Sogovornico smo spraševali o tem, kaj so največje težave, ki se pojavljajo glede pouka na daljavo, kaj ji krati spanec in kako šolanje od doma sprejemata njena hči in sin. Preverili smo, katere vrednote so zanjo najpomembnejše, kako potekajo njeni dnevi in v katera kisla jabolka mora zagristi. Dotaknili smo se tudi pomembnega vprašanja, kdaj bodo otroci spet šli v šole, in spremembe, ki bo v tem občutljivem času razbremenila tako otroke in starše ter se nanaša na ocenjevalna obdobja in število ocen. V pogovoru je spregovorila tudi bolj osebno, tako da ministrico Simono Kustec lahko spoznamo v malce drugačni, novi luči.

simona kustec
Sašo Švigelj
Simona Kustec, ministrica za izobraževanje, znanost in šport, pravi, da trenutno njena glavna težava niso kisla jabolka …

Minila sta dva meseca, odkar v novem šolskem letu pouk ponovno poteka na daljavo. Kakšne so vaše prve ocene?

Če me sprašujete po subjektivni oceni, potem lahko samo rečem: kapo dol vsem, ki se ne predajajo, pa tudi spoštovanje vsem tistim, ki z razumevanjem sprejemajo novo realnost, dejstvo, da je zdaj pač tako, kot je, in se ne ustavljajo, gredo dalje. In veste, otroci so sprejeli nov vsakdan in spremembe, pa tudi večina ravnateljev, učiteljev in staršev. V manjšini so tisti, ki s težavo sprejemajo, kar se dogaja in vse prilagoditve. Ampak morajo razumeti, da je stanje, v kakršnem smo, takšno zaradi virusa. Objektivno gledano, pa je tako: ker je čas zahteven, se na ministrstvu res zelo trudimo, da to obdobje naredimo čim bolj normalno, življenjsko, človeško. Objektivna ocena izobraževanja na daljavo bo mogoča šele pozneje, ko se bomo vrnili v spet bolj običajno življenje. Takrat se bomo lahko trezno, objektivno, umirjeno in pomirjeno usedli ter s pomočjo stroke in drugih krogov pripravili oceno. Moram pa vam iskreno priznati, da na tako zahtevno situacijo, ki je tako močno vplivala tudi na šolstvo, gledam po eni strani kot ministrica, po drugi pa predvsem kot mati dveh šolajočih otrok. Na daljavo se sin izobražuje ravno na prehodu iz osnovne v srednjo šolo, hči pa gre proti maturi in naprej na študij.

Kako šolanje na daljavo doživljata onadva?

V tem obdobju moram pri obema hkrati v bistvu izpostaviti njun odnos tako do šolanja kot tudi do športnih treningov na daljavo. Vzpostavila sta si nek svoj nov ritem, samodisciplino, odgovornost, v bistvu sta bolj sproščena, manj utrujena od siceršnjega stalnega tekanja iz šole na treninge, pa nazaj na učenje in domače naloge. Hitro odraščata. Opazujem ju pri tem in občudujem, srkam njuno brezskrbnost in energijo, od katere se kar iskri. Izjemno sem ponosna nanju. Skratka, v odnosu do njiju sem na istem kot več tisoč drugih mam in očetov v naši državi – njuna največja navijačica.

okno
Sašo Švigelj
»Zakaj se moramo ves čas pogovarjati in izpostavljati težave?!«

Kakšna je povratna informacija o pouku na daljavo iz šol – od ravnateljev in na drugi strani staršev. S kakšnimi težavami se srečujejo?

Zakaj se moramo ves čas pogovarjati in izpostavljati težave?! Ne razumem tega, ko se pa vsi okoli nas trudijo, mi pa samo iščemo težave, napake in slabe novice. Ne razumite me napak: ničesar ne olepšujem ali idealiziram. Na tako občutljivem področju, kot so šola, izobraževanje in vzgoja, si samo želim več pozitivnosti. Težave seveda so – tako kot na vseh področjih, ki jih je ta pandemija prizadela – ampak kot sem že uvodoma povedala: pomembno je, da jih vsi skupaj rešujemo, se poslušamo, poskušamo razumeti drug drugega in si pomagati pri iskanju dobrih, razumnih rešitev.

