PREIZKUS ZRELOSTI

Veliko denarja, malo muzike – kaj res prinaša predsedovanje EU?

Antun Katalenić
15. 3. 2021, 19.20
Deli članek:

Tokratno predsedovanje Slovenije Svetu EU bo bistveno drugačno od tistega leta 2008. In ne samo zaradi epidemioloških razmer.

STA
Janez Janša ter njegov zunanji minister leta 2021.

Konec tedna smo obeležili prvo obletnico aktualne vlade. Ta je ob tej priložnosti z medijsko kampanjo na vseh družbenih omrežjih in prek čim več »svojih« medijev spomnila na vse dosežke v tem mandatu. Ministrstvo, ki si je nadelo verjetno največ odličij, je ministrstvo za zunanje zadeve, ki ga vodi Anže Logar.

Ta vseskozi rad poudarja, da je vrnil Slovenijo na diplomatski zemljevid Evrope, pri čemer kot edini dokaz za to uporablja število srečanj s tujimi državniki. Če kaj, je res, da se o Sloveniji v Evropi in po svetu več govori, odkar vlado vodi SDS, a večina državljanov bi verjetno raje videla, da ne bi bilo tako. Kupčkanje Slovenije z Madžarsko in Poljsko je privedlo celo do tega, da je tretja Janševa vlada postala predmet razprave v Bruslju, kjer izražajo zaskrbljenost nad premierjevimi spopadi z mediji.

Predsedovanje pred vrati

Vse to se odvija manj kot tri mesece, preden bo Slovenija drugič v svoji zgodovini prevzela predsedovanje Svetu Evropske unije. Po določenih virih naj bi v osrčju Evropske unije celo razpravljali o tem, da Sloveniji odvzamejo to možnost, a za kaj takega ni zgodovinskega precedensa, prav tako bi šlo za hud poseg v utečeni evropski stroj in sesuvanje sistema rotirajočega predsedstva, ki deluje od leta 1958. Izmed članic, ki so se Uniji pridružile leta 2004, je Slovenija prva prevzela predsedovanje, in sicer januarja 2008, ko je na premierskem stolčku prav tako sedel Janša, zunanji minister pa je bil Dimitrij Rupel. Kot takrat bo tudi tokrat Slovenija prevzela šestmesečno štafeto od portugalskih kolegov, a v primerjavi z letom 2008 so pristojnosti in naloge predsedujoče države močno okrnjene.

STA
Janez Janša in njegov zunanji minister leta 2008.

Spremenjene vloge

Lizbonska pogodba iz leta 2009 je bistveno posegla v dotedanje delovanje EU s tem, ko se je mesto predsednika Evropskega sveta (telo, sestavljeno iz predstavnikov vlad vseh članic) oblikovalo v stalno funkcijo, na katero posameznika ali posameznico imenujejo s konsenzom držav članic. Na tem položaju je tako zdaj Belgijec Charles Michel, in ne portugalski premier, kot bi veljalo po prejšnji ureditvi. Če je bil Janša polovico leta 2008 dejansko predsednik Evropskega sveta, letos ne bo tako. Prav tako je bistveno zmanjšana zunanjepolitična vloga predsedujoče članice, s tem ko je Lizbonska pogodba opolnomočila posebno funkcijo visokega zunanjepolitičnega predstavnika EU; to funkcijo trenutno opravlja Španec Josep Borrell.

Ko bo slovenska vlada prevzela predsedovanje Svetu EU, bo tako imela gostiteljsko vlogo načrtovanja in vodenja sej v svetu in njegovih pripravljalnih telesih ter pri zastopanju sveta v odnosih z Evropskim parlamentom in Evropsko komisijo, kar pa ne pomeni, da ji ta na videz simbolična vloga ne daje nekaj več glasu pri oblikovanju politik EU. Počasen tempo cepljenja na celini ne obeta nič pozitivnega, tako da je zelo verjetno, da bo tudi predsedovanje minilo v duhu predhodnih dveh iz »trojčka«, Nemčije in Portugalske. Če kaj, bo predsedovanje pomenilo večjo pozornost tuje javnosti, predvsem od vlade pa bo v končni fazi odvisno, ali bo šlo za pozitivne ali negativne zgodbe.