Pogovor z menedžerjem

»Epidemija nas je naučila, da globalizacije ni več«

Žiga Kariž
16. 5. 2021, 07.51
Deli članek:

S predsednikom Gospodarske zbornice Slovenije (GZS) v odhajanju Boštjanom Gorjupom smo v – kot sam pravi – zadnjem intervjuju na tej funkciji naredil kratek povzetek njegovega mandata.

Sašo Švigelj
"V podjetju in v družbi smo vedno v trikotniku med delodajalci, delojemalci in politiko. In tukaj ni prostora za egoizem, ampak zgolj za sodelovanje in poslušanje."

Gospod Gorjup, zakaj ste se odločili, da ne boste več kandidirali za mesto predsednika GZS?

Poleg vodenja ene izmed največjih industrijskih družb v Sloveniji (BSH Hišni aparati, op. p.), v okviru skupine Bosch, je bila moja zaveza ob kandidaturi, da z vso odgovornostjo sprejemam ta izziv, vendar le za obdobje dveh mandatov, kar sem tudi izpeljal. Z zadovoljstvom ugotavljam, da smo v tem času uresničili številne načrte, in z neko mirnostjo zapuščam ta volonterski položaj vodenja največjega predstavništva gospodarstva.

Kako bi ocenili svoj mandat?

Vsekakor sem zadovoljen s številnimi ukrepi, ki so pripeljali do izboljšanja poslovnega okolja. V prvih letih smo uspešno znižali obdavčitev dela, zdaj, v zadnji fazi, pa je v parlamentarni proceduri tudi znižanje obdavčitve najvišjega plačilnega razreda (socialna kapica, op. p.). Prek tako imenovanega FDI-scoutinga oziroma pametnega iskanja tujih investicij smo uspešno k nam privabili več tujih podjetij, pri čemer je bilo ključno tudi lobiranje gospodarske zbornice. Podjetja, kot sta Yaskawa in Magna, so imela v GZS odličnega partnerja pri odločanju, ali bodo prišla k nam ali ne. V tem obdobju smo pomagali tudi marsikateremu domačemu investitorju, kar nam je omogočilo sprejetje zakona o investicijah, ki je izenačil tuje in domače investicije. S tem so številni domači podjetniki dobili dodatno motivacijo za nadaljnje investiranje v domačem okolju. V času mojega mandata smo zasledovali dva glavna trenda: zeleni prehod in digitalizacijo. Sprejeti Načrt za okrevanje in odpornost je zdaj ti dve področji tudi finančno podprl. Naša prednost je znanje obdelave in predelave vseh ključnih sedem materialov. Mi znamo obdelovati jeklo, aluminij, papir, steklo, les, plastiko in kamen, od primarne ravni pa do izdelkov za končno uporabo. Pomembno je, da se v »zeleni prehod« ne zaženemo z nekimi cilji, ki imajo morda lahko negativne posledice za razvoj države.  Pri določenih rešitvah, ki bodo omogočile prehod v brezogljično družbo, smo pionirji. In pri implementaciji teh rešitev smo vedno iskali ravnotežje ter ga bomo tudi v prihodnosti. Ključen ob vsem tem se mi zdi »mindset« oziroma naša naravnanost. Torej, kako vidimo Slovenijo v prihodnosti? Si jo res želimo videti kot državo, kjer bodo tovarne delovale, ker je delo poceni? Ker menimo, da je prava pot drugačna, smo že na začetku svojega dela na GZS vzpostavili strategijo gospodarstva, ki jo je prevzela tudi tedanja vlada, s ciljem povečati dodano vrednost na 60 tisoč evrov na zaposlenega. Za dosego tega cilja je potreben bistven premik v glavah, da pri nas pač ne bo mogoče proizvajati in delati vsega. In razvoju mora slediti tudi dvig plač. Te strateške cilje smo zdaj, na koncu mojega mandata, zapakirali v projekt z delovnim nazivom Slovenija 5.0, v želji, da se koristi četrte industrijske tehnološke revolucije prenesejo v dobro vseh. In to je moja popotnica ob odhodu z Gospodarske zbornice Slovenije. Na koncu lahko še povem, da hišo zapuščam s štiriletnim pozitivnim poslovnim rezultatom, kar je bil po dolgih letih minusa eden izmed večjih izzivov na začetku mandata.

Ob prevzemu funkcije ste si zadali tri ključne projekte: zagotoviti izobraževalni sistem, ki bo ustvarjal več izkušenega tehničnega kadra, spodbujanje infrastrukturnih projektov ter pozicioniranje GZS v vlogi mediatorja. Ste uresničili te cilje?

