Bilo je februarja letos, ko se je tretjič cepila proti covidu. Ker je bila po cepljenju telesno čisto na tleh, pa tudi psihično izžeta, se je posvetovala z zdravnikom. Poslali so jo na številne preiskave in izkazalo se je, da ima kronično levkemijo ter mnogocelični B limfom.
»So mi pa takoj povedali, da nisem zbolela zaradi cepljenja proti covidu, temveč je bolezen v meni izbruhnila že pred tem in počasi ter nadvse zahrbtno napredovala.«
Do letošnjega februarja ni imela hudih zdravstvenih težav, zato tudi ni šla k zdravniku. »Pogosto sem bila sicer zelo utrujena, a pretekla zima je bila, tudi zaradi epidemije, za našo Zvezo prijateljev mladine Ljubljana Moste-Polje zelo naporna v vseh pogledih.« To, da je včasih malce sesuta, je pripisovala letom in večjemu obsegu dela. »Tudi moji mlajši kolegi in kolegice so bili pogosto izčrpani.«
Zdravijo jo s citostatiki
Prizna, da so kemoterapije hudo naporna reč. »Po vsaki taki terapiji postane moj že tako šibek obrambni sitem še šibkejši. Zato obstaja nevarnost okužb in zapletov, pa tudi fizično močno oslabiš.« In ravno ko se malo pobere in počuti že skoraj tako pri močeh kot pred boleznijo, je na vrsti nova kemoterapija. In znova sledijo slabost, bruhanje ter občutek, da se življenje izteka. Ves čas si želi, da v obdobju med kemoterapijami ne bi bilo kakšnih dodatnih zapletov, saj bi se potem zdravljenje podaljšalo. To, da je izgubila lase, trepalnice in obrvi, je ne vznemirja. »Vem, da mi bo vse znova zraslo, ko bom končala s kemoterapijami.«
Za zdaj je pred njo še zadnja tretjina zdravljenja, napovedi so optimistične, njena volja do življenja pa še vedno zelo močna.
In kako se počuti?
»Gotovo nič drugače kot vsi drugi onkološki bolniki. Včasih bolje, lahko bi dejala, da dobro, drugič slabše in še bolj slabo. Počutje se spreminja tudi večkrat na dan. Kadar je slabše, priznam, da za vsako uro, ki jo preživim na nogah, sploh v fazi najintenzivnejšega učinkovanja kemoterapije, potrebujem več počitka.«
A še vedno se vsak dan sliši s sodelavci ZPM Ljubljana Moste- Polje. »Tudi delo, ki ga imaš rad, je zdravilno in daje upanje.«
Svet na glavi
Mnogi, ki zbolijo za rakom, pravijo, da se jim je sesul svet in da mislijo le še na smrt. »Pri meni ni tako. Verjamem, da bom tudi v tej bitki zmagovalka. Ne more biti drugače.«
V življenju je doživela že resnično veliko stvari. »Dobrih in mnogo več slabih, zato mi novica o težki bolezni ni obrnila sveta na glavo. Tudi zato ne, ker smo prav v tistem času pomagali zares veliko družinam, ki jih je prav rakava bolezen pripeljala v izjemno stisko in pomanjkanje,« pravi. Spominja se, da jo je le dva dni pred lastno diagnozo hudo prizadela smrt mlade mamice, ki je imela raka in je bolnemu očku zapustila dve majhni deklici.
Čeprav je torej na neki način živela z rakom, saj je pomagala tudi številnim otrokom in družinam s to kruto boleznijo, jo je njena diagnoza močno presenetila: »Bila sem prepričana, da dobro skrbim za svoje zdravje in da res ne bom zbolela za rakom.« Veliko se je gibala, uživala zdravo hrano, pozitivno razmišljala, ob tem pa opravljala preštevilna dobra dela, ki so ji dajala veliko zadovoljstva. Znano je, da kjer je odpovedala država, tam je pomagala Anita Ogulin z ekipo.
»Pa tudi resno bolna nisem bila nikoli,« pristavi. Zato se je ob svoji diagnozi znašla v stiski. Ne toliko zaradi sebe, »hudo mi je bilo, ker nisem vedela, kako naj to sporočim svojim dragim: možu, otrokoma in vnukoma. Bala sem se zanje, da jih bom s svojo boleznijo prizadela, ranila.«
Hkrati ni vedela, kako bo vest o njenem raku sprejela ekipa ZPM Ljubljana Moste-Polje, pa številni prostovoljci, donatorji in drugi srčni ljudje, s katerimi s skupnimi močmi pomagajo otrokom ter njihovim družinam ustvarjati lepši in boljši svet. »Skrbelo me je, kako bodo to slabo novico sprejeli.« Pa jo je skrbelo zaman. Vsi so ji v oporo in jo kar naprej sprašujejo, ali kaj potrebuje.