No, saj bova tudi pozitivni, vsekakor, vendar morava prej vseeno zagristi še v nekaj kislih jabolk. Starši poročajo, da se nekateri učitelji zelo trudijo z otroki pri pouku na daljavo, nekateri pa zjutraj samo oddajo delovne liste z navodili, kaj mora šolar predelati.

To, da učitelji izbirajo različne načine k podajanju znanja na daljavo, se mi zdi dodana vrednost. Prepričana sem, da vsak išče najboljšo pot in se trudi pri tem. Cilj nas vseh je pa enak: pomagati svojim učencem, otrokom. Glede tega, kar ste izpostavili, bi rada poudarila vidik zaupanja. Učiteljem je treba zaupati, saj so strokovnjaki svojega področja, za delo, ki ga opravljajo, so se izobraževali nekaj let in prav zato vedo, kako na najustreznejši način prenašati znanje na učence. Oni poznajo potrebe razreda kot celote in tudi potrebe posameznega učenca ter temu primerno vodijo učni proces. Tisto, kar je pomembno, je, da so učitelji pri svojem delu tudi avtonomni. Če ocenimo, da učitelji ne delajo dovolj ali pa po drugi strani učencem naložijo preveč ali premalo dela, imamo kot starši seveda dolžnost, da o svojih pomislekih obvestimo najprej učitelje, če se na ravni komunikacije učitelj-starš ne sporazumemo, pa nato tudi ravnatelja. Torej se takoj, ko imamo dileme, najprej obrnimo na šolo, ne na družbena omrežja. Najpogosteje se potem v pogovoru z učiteljem, ko mu starš predstavi kakšen pomislek, težavo, ugotovi, da so potrebna samo kakšna pojasnila. Morda se samo videnja starša in učitelja razlikujejo. Mi bi si želeli, da bi nekaj potekalo drugače, vendar naj poudarim, da mi kot starši nismo pedagogi, strokovnjaki. Mi na svojega otroka gledamo drugače, kot ga vidijo denimo njegovi vrstniki, kaj šele učitelji. Naj še enkrat izpostavim, da če so kakršnekoli zagate, je z učiteljem nemudoma treba vzpostaviti komunikacijo – ali obratno. In že na tej ravni, kot kaže praksa, se veliko dilem, težav, odprtih vprašanj razreši. Razumeti moramo drug drugega in komunicirati ter iskati rešitve ali pa vsaj izboljšave za težave, če kratkoročne rešitve niso mogoče.

intervju
Sašo Švigelj
Sogovornica pravi, da je količina dela ne vznemirja, da pa se mora vsake toliko časa potruditi biti malo bolj pozorna do sebe.

Kaj lahko šole, starši in njihovi otroci pričakujejo, da se bo s poukom dogajalo v naslednjih mesecih? Kateri scenariji so mogoči?

Želela bi si imeti stekleno kroglo, da bi vam lahko odgovorila, a je žal nimam. Jaz si želim le en scenarij: čim hitrejšo vrnitev otrok v šolske klopi. Šola je mnogo več kot le prostor pridobivanja znanja, je prostor socializacije, druženja, če želite tudi prostor usvajanja čustvene, družbene inteligence. Edino, kar je zanesljivo, je, da bomo takoj, ko dobimo zeleno luč, šole postopoma spet odpirali. To bo takrat, ko bodo izpolnjeni temeljni epidemiološki kriteriji, nižje število novo okuženih, nižji odstotek pozitivnih testov, nižje število hospitalizacij, manjša zasedenost bolniških postelj in oseb na intenzivnem zdravljenju. Čakali bomo torej na tiste številke, na podlagi katerih bodo epidemiologi rekli, da se lahko življenje začne spet previdno vračati proti običajnemu. V prvem nizu sproščanj bodo otroke najprej sprejeli vrtci in začetni razredi osnovne šole, potem pa naprej. Zagotovo bo odpiranje vrat šol in vrtcev potekalo postopoma in predvsem zelo skrbno. In tudi ko bo mladina spet v šolskih klopeh, bodo še vedno potrebni previdnost, spoštovanje in skrb za izvajanje zaščitnih ukrepov. To bo verjetno prisotno, dokler ne bomo povsem opravili z virusom. A upam, da smo zdaj res že vsi dojeli resnost te epidemije in dejstvo, da je vse odvisno od nas samih, dokler ne dobimo učinkovitega cepiva.