Ponosen sem, da smo kot mediator pripomogli h kompromisu pri projektih Drugi tir in Tretja razvojna os, kar je omogočilo njuno izvajanje. Menim, da bi brez partnerskega posredovanja GZS med civilno družbo, vlado in posamezniki ta projekta lahko celo padla. Na področju šolstva smo pripravili in izpeljali vrsto delavnic s ključnimi institucijami znanja ter podpisali tako imenovano razvojno partnerstvo, s katerim smo se zavezali, da bomo vsi stremeli k povečanju sredstev za raziskave in razvoj. Ta so premajhna, če želimo na svojem trgu ponujati bolj zahtevne izdelke. To je prvi korak do te poti. A potrebno bo še ogromno dela, da bomo v družbi sprejeli soglasje, da je najprej treba investirati, če želimo jutri žeti rezultate. Kar pa se tiče usmerjenega izobraževanja, je to področje, na katerem je treba biti zelo previden. To ni sistem, ki bi ga bilo mogoče spremeniti čez noč. Mi smo z različnimi akcijami pospeševali vajeništvo v Sloveniji. GZS je ob tem zagotovila 80 odstotkov prostih vajeniških delovnih mest. Ne smemo pa se pa brezglavo zagnati v povečevanje praktičnega usposabljanja na višjih nivojih, kajti heterogenost slovenskega gospodarstva zahteva na primer diplomanta strojništva, ki ima v času študija na voljo več različnih vsebin. Če bi ga prek praktičnega usposabljanja visoko specializirali na primer za papirništvo, ne bi mogel biti zaposlen na več kot petih lokacijah v Sloveniji. In v tej luči smo k spremembam na področju višjega šolstva pristopili selektivno. V šolstvu si bo treba prizadevati predvsem za interdisciplinarnost. Tehniki bodo obvezno morali imeti tudi znanje ekonomije in marketinga, na drugi strani pa bodo klasični družboslovci morali razumeti osnovne procese, ki se dogajajo v naravoslovju. Zahteve trga bodo jutri takšne, da bo potrebno več mešanja področij.

Sašo Švigelj
"Na maratonu življenja ne moreš vedno teči sprinta. V življenju si je treba določiti ustrezne prioritete."

Kako ste doživljali pogajanja z državo?

Če sem lahko odkrit, naj povem, da so mi ta štiri leta minila z občutkom, kot da vodim gospodarsko zbornico 20 let. Medtem so se zamenjale tri vlade, vključno z vsemi ministri in  sekretarji, kar pomeni vsako leto spoznati za dva avtobusa novih ljudi in z njimi vzpostaviti partnerski odnos. Ob tem smo z zadnjo vlado zaradi epidemije večinoma komunicirali prek telefonov, zooma, skypa in ostalih komunikacijskih sredstev, zato je bila komunikacija zelo otežena. Pomagali smo oblikovati devet protikoronskih zakonskih paketov, s katerimi smo pred zlomom rešili gospodarstvo. Gradbena industrija je bila na naš predlog ves čas brez zapore, tudi zato, ker smo mi zagovarjali dobro prakso varnih delovnih mest. Tudi za ostale, ki so doživeli »lockdown«, na področju storitev, gostinstva in turizma, smo poskušali v vseh teh devetih paketih z odkritim partnerskim sodelovanjem sprejeti tiste rešitve, ki jim omogočajo preživetje. S številnimi ukrepi, kot so moratorij na odplačevanje kreditov za 12 mesecev, sofinanciranje fiksnih stroškov, financiranje čakanja na delo in drugo, je nekako uspelo, da posledice zaustavljanja gospodarstva niso hujše. Že od začetka mandata sem v GZS želel prenesti način dela, ki ga gojimo v koncernu Bosch. Brez spopadov v medijih, ampak z delom za mizo, z odkritimi in poštenimi pogovori. Menim, da to vedno prinaša dobre rezultate, kjerkoli že si.

Kaj pa sodelovanje s sindikati?

Po 30 letih samostojnosti, ko smo bili prisiljeni sprejeti vsakršno delo, da smo po izgubi jugoslovanskih trgov sploh lahko preživeli, je napočil čas, da se odločimo, kakšno gospodarstvo in kakšno državo želimo imeti na dolgi rok. Ob nastopu mandata sem imel s takrat novoizvoljeno predsednico sindikata Lidijo Jerkič odkrit pogovor o naših strateških ciljih. Tudi sindikati so se našli v njih, predvsem v smislu dviga plač. Bil sem tudi opozorjen, da bodo sindikati zelo močno lobirali pri vsaki vladi, da se ta vstopnica na trg dela, kot lahko rečemo minimalni plači, bistveno dvigne, predvsem za kategorije, ki delajo dalj časa. Mi smo seveda apelirali, naj se vse te spremembe dogajajo na vzdržen način. Politiki je včasih to uspelo zapeljati malce bolj počasi, v tem zadnjem obdobju pa bolj hitro. Plače so se povprečno dvignile za 400 evrov bruto, to je vsota, za katero so v Nemčiji potrebovali kar 15 let. To pomeni, da je dvig plač pri nas v nesorazmerju z rastjo dodane vrednosti in produktivnosti v tem obdobju. Toda morda smo delodajalci v prvih 25 letih nekaj privarčevali na račun bolj počasnega dviga plač in je zato to možno sprejeti. Število brezposelnih se kljub dvigu plač ni povečalo in podjetja spet povprašujejo po delovni sili, in da sploh lahko izpolnimo vsa naročila, delavce celo uvažamo iz tujine. Torej se v tej luči formula izide.

