Spolno nadlegovanje, tisoč in prvič

Ste danes že uščipnili svojo študentko, natakarico, medicinsko sestro?

Jelka Sežun / Revija Zarja Jana
22. 2. 2021, 06.46
Posodobljeno: 22. 2. 2021, 08.24
Deli članek:

Želela je ostati anonimna. Nekdanja študentka ljubljanske AGRFT, katere izjavo smo pridobili, sicer pravi, da o spolnem nadlegovanju svoje sošolke Mie Skrbinac ni vedela ničesar, vendar se noče izpostavljati.

Shutterstock
Neka študija o spolnem nasilju na delovnem mestu ugotavlja, da je tega največ v tradicionalno moških poklicih, torej policija, vojska, gasilci.
Nekdanja študentka AGRFT
»Akademijo sem obiskovala v istem času kot Mia. Ne morem z gotovostjo trditi, kdo je profesor, o katerem je govorila, si pa mislim oziroma sklepam. Spomnim se nekaj neprimernih komentarjev, ki mi jih je dotični namenil, ko še ni bil profesor na AGRFT. Takrat sem to ignorirala in ni se ponovilo. Za kakršnokoli zlorabo na akademiji do Mijine javne izpostavitve nisem vedela niti slutila.«

Njena previdnost je razumljiva. Na prvi pogled se približno zdaj sicer zdi, oh, zdaj pa bo! Spolne predatorje bomo razkrili, osramotili, kaznovali. Popravili bomo slabe zakone, pripravili nove pravilnike z jeklenimi čeljustmi, ki se jim noben mrhovinar z begajočimi ročicami in pohotnimi očki ne bo več izmuznil brez kazni. Japajade.

Takole predlagam, se dobimo ob letu osorej, ob istem času na istem mestu, in pogledamo, kaj od tega se je uresničilo? So žrtve, ki so se izpostavile, dobile zadoščenje? Ali so bile bolj kot ne kaznovane, ker so spregovorile? Jaz mislim, da ko se prah poleže, bo šlo naprej po starem. Da bomo še naprej pometali stvari pod preprogo. Da bodo žrtve molčale in plenilci plenili. A še nikoli si nisem tako želela, da bi se motila.

Strinjamo se, da se ne strinjamo

Strinjamo se sicer, da je tisti del Kazenskega zakonika, ki govori o spolnem nasilju, zastarel in krivičen do žrtev – ker če žrtev ni vsa modra in polomljena, pomeni, da se ni dovolj branila in torej ni šlo za posilstvo – nismo si pa edini, s čim ga nadomestiti. Vedno glasnejše so zahteve, da se predlagani model »ne pomeni ne« nadomesti z ostrejšim »samo ja pomeni ja«. Skoraj natanko pred letom dni smo se o tem pogovarjali z Mojco M. Plesničar, kriminologinjo, pravnico in soavtorico študije, ki jo je naročilo pravosodno ministrstvo, ki je hotelo vedeti, kaj se v praksi dogaja na sodiščih, kjer sodijo posiljevalcem. Delovna skupina, ki se je ukvarjala s spremembami Kazenskega zakonika, je nato ministrstvu priporočila model »ne pomeni ne«, a trenutno bolje kaže modelu »samo ja pomeni ja«.

Kakšna je razlika med njima? Mojca M. Plesničar: »Oba spadata v tako imenovani model soglasja. Pri njem nas ne zanima več sila, temveč ali sta obe strani v njem prostovoljno. 'Ne pomeni ne' pravi: vse je v redu, dokler ena stran ne reče ne. Takoj ko ena stran reče ne, se je treba ustaviti oziroma vse, kar temu sledi, je kaznivo. Model 'ja pomeni ja' pravi: nič ni v redu, dokler se s tem izrecno ne strinjamo. Torej morata obe strani izrecno vnaprej privoliti v to. ... V praksi večina zelo jasno ve, kdaj je partner zainteresiran za odnos in kdaj ne. To ni visoka znanost. Zato je pomembno, da zelo dobro definiramo meje, kdaj to ni v redu.«