Oglašajo se starši, ki tožijo, da ne zmorejo. Ne zmorejo pomagati svojemu otroku pri pouku na daljavo, sploh če imajo več otrok, in poleg tega opravljati še svojih službenih dolžnosti. Kaj bi jim sporočili?

Predvsem, da jih zelo, zelo razumem. Da vem, da jim je težko in hudo, da so v stiski. Še posebej tistim, ki hkrati opravljajo svoje delo doma, njihovi otroci pa potrebujejo pomoč pri šolanju. Ampak naj ne pozabimo, da tudi otokom ni lahko. Treba jih je usmerjati, jim nuditi oporo in iti naprej, to je glavno poslanstvo nas staršev do otrok. Te razmere bodo kmalu minile in bodimo pripravljeni predvsem na ta novi čas. Bolj ko bomo na strpen, umirjen, potrpežljiv način in s konstruktivnim sodelovanjem stopali po tej poti, toliko bolj uspešno bomo šli po tem obdobju naprej v čase brez virusa. Sicer pa si želim, da bi vsi skupaj v razmere in to, kako se do njih odzivamo, obnašamo, vnesli več razumevanja. Ne pozabimo, da je samo vprašanje časa, kdaj bo spet vse normalno. Kar je zdaj ključno, je zavedanje, da smo vsi na isti barki in da bomo do cilja prišli na lažji ter s tem tudi hitrejši način, če bomo vsi veslali v isto smer.

od blizu
Sašo Švigelj
»Celotno ocenjevalno obdobje šolskega leta smo spremenili v eno samo.«

Kaj bi rekli dijakom, ki so izrazili skrb, da od izobraževanja na daljavo odnesejo manj, kot če bi imeli običajen pouk?

Samo pritrdila bi jim. Zraven pa dodala: dajte še vi kakšen predlog, kako to, zaradi česar ste zaskrbljeni, izboljšati, popraviti. Hočem reči, da smo tukaj zanje, da smo in moramo biti odprti za pobude, rešitve, naj se nam oglasijo. Jaz sem zato tudi v stiku tako s predstavniki dijakov kot študentov in mladih, pa tudi staršev. Vemo, da šola na daljavo ni enaka kot običajen pouk. A je to še vedno bolje, kot da nimamo ničesar, za kar so se predvsem v tem obdobju odločili v nekaterih drugih državah. To so dejstva tega časa, in če se z njimi ne strinjamo, je dobro, da imamo predloge, rešitve v zvezi s tem, kaj storiti, da bi bilo bolje. Žal trenutno v takšnem stanju napada virusa ta rešitev ne more biti, da bi imeli šole odprte. Ne, jih ne moremo, dokler je virus tu tako neobvladljivo, brez logičnih pojasnil, razumnih rešitev. V takšnem stanju razmer je najprimernejše vprašanje, ali lahko še kaj naredimo, da bi izobraževanje na daljavo potekalo boljše, kakovostnejše. Kar zadeva dijake, naj pojasnim, da jih skrbita predvsem matura in to, kako bodo nanjo pripravljeni, ker uspeh na maturi je ključen – je izhodišče za vpis na fakultete. Še enkrat bi povedala, da je zaželen pristop, da nam razkrijejo težave, skrbi in hkrati že imajo pripravljene predloge, mogoče rešitve. To, da se ustaviš na točki in poveš, kaj je problem, poveš, kako je vse narobe, je šele začetek zgodbe. Tam se začne graditi. In če se na tak način pristopi, da hkrati s težavo dobimo kakšen predlog, rešitev, je to krasno.

Ko smo že pri predlogih, pobudah: strokovnjaki, ki delujejo v okviru šolske svetovalnice, so predlagali ustanovitev prve virtualne osnovne šole za delo na daljavo, ki bi bila po njihovem mnenju dobra rešitev, ko učenci iz različnih razlogov ne bi mogli neposredno obiskovati in se udeleževati vzgojno-izobraževalnih aktivnosti neposredno v šoli.

