzpone na Šmarno goro, Nejc je tudi inštruktor pilatesa. »Ko sva ugotovila, da naju veže več, je šlo pri Mihi bolj hitro, pri meni pa počasi. Preselila sva se in začela skupno življenje z vsemi vzponi in padci, ki jih prinaša ljubezenska zveza. Jaz namreč na začetku nisem imel metuljčkov. Ko pa so prileteli čez dva meseca, sem bil navdušen. Uradni začetek najine zgodbe je 8. avgust 2017. Nisem si mislil, da se bo to zgodilo in tako močno. Še zdaj, po petih letih, čutiva neverjetno strast, kemijo in si želiva, da bo trajalo čim dlje.
Ni nama bilo težko povedati staršem, saj sva že prej imela zveze z moškimi. Iz teh sva se predvsem naučila, česa nočeva. Pri dvajsetih je pač drugače kot pri tridesetih ali še pozneje,« razlaga Nejc in dodaja, da ko sta z Miho postala par, si je želel to čim prej potrditi tudi uradno, z zaroko in s poroko. Vendar je bil previden, želel je dati času čas in se prepričati, da bo njuna ljubezen trajala. Dejal mu je, naj počakata do njegovega 30. leta, potem pa bosta videla. »In prišel je moj 30. rojstni dan, pa 31., imela sva se fino, vendar ni nič več omenjal zaroke in poroke vse do marca lani, ko sva šla na dopust na Maldive. Na izletu na sipini, ki je obkrožala atole v obliki prstana, me je sredi mivke in turkizne vode nenadoma vprašal, ali bi se poročila. Seveda sem bil takoj za,« se spominja Nejc. Nato sta počasi začela načrtovati poroko. Vajeti je prepustil Mihi, ki je po duši organizator z milijon idejami. Potrditev zveze sta si želela nekje, kjer bi lahko nemoteno uživala s sorodniki in prijatelji. Ko sta letošnje novo leto pričakala v Hotelu Bohinj in se do jutra zabavala z uslužbenci hotela, s katerimi so se hitro spoprijateljili, sta vedela, kje se bosta poročila. Prvo julijsko soboto sta zakupila hotel, saj nista hotela, da bi se svatom mudilo domov.
Vrhunec romantike
Mladoporočenca sta s pričama v Bohinj prišla že dan prej, da so si odpočili in privoščili še večerjo, v soboto pa je šlo zares. Obred se je začel s panoramskim letom nad Bohinjem in Gorenjsko, na katerega sta povabila tudi priči. Po pristanku pa sta bodoča mladoporočenca sedla na zapravljivček, kjer ju je možak v narodni noši v družbi vnuka popeljal do hotela. »Vožnja je v prekrasnem sončnem dnevu trajala dobre pol ure. Sproščeno smo klepetali in odzdravljali mimoidočim, ki so nam mahali. Nato pa je sledil obred, kjer sem si privoščil še stavo s prijateljico. Rekla mi je namreč, da si ne upam reči kakšne druge besede kot da. Ko me je matičarka vprašala, ali želim Nejca za moža, sem strumno odvrnil: 'Ohka.' Skoraj ga je kap, svate pa tudi,« se muza vedno za vse vragolije pripravljeni Miha. Nejc pa je potočil solze, ko so prijatelji iz tujine, člani mednarodne komorne zasedbe Ensemble Minui iz Avstrije, katere član je tudi on, v čisti slovenščini zaigrali pesem Oj, Triglav moj dom. »Še do matičarja nisem prišel, pa sem bil že čisto moker. Obred je bil prekrasen: matičarka je bila družinska prijateljica, na koncu so nam igrali kolegi iz Slovenskega godalnega seksteta. Najbolj naporno je bilo sprejemanje čestitk 120 svatov ... Čeprav sva se trudila zadržati solze, sva bila čisto preč od ganjenosti.« Nato pa je v prekrasno okrašeni dvorani, za kar je poskrbel Žiga iz Tiste cvetličarne, sledila zabava. Veliko povabljencev je prineslo inštrumente, pa so ob zvokih kitare, violin in drugega peli in plesali do pol petih zjutraj. Nato je sledilo par kratkih ur spanca, v nedeljo ob enih popoldne pa so poroko zaključili s skupnim zajtrkom.
Nepozabno slavje
»Bilo je res nepozabno. To so zgodbe za stara leta, ko si rečeš, sem pa res lepo živel. Tudi za naprej si želiva, da nama bo še tako lepo. Rada potujeva, oboujeva morje in šport, potapljanje, smučanje ... Želiva si usklajevati kariero in prosti čas. Nekoč si želiva skupaj živeti v hiši. Vendar sta naravi najinega dela tako različni, da bo to še izziv. Vesela in hvaležna sva, da se je končno spremenil tudi zakon, da sva zdaj tudi uradno poročena, ne samo partnerja. Otrok si ne želiva, s seboj imava toliko dela in izzivov, da ne veva, kje bi našla energijo in čas še za vzgajanje potomstva. Zato pa toliko bolj spoštujeva in občudujeva ljudi, ki se srčno in predano posvečajo družini. Obenem pa sva hvaležna, da se pri nas stvari premikajo v smer strpnosti. Prekrasno na poroki je bilo, ko je žena prijatelja predlagala svojemu možu, naj gre plesat z mano... Pa sta ta dva zakonca zelo verna, hodita v cerkev, vsako nedeljo k maši, a se jima je zdelo najbolj naravno in normalno, da moški zapleše z moškim. Še vedno je normalno in sprejemljivo videti dve ženski plesati skupaj, če pa to storijo moški, vsi skočijo v zrak. Veseli me, da se počasi to spreminja,« pravita Miha in Nejc, ki se v zvezi spoprijemata tako z vzponi in padci, pa tudi čisto običajnim zakonskim življenjem.
»Ko se skregava, sva kot dva leva. Ko pa je mirno, predeva kot mucka. Imava se zelo rada, se podpirava, ko ima kateri težave. Na srečo se še ni zgodilo, da bi jih imela sočasno. Brezpogojno si stojiva ob strani in na srečo nimava 'tihih maš'. To človeka prizadene bolj kot vsako kreganje,« sta soglasna zakonca, ki sta kljub poročni zaobljubi obdržala svoja priimka. Še enkrat se vrneta k spremembi zakona: »Končno ne bomo več drugorazredni državljani samo zato, ker smo drugače spolno usmerjeni. Če kot marginalna skupina nimam nobenih olajšav, naj imam tudi enake možnosti in pravice kot drugi. Midva nisva za velike kampanje in transparente, to so naredili že naši predhodniki in dosegli svoje. Danes biti aktiven pomeni, da si v svojem okolju, v malih skupnostih to, kar si, in tako pomagaš ljudem premagati pomisleke in predsodke, da nisi nič drugačen od njih. Ko smo se dogovarjali za tole zgodbo, je bil Nejc sprva proti, nato pa je privolil vanjo, kot njegov mini prispevek k temu, da sva se lahko poročila. Da nas ljudje bolje razumejo in se gredo poročit, če si to želijo. Ni nemogočih sanj, če vanje zares verjameš,« je še povedal Miha.