Katerikoli model že bo nazadnje pristal v Kazenskem zakoniku, najbolj bistveno je, da se bo zares upošteval, da ne bo tako kot pri predpisanih kaznih za posilstvo – pred časom je bilo veliko glasnega rjovenja, da so kazni prenizke in da jih je treba nujno, nuj-no! zvišati. Pa kazni v resnici sploh niso nizke, gre preprosto za to, da sodniki in sodnice spolnim plenilcem najpogosteje odmerijo kazen na najnižjem koncu spektra. In torej še višja najvišja kazen nič ne koristi. Sprememba zakona, sicer nujna in potrebna, sama po sebi ne bo ničesar spremenila, treba je spremeniti miselnost. In tukaj se zatakne.

Kaj zanima publiko

Tale tvit Bojana Krajnca mi je dvignil pokrov – in ne samo zaradi napačne uporabe sklona: »Kdaj bodo o spolnem nadlegovanju spregovorile natakarice, prodajalke, medicinske sestre, čistilke, policistke, vojakinje, tajnice ...? Jim bodo mediji enako naklonjeni kot igralkam, pevkam, manekenkam, študentkam ...? Ne. Publiko ne zanimajo žrtve, ampak skalp.«

So že spregovorile, veste. Na sodišču. Niso se obrnile na Tednik, svoje nadlegovalce so prijavile in mediji so o tem pisali, ampak šele takrat, ko so za to izvedeli, torej takrat, ko je stvar prišla, če je sploh prišla, do sodišča. Kajti ženske večinoma najraje molčijo, tako kot molčijo študentke. Ker imajo tako najmanj težav. Da pa spolno nadlegovanje v naštetih poklicih – in v mnogo drugih – obstaja, vemo že dolgo. Medicinske sestre, to je javna skrivnost, so izpostavljene spolnim napadom tako zdravnikov kot pacientov. A o tem nočejo govoriti. Ne z mediji. So pa pred leti spregovorile v neki raziskavi. Tole sta med drugim ugotovili avtorici Irena Planinšek in Majda Pahor: »Rezultati so pokazali, da se medicinske sestre v Sloveniji na svojih delovnih mestih srečujejo tudi s spolnim nasiljem/nadlegovanjem. Glavna povzročitelja sta zdravnik in bolnik. Najpogosteje se spolno nasilje/nadlegovanje dogaja v dopoldanskem času, vendar pa o takih dogodkih medicinske sestre pogosto molčijo ali pa se zaupajo kolegici.«

Čisto normalna stvar

Pri natakaricah napade na spolno nedotakljivost vsi skupaj jemljemo kot nekaj povsem samoumevnega. Spadajo k folklori. Natakarice se pač grabi za rit, takle mamo. In natakarice potrpijo, ker mislijo, da morajo. Zato, da bodo dobile napitnino, da jih ne vržejo iz službe ... O tem pišejo tudi v diplomskih nalogah, ste vedeli? Tule je ena iz leta 2012 na FDV: Spolno nadlegovanje na delovnem mestu v Sloveniji – primer gostinstva. Tole ugotavlja avtorica Mojca Drobnič: »Tuje raziskave med zaposlenimi v gostinstvu so pokazale, da ženske spolno nadlegovanje s strani strank označujejo kot del delovne rutine, podobnega mnenja pa so tudi zaposlene v Sloveniji. Po ugotovitvah raziskave med natakarji in natakaricami v Ljubljani so stranke tudi najpogosteje povzročitelji spolnega nadlegovanja. Odstotek žensk, ki so v času zaposlitve doživele neželeno ravnanje in obnašanje, je v primerjavi z moškimi sodelavci dvakrat višji, med oblikami pa najbolj prevladuje verbalno spolno nadlegovanje.«

Vidite? Nič takega, česar ne bi pravzaprav potihem že vedeli. Je kdo kaj ukrenil? Ne, seveda ne.