Veste, prejemamo zelo različne pobude. Tudi take, da dokler virusa povsem ne odpravimo, naj se v šole ne vrne nihče. No, če se vrnem k vašemu vprašanju. Univerzalna virtualna šola ima številne prednosti, ampak tudi niz slabosti, šibkosti. Te so povezane predvsem s tem, da učitelj izgubi individualni stik z učencem kot osebo. Težko sledi, na kakšen način učenec sprejema učno snov, kako napreduje, kako naj ga usmerja, kako hitro je zmožen osvajanja določenega tipa znanja. Že na daljavo tega tipa, ki ga izvajamo zdaj, je to težko. Temeljito bo treba zagristi v ta predlog, ga dati na tehtnico, vključno tudi z vprašanjem, kaj to pomeni z vidika poslanstva učiteljskega poklica in odnosa do znanja za družbo.

roke1
Sašo Švigelj
Na Kustečevo mizo je prišel tudi predlog, da dokler virusa povsem ne odpravimo, naj se v šole ne vrne nihče.

Je bil kakšen konkreten predlog ali sprememba v novem šolskem letu že uresničena?

Da. Ta četrtek sem podpisala tri sklepe o spremembah ocenjevanja v tem šolskem letu v osnovnih, glasbenih in srednjih šolah, ki jih ocenjujem za zelo pomembne – za dobro, dobrodošlo spremembo, ki bo imela poleg vsega tudi pomemben psihološki učinek. Njeno glavno sporočilo bo, da še kako razumemo zdajšnjo situacijo in da se poskušamo nanjo odzivati čim bolj človeško. Na podlagi tako strokovnega priporočila kot pričakovanj staršev otrok, učencev in učiteljev smo namreč celotno ocenjevalno obdobje šolskega leta spremenili v eno samo in temu primerno tudi znižali število ocen ter prilagodili oblike njihovega pridobivanja. Zavod za šolstvo je šole opremil s priporočili o tem, na kakšen način naj se ocene pridobivajo, z napotki za nov odnos do ocenjevanja, preverjanja znanja. Poseben poudarek bo na prvi triadi, za katero smo predvideli, naj se v tem obdobju sploh ne ocenjuje, ne preverja znanja, ampak samo usmerja, usvaja znanje.

Doživljate veliko pritiska v tem času, saj ste kot ministrstvo precej izpostavljeni?

Sama čutim le en pritisk. Pritisk svoje vesti. Sem res vse naredila po najboljših močeh? Smo res naredili vse, da bi vsem olajšali prebroditev tega čudnega časa? Dela je veliko, vendar ga opravljam z veseljem, rada delam veliko in v zahtevnih, nepredvidljivih, nepoznanih razmerah, ko je treba imeti tudi pogum, odločnost, tvegati, ko sprejemaš odločitve. In seveda z vsem tem skupaj pridejo tudi veja izpostavljenost, gledanje pod prste, kritike, dejstvo, da tvoje delo in ti veliko ljudem tudi nista všeč. Skupaj z ekipo vsakodnevno napore vlagamo v dva segmenta delovanja. Prvi je, kako usmerjati organizacijo dela z vidika operative, kar pomeni, da se ukvarjamo z vprašanji, kako naj denimo poteka varstvo otrok, kako naj se izvaja pouk, kakšne so pri tem pričakovane obveznosti zaposlenih, kako naj bodo organizirani prostori vrtcev in šol in podobno. Drugi del našega dela pa so vsebine, kar zajema vprašanja o tem, ali bi morali v tem času spremeniti vsebine, cilje v učnih načrtih, ali bomo morali spremeniti način ocenjevanja, ali bomo podaljšali šolsko leto in podobno. V tem delu pa te zgodbe prenesem v nadaljnjo obravnavo, presojo, odločanje, posvetovanje. Tam se nam priključi stroka, Zavod za šolstvo RS in njegove regijske izpostave, center za poklicno izobraževanje, strokovni sveti za izobraževanje, državna izpitna komisija, obe maturitetni komisiji, center za šolske in obšolske dejavnosti, inštituti, zunanji strokovnjaki. Oni potem oblikujejo stališča o posamezni zadevi in potem vidimo, za koliko, kako, kam se lahko premaknemo. Mogoče se navzven v javnosti ne zdi, ne vidi, a na ministrstvu se dogaja veliko, ogromno in ves čas, brez prestanka. V vsem tem koronaobdobju smo morali že od pomladi dalje ves čas skrbeti za veliko prilagoditev in to smo delali v sodelovanju, povezovalno, v mirnem in strokovnem dialogu. Ključno v vsem tem času nam je, da proces šolanja na daljavo poteka in da ga je mogoče izvajati na čim bolj človeški, razumevajoč, prijazen, mehak, a hkrati strokoven in odgovoren način.

