Kolumna Mihaela Korsike

Kaj je razlog za sprejemanje neustavnih ukrepov, nesposobnost ali naklep?

Mihael Korsika
3. 6. 2021, 20.10
Deli članek:

V zadnjih 15 mesecih smo bili približno pol leta zaprti v občinske zapore, 170 dni pa nas je vlada v nočnem času zapirala v lastna stanovanja. Policijska ura, prepoved zbiranja, prepoved prehajanja občinskih mej. Vse neustavno.

Sašo Švigelj
Mihael Korsika, novinar.

Ker ne gre za prvo ugotovitev neustavnosti potez Janševe vlade, sta odgovora na vprašanje, kako je to mogoče, lahko le dva. Nesposobnost ali namernost oziroma naklep. Prva možnost je malo verjetna, posebej če upoštevamo, da je vladno službo za zakonodajo večino časa vodil strokovnjak za mednarodno pravo Miha Pogačnik, ki je v desnih krogih izjemno čislan. Ostane le še namernost.

Da gre za naklepno zapiranje naroda v občine in stanovanja, je jasno po izjavah do obisti arogantnega, že zdavnaj nepreklicno odstopljenega notranjega ministra Aleša Hojsa, ki bi lahko bil brez težav osrednji lik kultne serije Monty Python.

Ustavno sodišče, ki ni vladna služba za zakonodajo, je spraševal, kako naj vlada piše odloke, da bodo ti skladni z ustavo. Ob drugi priložnosti je priznal, da nočna policijska ura med božičnimi in novoletnimi prazniki ne bo začasno odpravljena, ker je ablast prepričana, da bi njeni kritiki to izkoristili za »nagajanje«. Glede na rekordno nizko podporo vlade, se zdi, da so oblastniki tisti, ki nagajajo ljudstvu, in ne obratno.

Notranji minister je v odzivu na zadnje ugotovljene neustavnosti zapisal: »Pravno smo torej legalno in legitimno ščitili zdravje državljanov.« Njegova logika torej govori, ker je ustavno sodišče ugotovilo neustavnost, je vlada legalno in legitimno ščitila državljane?! Razumi, kdor more.

Odločitev ustavnega sodišča je pokazala, da je sklicevanje premierja Janeza Janše na vladavino prava na sončni strani Alp, v Evropski uniji in tudi drugje po svetu podobno zatrjevanju vojaka, da je pacifist. Če ne bi bilo tako, bi se danes ukvarjali le še z vprašanjem, ali bodo parlamentarne volitve potekale poleti ali jeseni, saj bi vlada po takšni zaušnici ustavnega sodišča nemudoma odstopila. Ali razpadla zaradi izstopa katerega izmed preostalih dveh koalicijskih partnerjev, NSi in SMC, brez katerih odloki na vladi ne bi mogli biti potrjeni. K njihovemu sprejemu so svoj čas pripomogli tudi ministri Desusa, katerega poslanci danes iz uradno opozicijskih klopi vzdržujejo vladno koalicijo nad vodo. Stranke NSi, SMC in Desus  zato nosijo enako, če ne celo večjo odgovornost za zatiranje lastnega naroda. Neustavni omejitvi svobode gibanja pač ni mogoče reči drugače kot zatiranje. »Vsakdo ima pravico, da se prosto giblje in si izbira prebivališče, da zapusti državo in se vanjo kadarkoli vrne,« namreč pravi 32. člen slovenske ustave.

Če se je vlada v prvem valu pričakovano poslužila vseh možnih ukrepov, saj se je celoten svet prvič v modernem času soočal s takšno grožnjo, pa so bile prepoved prehajanja občin, policijska ura in prepoved zbiranja kasneje usmerjene predvsem v zatiranje še ene človekove pravice, pravice do svobode izražanja.
Glede na to, da je bila v primeru 170 dni trajajoče policijske ure neustavnost ugotovljena dobra dva meseca po njeni ukinitvi, se postavlja še eno vprašanje. Če bi SDS v državnem zboru uspelo nekako »prepričati« 60 poslancev, da glasujejo za spremembo ustave, s katero bi Republika Slovenija postala Noriško kraljestvo, ali bi ustavno sodišče o tem odločilo takrat, ko ne bi več niti obstajalo?