najpogostejši vzroki za nesreče v hribih

Gorski reševalci vidijo vse: bosonoge, takšne, ki bi jahali krave, in takšne, ki vidijo trojno

Renata Ucman / Revija Zarja Jana
22. 8. 2021, 09.50
Posodobljeno: 22. 8. 2021, 09.50
Deli članek:

Marsikaterega neizkušenega, pomanjkljivo opremljenega pohodnika zvabijo v gore prekrasne podobe naših vršacev. V našem sredogorju in visokogorju se žal zgodi kar precej nesreč.

Osebni arhiv
Matjaž Šerkezi (v sredini) o reševanju v gorah.
Superge v gorah?
»Te so najpogostejše obuvalo dnevnih obiskovalcev gora. Lahko, če imajo kakovosten podplat, ki je tudi torzijsko stabilen. Lahko, če jih imajo obute hoje vajene noge, ki imajo močno mišično strukturo in vezi. A imajo svoje omejitve, primerne so za na Uršljo goro, Veliko planino, planino Konjščico, do Kamniškega sedla, na Slavnik. Nikakor z njimi ne gremo na Triglav, Grintovec, Stol, Viševnik, Raduho in tako dalje.«

Matjaž Šerkezi, dolgoletni gorski reševalec Gorske reševalne službe Kamnik, ki rešuje na območju Kamniško-Savinjskih Alp, pravi, da se precej nesreč zgodi zaradi nepripravljenosti, precenjevanja sposobnosti ali zato, ker se ljudje v nepredvidljivi gorski svet odpravijo kljub napovedi slabega vremena. Se zavedamo, da reševalci pri pomoči drugim tvegajo svoja življenja? Za povrh se že leta trudijo, da bi končno dobili vsaj svoje prostore.

Iz Kamnika, kjer ima sedež Gorska reševalna služba Kamnik, se še posebej v lepem vremenu odpira veličasten razgled na bližnjo in vse bolj obiskano Veliko planino, največjo visokogorsko pašno planino pri nas z idiličnimi pastirskimi naselji in prečudovito naravo. Ob misli na to idilo marsikdo pozabi, da se podaja na planino na 1666 metrih nadmorske višine, ki jo v slabem vremenu pogosto prav na hitro pokrije gosta megla, razmere pa še otežujejo močan veter ali močne padavine. Tako kot je pač hitro spreminjajoče se vreme značilno za ves nepredvidljivi gorski svet.

V gore zelo zgodaj zjutraj, da se izognemo nevihtam

»V gore se odpravimo zgodaj, ob štirih, petih ali že prej. S tem se bomo izognili popoldanskim nevihtam, ki so najpogostejše v poletnih mesecih in jih spremljajo strele. Opazujmo nebo in oblake. Visoki, beli, kopasti oblaki so znanilci prihajajoče nevihte. Čim prej sestopimo na varno v dolino ali zavetje planinske koče, kjer smo edino varni pred strelo. Če nas nevihta preseneti v gorah, je nujno, da sestopimo z grebenov in izpostavljenih vrhov, sploh tam, kjer so jeklenice oziroma predmeti iz železa ali je skala rdeča, kar pomeni, da vsebuje kovine. S sebe odstranimo vse kovinske predmete in jih ne odvržemo, ampak spravimo na varno mesto, stran od sebe, saj jih bomo po hudi uri potrebovali. Svetujemo, da sedete na vrv ali hrbtno podlogo nahrbtnika, noge spravite v nahrbtnik in se oblečete v zaščitna oblačila. Biti moramo čim nižji. Pazite tudi, če imate na glavi čelado in ima ta kovinske zakovice. V tem primeru je bolje, da jo snamemo z glave. Izogibamo se osamelih, izpostavljenih predmetov, kot so drevesa, viharniki, žandarji, in pazimo, da se sami ne izpostavimo. S telesom se ne dotikamo sten, po katerih se lahko 'sprehodijo' blodeči tokovi strele. Če smo v kotanji, jami, je najvarnejše mesto sredina. Če smo na robu police, je dobro, da se pripnemo z vrvjo, ki naj od nas teče po tleh. Izogibajmo se prostorov, kamor strele redno udarjajo. Spoznamo jih po razklanih deblih dreves, razritih tleh, preklanih skalah in rdečkastih kamninah. Vlažne grape in žlebovi, po katerih teče voda, so zelo verjetna mesta za udar strele. Najvarneje pred udarom strele je na melišču, kjer čepimo ali sedimo na nahrbtniku. Če vseeno nadaljujemo sestopanje, naj bo razdalja med nami vsaj 20 metrov.«

V gore nepremišljeno?