Je kakšno jabolko, v  katerega morate ugrizniti ta trenutek, zelo kislo?

Če vam čisto iskreno povem, trenutno moja glavna težava niso kisla jabolka (smeh), ampak premalo časa za vse, kar vem, da je treba storiti. Veliko je že samo dnevne operative s tekočimi zadevami, potem imamo pa pred seboj goro razvojnih projektov. Količina dela me sicer ne vznemirja, mi ne dela kislobe (spet smeh), vem pa, da moram biti vsake toliko časa tudi do sebe malo pozorna, ker kisel nasmešek ni lep in prijazen. Recimo, da kdaj pa kdaj pojem običajno kosilo, da spim celih šest ur, v miru pokličem mamo in očeta, sem bolj prijazna do svojih ljudi, se več šalim z otrokoma. To so moja osebna kisla jabolka. Služba je pa služba, tu ni kislih jabolk, so samo bolj ali manj zrela, kakšna tudi že prežvečena. (nasmešek)

roke3
Sašo Švigelj
»Težave seveda so – tako kot na vseh področjih, ki jih je ta pandemija prizadela.«

Katere aktivnosti, naloge trenutno najbolj okupirajo vaš čas?

Ta teden je zelo lep teden, ker sem osredotočena na strateške zgodbe. Delamo velike zgodbe. Ena od teh je, da bo že v naslednjem šolskem letu prav vsak imel vse, kar je potrebno za izobraževanje na daljavo, da bo šolska torba malo lažja, saj bomo tiste učbenike in delovne zvezke, za katere je to mogoče, prenesli v elektronsko obliko, pri čemer se bomo zavezali, da bo za to gradivo finančne stroške prevzela država. Okrog tega zelo veliko delamo. Z zavodom za šolstvo zaključujemo celovito pripravo digitalnega izobraževanja oziroma digitalne podpore delovnih načrtov za učitelje, učne načrte za vse predmete in vse razrede osnovnih in srednjih šol ter zraven v tej novi, elektronski obliki pripenjamo vsa digitalna učna gradiva in orodja, vključno z učbeniki in delovnimi zvezki, različnimi računalniškimi aplikacijami. Torej končno vzpostavljamo moderen, digitalno podprt sistem izobraževanja. To je temelj za bolj prijazno nadaljnje izobraževanje, ki bi ga morali imeti že zdavnaj vzpostavljenega. Druga velika zgodba je programske narave. Naslednji teden začnemo v parlamentu obravnavati čisto nov, prepotreben zakon o obravnavi otrok in mladostnikov s čustvenimi in vedenjskimi težavami in motnjami v vzgoji in izobraževanju, na katerega se čaka že predolgo vrsto let. Pa novelo Zakona o vrtcih, s katero bodo imeli drug in vsi nadaljnji otroci ponovno brezplačno varstvo, ki ga bo plačala država. Tik pred začetkom obravnave na vladi in nato v parlamentu je tudi nov zakon o znanstvenoraziskovalni in inovacijski dejavnosti, pa dva temeljna razvojna dokumenta za naslednje desetletje na področju visokega šolstva, znanosti in raziskav. Tretja velika zgodba je priprava na predsedovanje Slovenije Svetu Evropske unije na našem polju, ki je zares zelo obsežno, saj obsega izobraževanje, znanost, šport in mladino. Imamo zelo jasen, dober program, ki ga bomo zagovarjali v času našega predsedovanja. Trenutno potekajo tudi strateška letna srečanja ravnateljev OŠ in SŠ, pa noč znanosti oziroma mladih raziskovalcev smo obeležili prejšnji teden. V naslednjem tednu nas med drugim čaka podelitev letnih nagrad za vrhunske dosežke v znanosti, to so Zoisove in Puhove nagrade in priznanja, ter priznanj ambasador znanosti Republike Slovenije. Vidite, kar veliko se dogaja pri nas v tem času, tudi dobre, pozitivne, čisto nekoronske zgodbe. Kar pa zadeva tekoče zadeve, povezane s trenutno situacijo, se dnevno srečujemo, seznanjamo in posvetujemo s poročili o poteku pouka na daljavo, scenariji za dalje, težavami, pa tudi kakšnimi zelo lepimi praksami, kot je bila pred časom na primer digitalna udeležba na Jutranjem krogu v OŠ Gorje in podobno.

