Alarmantno

Lučka Kajfež Bogataj: »Podnebne spremembe odnašajo več življenj, kot jih je vzela korona«

Polona Krušec
22. 8. 2021, 07.50
Deli članek:

Za nami je naporno leto in več. Zaradi covida-19 se je namreč spremenil ves svet, na vseh ravneh. Čeprav je zdravstvena kriza dovolj zahtevna, nad nami visi še ena – podnebna. In njen davek že plačujemo, a bo še višji ...

Mediaspeed
Klimatologinja Lučka Kajfež Bogataj pravi, da bodo vremenski ekstremi vseh vrst vse bolj verjetni.

Človek je s svojimi ravnanji planet prignal na rob. Vse bolj smo podvrženi posledicam podnebnih sprememb, za katere smo odgovorni zemljani s svojimi dejanji. Če ne bomo naredili dovolj, ali sploh česa, pravi klimatologinja Lučka Kajfež Bogataj, naša sogovornica, lahko več milijard ljudi ostane brez hrane in vode. »V vročinskih valovih bi ljudje dejansko umirali, podobno bi bilo s poplavami in drugimi ekstremi. Obstaja tudi nevarnost novih bolezni,« je samo nekaj podob iz možne prihodnosti, ki jih razkriva.

Imamo poleg vas v Sloveniji dobre strokovnjake za vreme in podnebje? Imate enotno stališče o scenarijih, ki lahko doletijo Slovenijo v zvezi s podnebjem in povezanim vremenom?

Slovenija je sicer po številu prebivalcev majhna, a meteorologija in klimatologija sta pri nas kar dobro razviti. Poleg kolegov na Agenciji RS za okolje (Arso), kjer se s klimatologijo na primer ukvarja mag. Mojca Dolinar, tudi sama imam dve sodelavki s tega področja na biotehniški fakulteti, naj omenim še kolega s fakultete za fiziko dr. Žigo Zaplotnika. S scenariji bodoče energetike za blaženje podnebnih sprememb se ukvarjajo tudi na Institutu Jožef Stefan. Nekaj mojih bivših študentov se s problematiko podnebnih sprememb ukvarja tudi v tujini, na primer dr. Blaž Kurnik na Evropski agenciji za okolje. Čeprav smo raztreseni naokrog, pogosto sodelujemo in naša stališča so si z znanstvene plati povsem enotna. Znanost žal ne dopušča več dvomov o vlogi človeka pri globalnem segrevanju. Kar pa v Sloveniji zelo pogrešamo, je krovna institucija, ki bi lahko znanje o podnebnih spremembah nadgrajevala v praktične rešitve, usklajevala raziskave, politike in druge aktivnosti. Take ustanove, ki združujejo znanje in politike, v drugih državah namreč imajo, zato so lahko uspešnejši pri obvladovanju podnebnih sprememb.

Ali vas in druge strokovnjake s področja podnebja in vremena država posluša, sodeluje z vami in pripravlja strategije ukrepov, da bi z njimi naslovila podnebne spremembe? Koliko sploh lahko prispeva tako majhna država, kot je Slovenija, h globalnemu razreševanju problema podnebnih sprememb?

Žal ne gre tako, kot bi bilo potrebno glede na alarmantnost situacije. Prav nobena vlada se do zdaj ni resno posvetila niti blaženju (zmanjšanju izpustov) niti prilagajanju na novo podnebje. Še zlasti za to zadnje bi morali imeti strategije prilaganja za vse sektorje – od turizma do zdravstva. Glede naše majhnosti pa – to ni izgovor za pasivnost. Če pristanemo na logiko majhnosti, lahko svet razdelimo na nekaj tisoč Slovenij in za vsakega od delov rečemo, da je nepomemben. Povrhu je povprečen Slovenec odgovoren za precej več izpustov kot povprečen Afričan ali Azijec. Lahko pa prispevamo tudi h klimatološki znanosti in političnim rešitvam – za to niso potrebni milijoni ljudi.