Kako je epidemija vplivala na delo in vlogo GZS?

GZS je v času epidemije odprla vrata za vse. Telefoni so zvonili 12 ur na dan. Najprej smo zbirali informacije s terena, da smo lahko ocenili, kakšno je pravzaprav stanje, tako pri članih kot nečlanih, in s tem dokazali pomen 170-letne tradicije skrbi za gospodarstvo. Pokazali smo, da tedaj, ko je potrebno, mislimo na vse. Tako smo omogočili, da je Lahovnikova skupina dobila vse potrebne podatke iz gospodarstva. Pokrivamo namreč vse regije, vse branže in vso paleto podjetij: od malih in srednjih do velikih podjetij. Skupaj z obrtno zbornico smo ključni partner pri komunikaciji z vlado in implementaciji zakonodajnih rešitev. Menim, da bodo znali številni podjetniki prepoznati to našo pozitivno vlogo, ki se je izpostavila v zadnjem letu, in bodo z včlanitvijo v GZS pokazali svojo družbeno odgovornost, ki jo ima večina zapisano v svojih dokumentih.

Sašo Švigelj
"Kako vidimo Slovenijo v prihodnosti? Si jo res želimo videti kot državo, kjer bodo tovarne delovale, ker je delo poceni?"

Kakšna bo vloga GZS po koncu epidemije?

Epidemija nas je naučila, da globalizacije ni več. Pretrgane nabavne verige iz različnih razlogov silijo Evropo k sprejemu prave strategije in Slovenija bo morala pri tem skupaj z GZS odigrati pomembno vlogo, da si bomo izborili svoj del pogače. Denarja je Evropska komisija s tiskanjem in bodočo obdavčitvijo za obdobje do leta 2027 zagotovila dovolj. GZS je tista, ki bo morala z investicijsko platformo, ki smo jo zagnali, ustrezno podpirati ključne projekte gospodarstva, da se bodo uresničili. S tem mislim na koordinacijo pri pridobivanju vseh dovoljenj, animacijo podjetnikov za prijavljanje na razpise, koordinacijo z ministrstvi, da bodo z ustreznimi razpisi znali v prihodnosti podpirati take projekte, ki bodo prinesli rezultate v obliki novih delovnih mest in zahtevnejših produktov. In to bo naša ključna naloga, poleg implementacije že omenjenih dveh temeljev: zelenega prehoda in digitalizacije, ki sta nekakšna mantra evropske politike.

Kakšna je GZS po zaključku vašega dela? Kaj svetujete nasledniku?

Novega predsednika Tiborja Šimonko poznam že vrsto let. Je cenjen menedžer s številnimi mednarodnimi in domačimi izkušnjami ter eden izmed rešiteljev branže jeklarstva. Zelo me je  veselilo, da se je odzval vabilu h kandidaturi za predsednika GZS in ga je skupščina tudi izvolila. Mislim, da bo skupaj z generalnim direktorjem Alešem Cantaruttijem poskrbel, da bo ta organizacija s 140 zaposlenimi uspešno izpeljala politiko, ki smo jo zastavili pod delovnim nazivom Slovenija 5.0. S to potjo bomo morali sprejeti številne dobre prakse tudi v podjetjih, predvsem na področju kulture komunikacij med vsemi deležniki. V podjetju in v družbi smo vedno v trikotniku med delodajalci, delojemalci in politiko. In tukaj ni prostora za egoizem, ampak zgolj za sodelovanje in poslušanje. Če bomo znali tako politiko voditi naprej, mislim, da bosta razumevanje in podpora med deležniki tudi v prihodnje, ne glede na to, kakšna bo vlada jutri, dobra. Ob odhodu s funkcije predsednika pa naj poudarim, da ne odhajam na drug planet. V GZS sem bil od prvega dne, ko sem prevzel pozicijo direktorja v podjetju, torej od leta 2006, vedno prisoten v različnih vlogah in tudi v prihodnosti bom na voljo za pomoč.

Kaj odhod pomeni za vas?

Na maratonu življenja ne moreš vedno teči sprinta. V življenju si je treba določiti ustrezne prioritete, za osebno rast, družino in ne nazadnje za podjetje, kjer sem zaposlen. Položaj predsednika GZS je sicer prostovoljna, a izjemno odgovorna funkcija. Sem zelo zadovoljen. Z vsemi izkušnjami, ki sem jih pridobil, sem danes drug človek kot pred štirimi leti. Koncern Bosch bo v naslednjih letih znatno investiral v regiji, ki jo pokrivamo iz Nazarij; govorimo o desetih državah Adriatika in tukaj se seveda pričakuje, da bom kot direktor za Jugovzhodno Evropo pomagal pri vseh teh investicijah. Vseh teh postkoronskih in post-GZS-izzivov se seveda zelo veselim.