Omenili ste Zavod RS za šolstvo. Kako sodelujete z njim? V javnosti se pojavljajo očitki, da delujete nekoliko neusklajeno.

Saj veste, kaj vse se lahko govori v javnosti. (nasmeh) Z zavodom delujemo usklajeno, odgovorno in vsak po svojih pristojnostih do skupne prioritete: zagotavljati pogoje za čim bolj stabilno in kakovostno izvajanje pedagoškega procesa v nestabilnih in nepredvidljivih okoliščinah.

Nekaj zaposlenih na vodilnih mestih vašega ministrstva naj bi razmišljajo o odhodu – odpovedi, ker menijo, da se sprejemajo odločitve, ki so strokovno vprašljive. Kako komentirate te govorice in kaj se dogaja v vaši vrstah, v vaši ekipi?
Moj odgovor je tukaj zelo jasen: veseli me, če imamo različna mnenja, različne poglede in različne pristope, to je pot do dobrih rešitev. Seveda moramo pri našem delu ves čas tehtati med politiko in stroko. Fino je, če se to pokriva. Odlično se mi zdi, da praktično ves del moje politične ekipe izhaja iz strokovnih krogov. Na ministrstvo smo prišli, da delamo najboljše za vsebine in ljudi, za in zaradi katerih obstaja naše ministrstvo, ne pa da bi drug drugemu delili očitke, zamere in še kaj hujšega. Všeč mi je pregovor, da tam, kjer mislijo vsi isto, ne misli nihče. Zato cenim različna mnenja. Sem človek dialoga in si zato želim, da ekipa, ki jo vodim, razmišlja, kresa mnenja, vihari možgane, a pri tem sodeluje, si pomaga in je na koncu enotna.

Kako komentirate odločitev vlade, kar je sprožilo presenečen odziv v nekem krogu javnosti, da direktorju pedagoškega inštituta Igorju Ž. Žagarju ne izda soglasja k vnovičnemu imenovanju?

Se bojim, da je šlo pri interpretaciji tega za umetno napihnjen nesporazum. Vse, kar si želim, je le, da na ključna strokovna mesta v teh časih država dobi čim več prijav in da lahko izberemo med najboljšimi izmed njih. Včasih je za tako veliko potezo treba narediti tudi popravni izpit. V tem primeru pričakujem, da bo upravni organ kot odgovorno telo ponovil razpis, da se bo nanj odzvalo čim več strokovnjakov iz pedagoškega polja, ki imajo menedžerske sposobnosti, in da bo v takšni obliki konkurence mogoče izbrati najboljšo kandidatko ali kandidata. Torej naj bosta cilj in ambicija ponovnega razpisa, da se nanj ne prijavi samo eden, saj potem nimaš izbire. Mi bi si želeli le, da odločanje poteka v zdravi in široki konkurenci strokovnjakov, ki jih na tem polju vsekakor ni malo. In ko bo po tako izvedenem postopku s strani upravnega odbora predlagan najboljši, ne bo več nikakršnih senc dvoma na nobeni strani.

Veliko govorite o tem, da bodimo v tem času še posebej razumevajoči, strpni. Katere vrednote konkretno bi bilo po vaše med epidemijo nujno vnesti ali okrepiti na ravni starši-šole-ministrstvo?

Najbolj temeljne, hkrati pa izjemno zahtevne. Znanje skozi zaupanje in zrelost. Če osvojimo vse tri od njih, jih znamo med seboj prepletati, dopolnjevati in bogatiti, prenašati na druge, potem razen zdravja ne potrebujemo prav veliko več. Na takšen način smo lahko mirni in pomirjeni sami s seboj in vzor drugim, predvsem našim otrokom.