Za štirimi stenami domov

Slovenske varne hiše so prazne! Kje so potem ženske, žrtve nasilja?

Polona Krušec
22. 12. 2020, 20.00
Deli članek:

Med epidemijo je nasilja več. Intenziviralo se je že obstoječe, pojavlja pa se novo. Dogaja se fizično in psihično maltretiranje, ki ga je treba nasloviti in žrtvam sporočiti, da jim epidemija, ko veljajo številne omejitve, ni vzela možnosti, da se zaščitijo. To težko temo je treba ta čas naslavljati še toliko bolj, saj so varne hiše, zatočišče pred povzročitelji gorja, ta hip bolj prazne kot običajno, čeprav so pripravljene na sprejem in nudenje pomoči.

Profimedia
Nasilja je več, najhuje pa je, da njegove žrtve ne zaprosijo za pomoč, ne poiščejo zaščite (fotografija je simbolična).

 Varne hiše so kljub epidemiji odprte 24 ur na dan. Za bivanje v njih sicer veljajo posebni protokoli zaradi koronavirusa, a vrata imajo odprta. 

Nevladne organizacije so ob dogajanju zaskrbljene, ugotavljajo namreč, da so v prvem valu epidemije zabeležile za dve tretjini več potreb po vključenosti v njihove programe. Poleg nasilja, ki je obstajalo že prej, je prišlo do novega zaradi stresa in različnih stisk, ki so se razvile zaradi epidemije in njenih posledic.

Da se za štirimi stenami slovenskih domov nekaj dogaja, priča tudi policijska statistika. Ta pravi, da so v spomladanskem valu širjenja bolezni covid-19 obravnavali 177 kaznivih dejanj nasilja v družini, kar je za 20 odstotkov več kot v enakem obdobju lani. »To je dejstvo, ki nas zelo skrbi,« je opozorila Suzi Kvas, dolgoletna direktorica Zavoda Socio, ki pod svojo streho združuje več socialnih programov. Je tudi predsednica Sekcije varnih hiš in materinskih domov pri Socialni zbornici Slovenije ter predsednica Društva regionalne varne hiše Celje, in je zelo dobro seznanjena s tem, kaj se dogaja.

Žrtev mora storiti prvi korak

Poudari, da je na srečo prišlo do pozitivnega preobrata, in sicer v tem, kako se kot družba odzivamo na nasilje. »Medtem ko se prej, ko smo v svoji bližini zaznali problematično dogajanje, nanj nismo odzvali, se je zdaj to spremenilo. Tako da na številke nevladnih organizacij, konkretno tudi našega Društva regionalne varne hiše Celje, po novem kličejo sosedje, prijatelji, svojci žrtev in nas opozarjajo, da je nekaj narobe. Iščejo informacije, nasvete, kako pomagati, kaj storiti, kako pristopiti do žrtve. Da se je to zgodilo, je res dobro. Naj omenim, da se sicer mi ne moremo aktivirati, dokler žrtev sama ne stopi v stik z nami, dokler ne naredi prvega koraka,« je dejala Kvasova.

»Je pa za prvi stik z nami, ki je običajno povsem neformalen, sproščen pogovor, potrebno, da se ženska odpravi iz hiše, kar je za nekatere v tem času, ko smo vsi neprenehoma doma, lahko velik izziv. Nasilneži namreč žrtve ves čas nadzorujejo. Tako da včasih ženska niti poklicati ne more in prositi za pomoč. Ampak saj se lahko partnerju izgovorimo, da gremo na sprehod, na kavico k prijateljici, k sorodniku, ali pa da nekaj nesemo sosedi,« svetuje sogovornica.

Manj umikov od nasilneža

V slovenskih varnih hišah trenutno ne beležijo toliko klicev za sprejem kot običajno, kar je izjemno obremenjujoče dejstvo, poudari Suzi Kvas. »To je zato, ker se žrtve nasilja bojijo virusa in pazijo nase, torej ostajajo doma. Da jih ni, pa je tudi posledica že prej omenjenega dejstva – ne morejo zapustiti doma, ker so pod nadzorom. Neposredna posledica tega je manj umikov iz škodljivega, nevarnega okolja. Že prej si niso upale oditi, prositi za pomoč, saj jim je bilo onemogočeno, da bi koga poklicale, kam šle, in zdaj je to še toliko težje.« Sogovornica zato še toliko bolj poudarja, da moramo biti kot družba v tem času še bolj občutljivi, pozorni do svoje okolice, sploh, »ker bomo morda prav mi ključni, da nekoga podpremo, opogumimo, da izstopi iz pekla oziroma si poišče pomoč«, nas nagovarja.

STA
Suzi Kvas je direktorica Zavoda Socio, predsednica Sekcije varnih hiš in materinskih domov pri Socialni zbornici Slovenije ter predsednica Društva regionalne varne hiše Celje.

Načrt za zaščito

V celjski regiji, na območju Velenja, Slovenj Gradca in Celja, lahko v varnih hišah nastanijo 14 žensk in okoli 30 otrok.

Pojasni še, kako poteka intervencija, če dobijo informacijo, da je nekdo žrtev nasilja, da trpi: »Če nas kdo od prijateljev, sorodnikov žrtve obvesti, da se nekaj dogaja, se z žrtvijo najprej poskušamo pogovoriti po telefonu ali povsem neformalno sestati za pogovor nekje v varnem okolju. Vse odločitve, kaj bo storila, so na strani ženske. Mi smo tam, da jo strokovno podpremo, usmerjamo, če se tako odloči. V nič je ne silimo. Sama narekuje tempo. Če se odloči, da se bo umaknila iz nevarnega okolja, ji pomagamo narediti načrt za to. Korak za korakom,« razloži.

Nenehen strah in poniževanje

Kvasova je povedala še, da je med epidemijo predvsem več psihičnega nasilja, ki se ga morda žrtev sploh ne zaveda. »Psihično nasilje je, ko vas ponižujejo, zmerjajo, v vas sejejo strah, vas nadzorujejo. Včasih žrtev tega sploh ne prepozna, ne dojame za problematično. Naj opozorim, da se iz psihičnega nasilja največkrat razvije fizično,« je izpostavila.

Za konec je dejala, da se nam ne dogaja samo epidemija covida-19, ampak tudi epidemija nasilja. »Mislim, da bomo soočenje s tem, kar se dogaja zdaj, doživeli z zamikom. Zato nagovarjam družbo, naj pomaga prepoznavati stiske. Če vidijo na primer, da se s sosedo nekaj dogaja, naj ukrepajo. Še posebno če se iz hiše slišijo kričanje, razbijanje, nemir, je nujno urgirati.«