ŠTUDIJ NAMESTO MOTORJA IN LJUBICE

Kaj je najboljša investicija za prebroditi krizo srednjih let?

Marija Šelek/revija Jana
24. 7. 2022, 21.25
Deli članek:

Nedavno sem se na računskem sodišču zaklepetala s prijaznim varnostnikom, ki mi je vzbudil zanimanje zaradi kupa knjig na mizi. To ni bilo lahkotno čtivo, ampak dela romunskega religiologa. Izkazalo se je, da pred mano sedi diplomirani sociolog in zgodovinar, ki mu manjka samo še magisterij. In za katerega je aktualna Slovenka leta ena izmed treh najpomembnejših žensk v njegovem življenju.

Šimen Zupančič
Klemen Preložnik, poseben biser med varnostniki

Zrasel je v preprosti delavski družini v Kamniku, se po osnovni šoli vpisal na kuharsko, a vedel, da si želi več. Ob polnoletnosti je postal vegetarijanec, ker se mu ni zdelo prav, da mora zaradi njegovih brbončic neka duša končati pod nožem. V 30 letih si še ni premislil, pravzaprav je k mesu dodal še ribe in jajca.

V njegovi mladosti je bilo vegetarijanstvo precej revolucionarna odločitev, mnogokrat so ga opozarjali, da bo umrl, in se spraševali, kaj bo jedel. V družini s svojo odločitvijo ni povzročil razdora, saj je kot izučen kuhar znal poskrbeti za poln krožnik. »Še vedno pa sem kuhal mastno in slastno, saj še vedno rad jem, rad imam dobro začinjeno hrano, uporabljam maslo, kislo smetano ...«

Pri 19 letih je šel od doma in nato ga je kaj hitro odneslo v Indijo. Po njej je potoval štiri leta, s prijatelji je prepešačil ves njen jug. »Bili smo mednarodna družba: Nemec, Anglež, Slovenec, pri čemer se mi je zdelo fascinantno, kdo so bili njihovi stari starši. Dedek enega je bil nemški vojak, ki so ga zajeli pri Stalingradu, iz ujetništva se je vrnil v 50. letih, dedek ruskega prijatelja je bil v Rdeči armadi, ki je šla nad Berlin; dedek prijatelja iz Londona je bil vojaški pilot, moj pa partizan. Čez dve generaciji smo se torej njihovi potomci srečali v povsem v drugem kontekstu in lepo sodelovali, sobivali.«

Kriza srednjih let

Po vrnitvi iz Indije je opravljal različna dela in zdaj je varnostnik. Nič se ne pritožuje, bi mu pa srce močneje zaigralo, ko bi lahko unovčil svojo izobrazbo in stopil pred razred, poln zvedavih otrok oziroma mladostnikov. To je izkusil na praksi in bil prevzet.

Z norimi občutki ga je prevzel tudi študij, za katerega ga je na robu krize srednjih letih opogumila žena. »Nisem si omislil nove ženske ali motorja, temveč študij. To je bila najboljša investicija za prebroditi krizo srednjih let!« Mlada energija študentov na faksu ga je poživila. »Počutil sem se, kot bi bil star dvajset let – tako navdihujoče je name delovalo to okolje. Včasih sem se moral kar v ogledalo pogledati, da sem se spomnil, da nisem star 20, ampak 40 let! Odprlo se mi je povsem drugo življenje, kot bi bil v vzporednem svetu, kot bi stopil skozi čas nazaj v svojo mladost.«

Vse moje ženske

S študijem je izživel svojo mladostno željo, potrebo po akademskem udejstvovanju. O mladih, ki jih je spoznal, ima samo lepe besede: »Zelo so vedoželjni, razmišljujoči, inteligentni, veliko vedo, ampak z eno razliko: moja dodana vrednost je življenjska kilometrina. Zelo zanimivo je bilo med diskusijo pri zgodovini, ko smo obravnavali osamosvojitev Slovenije, vsi moji sošolci so se rodili po tem, jaz pa sem živel sredi dogajanja, o katerem smo razpravljali! Ko sem jim to povedal, so me prav čukasto gledali,« se namuzne Klemen.  

Med njegovimi sošolci je bila tudi letošnja Slovenka leta Nika Kovač, ta ga je povsem brez predsodkov povabila v skupino sošolcev, s katero so se skupaj učili. »V mojem življenju so pomembno vlogo odigrale tri ženske: moja žena, Nika Kovač in njena mama Mojca Šebart Kovač. Nika me je povabila k skupnemu učenju in mi s tem izjemno pomagala, njena mama pa me je v najbolj ključnem trenutku, ko sem skoraj obupal, prizemljila, da sem vztrajal naprej.«

Niki napoveduje bleščečo prihodnost. »O njej se bo še veliko slišalo, ona bo še predsednica Slovenije! In fantastično se mi zdi, da sem bil del časa sopotnik osebe, ki bo gotovo pomembno vpisana v našo zgodovino, v dogodke neke države. Pri tem pa moram reči, da pri Niki ni sledu o egu ali nadutosti.«

Intimen odnos z bogom

Že kot otroka so ga zanimale zgodovinske knjige, kriv je najbrž dedek, ki ga je zasvojil s pripovedmi o partizanih. »V šestem razredu sem prebral knjigo Karla Štajnerja 7000 dni v Sibiriji. Tako me je prevzela, da sem v koloniji na morju, ko smo si morali poimenovati sobe, za našo izbral 'gulag Norilsk' – to je bil najhujši sovjetski gulag.« Drugi otroci so raje izbrali imena, kot so kamniški gamsi, vikingi ...
Zadnje čase ga zanima zgodovina religij – prebira o tem, kaj so verovali v starem Rimu, se podučuje o evoluciji krščanske misli, krščanski hereziji, tudi razvoju in zatonu križarjev. »Zanima me fascinacija z bogom na eni strani in odpor do njega na drugi. Na koncu, ko v življenju 'zagusti', pa se vsak ozre k bogu, češ, pomagaj mi. Zanimivo, kako so vse te puščavnike, mistike institucije odrinile. Sveti Frančišek je, na primer, hodil po zelo tanki liniji in bil zelo blizu, da ga razglasijo za heretika. Cerkev se je v tistem času zelo bala uboštva, ki je šlo v take skrajnosti,« razlaga poznavalsko.

»Ena stvar je osebno verovanje, kar zelo spoštujem in cenim – vsaka oseba ima svoj odnos z bogom, in to je zelo intimna stvar, ko se v ta odnos vmešajo institucije, pa se zgodi klik.«

Nisem runkl

V prostem času rad kuha, se ukvarja s hčerko, odkar se je preselil v hišo, je odkril tudi čar ukvarjanja z lesom. »Vse življenje sem mislil, da sem runkl za praktične stvari, zdaj pa sem ugotovil, da mi kar gre. Lotil sem se izdelave visokih gred, kar za nekoga ni morda nič takega, zame, ki sem odraščal v bloku, pa je to velik premik.« K temu ga je nežno, včasih tudi malo manj nežno, spodbudila žena. »Če si dedec in živiš v hiši s tremi ženskami (ženo, hčerko in taščo), pač moraš pokazati, da si moški,« doda v smehu.
Odkril je celo, da Bauhaus sploh ni neka dolgočasna trgovina, temveč sila zanimiv prostor, v katerem mora že dobro paziti na denarnico. Tudi po najinem pogovoru je moral zaviti v kmetijsko zadrugo po vedro za zalivanje gredic. »Če je lep dan, v službi vzdihujem, češ kaj vse bi lahko naredil okoli hiše – odkril sem povsem nov vidik življenja.«