»Kamniški gorski reševalci imamo res kar 22 odstotkov vseh intervencij na Veliki planini. Turistična destinacija je namreč dobro obiskana v vseh letnih časih. In na planini srečamo vse, res čisto vse. Bosonoge, takšne, ki bi jahali krave, in posameznike, ki vidijo ne dvojno, ampak trojno. Pozimi smo s planine vozili 'turne' smučarje, ki niso mogli na Krvavec, ki je bil zaprt zaradi epidemije, si kupili turne smuči in gremo. Brez znanja o snežnih plazovih in smučanja po različni snežni podlagi. Ta namreč na planini ni teptana. In so si lomili noge. Zanimive zgodbe,« pravi Matjaž Šerkezi, ki je že vrsto let eden od predanih gorskih reševalcev Gorske reševalne službe Kamnik, alpinistični inštruktor ter obenem vodnik za turno in gorsko kolesarjenje.

Od nepripravljenosti do precenjevanja sposobnosti

V naših gorah se zgodi kar precej nesreč. Zaradi česa največ? »Nepripravljenosti, hoje kar tako, po trenutnem navdihu, in precenjevanja svojih sposobnosti. V Sloveniji imamo fenomen, ki ga v tujini nisem opazil. Zgodi se, da nekoga vodiš v gore, morda na plezalno turo, in potem se takoj samookliče za vodnika in že čez nekaj dni tja odpelje prijatelja. Brez vsakršnih izkušenj in znanja. Kar nekaj nesreč je posledica družbenih omrežij in zasebnih portalov. V našem koncu je ena takšnih točk bivak pod Skuto. Bil je oglaševan kot najlepši bivak, na najlepši lokaciji, o njem so se razpisali številni portali, turistične organizacije so ga uporabljale v promocijskih objavah. Res je na najlepši lokaciji, tudi lep je, čeprav z vidika alpinistov nepraktičen. Nihče od omenjenih pa ne pove, da do njega vodi zahtevno brezpotje, ki ga zmorejo le najbolj izkušeni, sploh v spremenljivem vremenu. Nihče ne pove, da je osnovno poslanstvo bivakov v gorah namenjeno preživetju, ko nas ujame noč ali preseneti nevihta. Tako je območje okrog bivaka pod Skuto naenkrat postalo ena glavnih točk gorskih reševalcev iz Kamnika, kamor se podamo večinoma ponoči in v slabem vremenu. Od tam pripeljemo v večini posameznike, ki so slabo opremljeni, neprimerno obuti in oblečeni in bi se po vsej verjetnosti spotaknili že na črti odbojkarskega igrišča.«

Obujte lahke, poletne planinske čevlje

Kako poleti pravilno ravnamo v gorah? »Načrtujte pot. Pokličite v planinsko kočo in rezervirajte spanje, tam dobite tudi okusno hrano in pijačo. Obujte lahke, poletne planinske čevlje. Svetujem visoke, lahko polvisoke, sploh za noge nevajene hoje po planinski poti. Če pridete do pretrgane jeklenice in pot ni varna za prečenje, obrnite. Če se ne počutite dobro ali imate slab dan, sedite, zadihajte, poglejte naravo okrog sebe in se z nasmehom vrnite. Če izgubite markacije, se vrnite po isti poti nazaj. Smeti nesemo v dolino, v koše za smeti. Za vse obiskovalce gora smo v Planinski zvezi Slovenije dopolnili zgibanko Varneje v gore z napotki in usmeritvami, da ne bi prišlo do nesreče. Več najdete na spletni strani www.varneje.pzs.si.«

Šimen Zupančič
Matjaž Šerkezi: »Težava je, da nekateri začetniki z nekaj izleti postanejo zelo 'izkušeni' in vsevedi. Sam sem po 35 letih gibanja v gorah še vedno zelen, marsičesa ne vem ali me preseneti. Zato v gorah vsak korak načrtujem, se ustavim, razmislim in večkrat obrnem, kot dosežem cilj.«

Tvegano reševanje za povrh ni plačano!