Prosi za pomoč
Ko je izvedela za diagnozo, pa je tudi sama zaprosila za nasvet. »Priznam, da sem želela zunanji pogled na stanje, v katerem sem se znašla. Zato sem poklicala prijateljici, se jima izpovedala ter ju prosila za nasvet in pomoč.« Potrebovala je toplo in prijazno besedo, pa razmislek in predvsem čas, kako to povedati vsem, ki jih ima rada, jih ceni in spoštuje. Ob tem je nehote ugotovila, da je morda pretiravala v skrbi za druge in ob tem ni znala prisluhniti sporočilom lastnega telesa ter duše. »Na to so me sicer mnogi opozarjali, ampak jim nisem prisluhnila.«
Zdaj ugotavlja, kako pomembno je, da si človek vzame čas tudi zase. »Da je, kadar je treba, sam s seboj in v stiku s svojimi potrebami, željami ...« Skladno s tem zdaj tudi ravna. »Čeprav se to morda sliši bolj kot floskula, me je ta izkušnja trdno prepričala, da tako mora biti. Da to res drži! Da moraš poskrbeti za lastno zdravje v smislu imeti rad sebe, da lahko ljubiš tudi druge,« pravi.
Mojca Senčar
Potem se spomni na svojo drago prijateljico, legendarno prim. Mojco Senčar, zdravnico in dolgoletno predsednico Europe Donne, ki je bila bolnica z rakom ter prava bojevnica za ženske z rakom dojk in ozdravljenke od te bolezni. »Večkrat je dejala, da bi pojedla tudi živo krastačo, če bi bila prepričana, da bo z njo premagala raka,« pove.
Pa vendar Anita Ogulin ta hip ne uporablja komplementarne medicine. »Zelo cenim strokovno mnenje zdravnikov. In resnično težko izbiram prave besede hvaležnosti za vso zdravstveno ekipo Onkološkega inštituta, ki me zdravi.« Prepustila se jim je. »Moje življenje je v njihovih rokah, kajti če ne bi bilo tako, bi bila moja tuzemska pot že končana.« Ravna se izključno po njihovih navodilih. »Povedali so mi, da ob sistemski terapiji drugih podpornih zdravil in pripomočkov ni zaželeno uživati.« Zato jemlje le nekaj vitaminov in prehranskih dodatkov, ki ji krepijo oslabeli obrambni sistem. Ob tem ji na daljavo daje notranjo moč tudi bioenergetik Boris. »Sam se je ponudil in njegove terapije sem hvaležno sprejela. Pa še res mi pomagajo.«
Ob tem si ne more kaj, da ne bi bila vesela napredka medicine: »Znanosti bi morali dati večjo veljavo ter ji nameniti več denarja za raziskovanje in povezovanje.« Tudi v ali predvsem v medicini.
Hvaležnost
»Ko na Onkološkem inštitutu vidiš, kaj vse zdravstveni delavci storijo za vsakega bolnika, si ne moreš kaj, da te ne bi objela ganljiva hvaležnost.«
Moč ji daje tudi družina. »Tako zelo dragocen je čas, ki ga preživim z otrokoma in vnukoma, ter želja, da skupaj še kaj lepega doživimo.« S pozitivno energijo jo navdajajo tudi sodelavci in sodelavke ZPM Ljubljana Moste-Polje, ko na daljavo opazuje, kako dobro opravljajo svoje poslanstvo, ki, roko na srce, res ni majhno.
»Projekti in programi, kot so Veriga dobrih ljudi, Botrstvo v Sloveniji in Dobro sem ter številni drugi, ki vključujejo otroke, mlade in družine iz vse Slovenije, s celostno podporo in konkretno pomočjo niso mačji kašelj. Obsežni so, celoviti in nadvse učinkoviti. Resnično ne poznam programa v vsej zgodovini humanitarnega delovanja, ki bi bil tako učinkovit kot so programi, ki smo jih na osnovi neposrednih in terenskih izkušenj postavili v naš čas in slovenski prostor,« je srečna zaradi opravljenega dela.
Hkrati prizna, da je resnično hvaležna, da ji prav vsi ljudje, ki jih spoštuje in ima rada in s katerimi je kakorkoli sodelovala, pa tudi nepoznani, izražajo podporo ter ji želijo, da se čim prej pozdravi. Pove, da jo tudi taka podpora res krepi in ji daje upanje v dobre ljudi.
Jo je bolezen spremenila?
Še vedno je enaka Anita. »Moja osebnost se ni in ne more spremeniti. Sem pa prišla do spoznanja, kar sem sicer že rekla, a bom še enkrat, da se moram naučiti misliti in skrbeti tudi zase.«
Ko odhajam, reče, da, kolikor zmore, še naprej bdi in spremlja delo na ZPM Ljubljana Moste-Polje ter prisluhne tudi klicem otrok in družin v stiski. »Če ne bi nič delala, bi kar zbolela,« sklene in me hudomušno pogleda.
Vse dobro, draga Anita!