Kako ste pravzaprav sploh postali klimatologinja?

Deloma zato, ker sem dobila zaposlitev kot učiteljica ravno tovrstnih vsebin, torej klimatoloških, na Univerzi v Ljubljani. Še bolj pa po razpadu Jugoslavije, ko je morala Slovenija svojo klimatologijo postavljati na nove temelje. Nekaj pa je bilo tudi naključij, kot vedno v življenju. Potem pa mi je tematika podnebnih sprememb prirasla k srcu, ker je mnogo bolj interdisciplinarna znanost kot meteorologija. Povezuje znanja fizike, kemije, biologije, geografije, hidrologije in seveda o obnašanju ljudi, torej tudi sociologije in ekonomije.

Ko ste začeli svojo kariero, kakšne težave smo imeli takrat? Kako so se podnebne spremembe v Sloveniji in svetu kazale v tistem času?

Pred desetletji smo imeli kar nekaj okoljskih problemov z onesnaženim zrakom v kotlinah in kislim dežjem ter lokalne težave. Podnebne spremembe so se začele kazati že po letu 1980, a jih nismo tako zelo občutili kot danes. Svetovna znanost pa je nanje opozarjala že od leta 1970, še posebej po letu 1995, ko so globalne meritve nedvoumno pokazale, da se povečuje vsebnost toplogrednih plinov v ozračju in vzporedno s tem globalna temperatura. Svoj prvi članek na to temo, kako se segreva Ljubljana in kaj lahko sledi, sem napisala leta 1991. Takrat še ni bilo opaziti dramatičnih posledic na vodnem ciklu, danes pa so te že izmerljive, pri pogostejših sušah, povečanem izhlapevanju in obilnejših nalivih.

V enem od nedavnih intervjujev ste dejali, da covid-19 ni nič v primerjavi s tem, kar lahko prinesejo podnebne spremembe. Kaj ste imeli v mislih s tem?

Covid-19 je bolezen, ki je s cepljenjem in samozaščitnim obnašanjem obvladljiva. Seveda je povzročila ogromno žrtev, a vreme in podnebne spremembe v zadnjih letih prav tako odnašajo življenja, upala bi si trditi, da mnogo več. Še zlasti v deželah v razvoju. Podnebne spremembe pa so komaj še obvladljive, ustaviti jih tako ali tako ne moremo več. A če se bodo še stopnjevale, bomo v resnih težavah že pri oskrbi s hrano in vodo. Tri milijarde ljudi bi trpele pomanjkanje vode, svetovna pridelava hrane pa bi bila vsaj za petino manjša. V vročinskih valovih bi ljudje dejansko umirali, podobno bi bilo s poplavami in drugimi ekstremi. Obstaja tudi nevarnost novih bolezni. Recimo malarija bi se lahko razširila v zdaj hladnejše kraje. Dvig morske gladine za meter bi potopil številna velemesta in nižinske predele, od Bangladeša do Nizozemske. Vse to bi sprožilo množične migracije, govorimo o vsaj 300 milijonih ljudi, in tudi politične krize ali celo vojaške spopade.

Omenjate, da bi se lahko Evropa hladila, preostali svet pa bi doživljal višanje temperature. Nam to, lepo prosim, razložite malo podrobneje?

Eden od možnih izidov porušenega ravnovesja v klimatskem sistemu je tudi, da oslabi zalivski tok, ki zdaj ogreva zahodno Evropo. V  tem primeru bi se postopno ohladilo na vseh obalah Atlantika, pa tudi Evropa kot celota. Ostali kontinenti tega ne bi občutili in bi se greli naprej. Ta scenarij sicer ni zelo verjeten, vsekakor pa ni nemogoč.

Pravite, da ni še nič zamujeno, ampak je nujno treba začeti takoj. Ob tem bi vas rada vprašala, kje je točka brez povratka in kaj bi lahko bili prvi ukrepi, s katerimi bi naslovili podnebne spremembe?