Gorsko reševanje, ki je za kamniške gorske reševalce prostovoljno in humanitarno, neplačano delo, je torej nesebična pomoč sočloveku. Kako poteka? »Zazvoni telefon. Klic z 112. Poslušaš, kakšna je težava. Vzameš opremo, ki je ves čas pripravljena, in se odpraviš v bazo. Tam se načrtuje, stopi v stik s ponesrečenim, če je mogoče. Treba je določiti njegovo lokacijo. Vnaprej se pošlje ekipa štirih reševalcev kot predhodnica, preostali pa za njimi z vso potrebno opremo. Če to dopušča vreme ali ni noč, se za pomoč prosi helikoptersko ekipo Slovenske vojske ali Policije, ki nam vedno priskoči na pomoč in olajša zahtevno delo. Akcija potem teče vse dotlej, ko je poškodovani predan v oskrbo profesionalni medicinski pomoči, izgubljeni pa pospremljen v dolino. V primeru smrti truplo predamo pogrebni službi. Reševalci se potem vrnemo v bazo. Vse skupaj po navadi traja več ur.«

Gorski reševalci z zahtevnim, nevarnim delom tvegajo svoja življenja. »Najtežje je, ko z gora prinesemo mrtvega. Na to se nikoli ne moreš pripraviti. Z leti otopiš, postaneš drugačen. Osebno te frustracije dam iz sebe s tekom v gorah, sam, ponoči.«

Nikoli brez nahrbtnika!

»V gore se vedno podamo z nahrbtnikom. V njem naj ne bodo le malica in litri tekočine. Nahrbtnik je naša prva pomoč. V njem naj bo vsa nujna planinska oprema, primerna izletu. Če tega nimamo in pridemo v situacijo, ki bi jo z njim preprosto rešili, hitro prispevamo k vedno večjemu številu gorskih nesreč. Najpogostejša napaka obiskovalcev gora je, da se tja podajo brez naglavne svetilke. Preseneti jih tema, ker so se predolgo zadržali v koči, pri sestopu pa so nekoliko zašli s poti in je trajalo uro, da so ponovno našli markacijo. V noči brez svetlobe po lahki planinski poti svet postane zahteven; korenine, manjše skale, ki se pod stopalom obračajo, mokra resasta trava. Nekaj časa si še svetimo s svetilko na telefonu, pa že ta je po celem dnevu na koncu z močmi. Ostane le še tisti odstotek energije za klic na 112.«

Res ni denarja za reševanje življenj?

A kljub temu se Gorska reševalna služba Kamnik že več let sooča s pravzaprav nezaslišanim dejstvom, da sploh nima primernih prostorov za lažje gorsko reševanje. »Kontejnerji še vedno stojijo in v njih poteka reševalno delo in je skladiščena oprema. Zraven nastajajo prostori, ki so plod dela kamniških gorskih reševalcev in državljanov, ki nam pomagajo z donacijami, obrtniki z delom in tako dalje. Sami smo se prijavili na razpis v tujini in bili uspešni ter si tako zagotovili določena sredstva. Občina nam pomaga po svojih močeh. Čeprav je res, da so v inštitucijah zaposleni posamezniki, ki niti ne vedo, zakaj hodijo v službo, ter da je gorsko reševanje prostovoljno in humanitarno, da se pomaga ljudem v stiski. Tako pa je večkrat pomembnejših deset metrov asfalta. Država in politika nas vidita na proslavah in ko se je treba z nami fotografirati. V prostem času rešujemo življenja, poleg tega pa moramo sami poskrbeti za prostore, v katerih bomo imeli opremo in bomo lahko po akciji naredili analizo. Kot Matjaž Šerkezi pa od tega, da me občasno kdo udari po rami kakšen 'fejst' fant sem, in od zadovoljstva, da smo v dolino varno prinesli ponesrečenca ter se vrnili vsi reševalci nepoškodovani, nimam nič. Drži, da je največje plačilo za naše delo rešeno življenje. A po 25 letih reševanja je človek počasi nažrt vsega skupaj, sploh ob dejstvu, da se mora poleg reševanja ukvarjati z osnovnimi sredstvi, ki reševanje omogočajo. Čeprav nekdo za to prejema plačo in da moraš konec meseca plačati položnice in poskrbeti za otroke. Vendar kolo je okroglo in se vrti naprej.«

Plačilo bi marsikaj rešilo

Bi bila uvedba plačljivega gorskega reševanja rešitev? »Če sem morda imel še pred nekaj leti pomisleke in se bolj nagibal k ne, smo danes v situaciji, ko to ne bi smelo biti več vprašanje. Plačljivo reševanje vsekakor, a po vzorcu naših severnih sosedov. Dvomim pa, da bi se zaradi tega zmanjšalo število nesreč. Tudi v tujini, kjer imajo plačljivo reševanje, se število gorskih nesreč iz leta v leto veča. Vsekakor pa bi s tem vsak zase nosil odgovornost in ne 'letal' brezglavo po gorah,« sklene Matjaž Šerkezi.

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.

zarja jana
naslovnica