Ne povsem neznan pojav

Neka študija o spolnem nasilju na delovnem mestu ugotavlja, da je tega največ v tradicionalno moških poklicih, torej policija, vojska, gasilci. Nadlegovane vojakinje so že bile na sodišču. Nadlegovane policistke tudi. Eden bolj odmevnih primerov je bil v letih 2017/18, ko se je svaljkal po sodiščih na različnih inštancah, tisti z domžalske policijske postaje, ker je takrat že upokojenega komandirja prijavilo dvanajst bivših podrejenih, moških in žensk. In medtem ko so se moški – na primer – pritoževali, da jim je pil kri zaradi neprimerne pričeske, so ženske – policistke in administratorke – govorile o opolzkem govorjenju in telefonskih sporočilih, o novoletnem poljubu z jezikom ... Na sodišče je stvar prišla šele leta po dogodkih, a je govorjenje o njih pričo še vedno spravilo v jok. Upokojeni mrhovinar je dobil pogojno kazen. Mimogrede, tudi o spolnem nadlegovanju v policiji so nekoč davno opravili raziskavo, ki je na podlagi odgovorov v anketi ugotovila, »da spolno nadlegovanje v slovenski policiji ni neznan pojav«.

Rešitev za vsak žep

No, poznam rešitev. Svojo lastno, avtohtono. Čeprav sem – enako trdno kot o tem, da ne bo nikoli sprejeta, da bodo našli tisoč in en izgovor, zakaj ne bi bilo praktično – prepričana tudi o tem, da bi delovala, če bi bila. Mislim ZARES delovala.

Dve besedi: oglobimo delodajalce. Nabijmo jim vrtoglave globe – take, ki manjše podjetje spravijo v bankrot in malo večje zamajejo v temeljih –, če se izkaže, da so vedeli, pa niso ukrepali. Ali če niso storili dovolj, da bi preprečili spolne napade. Če se pokaže, da je duhovnik pedofil, oglobimo Cerkev. Najbrž se potem premeščanje v drugo faro ne bi več zdela tako dobra zamisel. Če je spolni plenilec učitelj/profesor, oglobimo njegovo šolo/ustanovo. Če je zdravnik, oglobimo bolnišnico, zdravstveni dom, zasebno ordinacijo. Se sprevodnik slini okrog potnic? Oglobimo železnico/avtobusno podjetje. Če šef nadleguje tajnico, oglobimo podjetje. Če lastnik lokala ne zavaruje svoje natakarice ... saj veste, globa. Naj se kazni začnejo pri ... kaj pa vem, dvajset tisoč evrih? Ali še više? In naj segajo do neba. Naj bodo take, da bo zares bolelo.

Bi spolni mrhovinarji zaradi tega prenehali s svojim plenilskim ravnanjem? Morda ne – lahko pa stavite, da bi delodajalci zelo učinkovito, hočem reči ZARES ZELO UČINKOVITO – poskrbeli, da se to ne bi več dogajalo. In da storilcev, tudi če so šefi, ugledni, vplivni, ne bi več ščitili. V enem tednu bi imeli vsi, vsa podjetja, od največjega do najmanjšega, zelo nedvoumno napisane stroge pravilnike. Nadzorne kamere. Protokole obnašanja. Ker visoke globe preprosto niso dobre za posel. Spolni plenilci sami od sebe ne bodo spremenili svojega ravnanja. Lahko jim pa uzakonimo zelo čuječne nadzornike. In tako pridemo do skalpov.

Nabrani denar, predlagam, naj gre v poseben sklad, iz katerega bi financirali psihološko pomoč za žrtve, pa izobraževanje moških in žensk, kako naj ravnajo, če so žrtev spolnega napada. In kako ne smejo ravnati s kolegi, podrejenimi, ranljivimi, ki so jim zaupani v varstvo.

Ja, vem, zdaj boste našli tisoč razlogov, zakaj ne bi šlo. Ampak zakaj ne bi poskusili.

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.

Zarja Jana
naslovnica