Točko brez povratka lahko predstavimo na več načinov. Izražena v vsebnosti CO2 v ozračju naj bi bila okrog 350 ppm, kar smo že presegli (imamo vrednost 415 ppm). Lahko jo izrazimo tudi z dvigom globalne temperature, ki ne bi smel biti večji od 2 stopinj. Tega praga še nismo presegli, a smo temperaturo že dvignili za eno stopinjo. Zato je težko podati točno oceno. Vsekakor pa moramo ukrepati takoj. Najpomembnejše je, da naslovimo energetiko. Svet zdaj še vedno poganjajo premog, nafta in zemeljski plin. Takojšnje prenehanje kurjenja premoga je prvi korak. Pa tudi nafto in plin opustiti do leta 2050. Nujne so tudi vse tehnologije za zmanjšanje rabe energije na vseh področjih našega življenja ter naše racionalnejše ravnanje pri prehrani, mobilnosti in potrošnji nasploh.

Za prihodnost Slovenije pravite, da bodo največji izzivi dvig temperature in suše ter da na to nismo pripravljeni. Hkrati pa omenjate ohlajanje.

Ne, ohlajanja na letni ravni zanesljivo ne bo! Bodo pa ekstremi vseh vrst bolj verjetni. In obvladovanje teh je ta hip ključno. Vročinski valovi so tak primer, pa hudi nalivi in hudourniške poplave. Ali pa dolga obdobja brez padavin poleti, ki povzročijo hidrološko in kmetijsko sušo. Izziv bodo tudi škode zaradi pozeb, ki nastanejo zaradi pretoplih zim in nam odnesejo sadjarske letine. Vsekakor bodo težave in nanje se pripravljamo prepočasi in nesistemsko. Še posebno ker se zanašamo na globalne trge in oskrbo. A podnebne spremembe jo bodo zagodle tudi našim sosedom, od katerih zdaj na primer uvažamo hrano.

Kaj lahko že danes naredi vsak od nas, da bi zmanjšal svoj vpliv na spreminjanje podnebja?

Prva stvar je, da se poučimo o podnebnih spremembah. Na spletnih straneh Arsa je veliko razlage in tudi konkretnih podatkov (http://meteo.arso.gov.si/met/sl/climate/change/). Lahko preberete poljudno knjigo Vroči novi svet ali obiščete spletne strani Medvladnega odbora za podnebne spremembe IPCC (https://www.ipcc.ch/) in tam preberete povzetke študij. Če ne poznamo dejstev, morda ne bomo pripravljeni na dejanja. Sicer je izjemno pomemben korak tudi, da razmislimo o medgeneracijski solidarnosti. Starejši sicer ne bodo doživeli obdobja po letu 2050, ko bodo podnebne spremembe najhujše. In ravno to moramo preseči: da z individualnega stališča današnji odločevalci nimajo interesa, da bi sodelovali pri ukrepanju, saj sami ne bodo občutili nobenih koristi. A ogrožene so mlajše generacije! Solidarnost starejših z mlajšimi pri podnebni krizi je tudi stvar odločitve posameznika! Konkretna dejanja pa so jasna: počistimo pred svojim pragom in izkoristimo volilno pravico, ko gre za politiko. Zmanjšajmo torej svoj snovni in energetski odtis. Začnimo pri količinah zavržene hrane, povečajmo delež prehrane rastlinskega izvora in se odvadimo nepotrebnih nakupov. Analizirajmo svojo mobilnost ter poiščimo rezerve v javnem prevozu in kolesarjenju. Tudi naša bivališča z opremo vred lahko ob enaki kakovosti življenja razpolovijo rabo energije. Seveda pa tu ne gre brez vlaganj in pomoči države.

Sogovornica je dejala, da bi vreme s podnebnimi spremembami lahko sprožilo množične migracije, politične krize ali celo vojaške spopade.

Klimatologinja med drugim priporoča takojšnje prenehanje kurjenja premoga.

Mediaspeed
Lučka Kajfež Bogataj