Medtem ko trgovci krompir veselo nabavljajo iz uvoza, kašče domačih pridelovalcev prepogosto ostajajo polne. Ovir pri prodaji krompirja za vrednost, ki bi kmetu zagotavljala dostojno prodajno ceno, je veliko. Manjka pravna regulativa, ki bi domačega pridelovalca zaščitila pred uvozom cenenega blaga in oblikovala primerno prodajno ceno. Obenem manjka močno stanovsko združenje pridelovalcev, ki bi na trgu koordiniralo prodajo oziroma bi bilo vez med pridelovalci in trgovci. Zdaj je tako, da vsak pridelovalec prodajne poti išče sam. V odnosu do trgovcev je popolnoma nemočen (kot da bi primerjali mravljo in slona), težava sta tudi zavist in nelojalna konkurenca med pridelovalci samimi. Slovenija z naravnimi danostmi bi lahko bila s krompirjem samooskrbna, pot pridelka od njive do trgovske police in krožnika bi potem bila res najkrajša možna. A če politika ne ustvari pogojev, pač je, kot je …

Z 20 na dva hektarja

Stopnja samooskrbe s krompirjem je 48-odstotna. Po podatkih statističnega urada se je v letu 2018 v Sloveniji pridelalo nekaj manj kot 73.000 ton krompirja, uvozilo 113.500 ton. Za izvoz je šlo 33.500 ton pridelka. 

Na družinski kmetiji Milana Meznariča v Stojncih v občini Markovci so se z intenzivno pridelavo krompirja začeli ukvarjati pred dobrimi 20 leti. V krompirju so videli tržno nišo, ki bi jo veljalo izkoristiti. »Prva leta nam je šlo kar dobro, nabavili smo vso mehanizacijo za strojno obdelavo. Kakšnih sedem, osem let se je zgodba lepo razvijala, krompir smo pridelovali na 20 hektarjih. Z njive smo ga vozili neposredno v skladišče Kmetijske zadruge Ptuj, tam so ga sortirali in pakirali. Zadruga je skrbela za prodajo. Ta sistem je bil dobro nastavljen, ves pridelek smo do zime že prodali. Kakor hitro so začeli na trg prihajati krompir iz Egipta in viški krompirja iz drugih evropskih držav (oboje po zelo nizki ceni), smo se znašli v izjemno težki situaciji. V odnosu do trgovcev smo postali popolnoma nemočni. Prvih nekaj let, ko smo začeli s pridelavo krompirja, smo sodelovali s proizvajalcem čipsa v Mirni na Dolenjskem. A tudi to dejavnost je povozil uvoz,« pripoveduje Milan Meznarič.

Prodajajo svež lupljeni krompir

Meznaričevi so količino pridelka z leti postopoma zniževali, danes ga gojijo na dveh hektarjih. Večino ga prodajo lokalno, kupce so poiskali sami. Usmerili so se v proizvodnjo lupljenega in vakuumsko pakiranega krompirja, s čimer se v okviru dopolnilne dejavnosti na kmetiji ukvarja mlada gospodinja, snaha Anja. »Pred tremi leti smo kupili stroj za lupljenje in vakuumsko pakiranje, krompir večinoma prodajamo sami. Kupci so javni zavodi (šole, vrtci), gostilne, nekaj tudi individualne posamezne stranke … Dejavnost se je dobro prijela in razvijala, naročila so presegla pričakovanja, kupci, zlasti z lokalnega trga, so nas res pozitivno presenetili. Naročil je bilo že toliko, da sem pri delu občasno potrebovala pomoč. A epidemija je vse ustavila, naročila so se zelo, zelo zmanjšala. Dejansko se z upadom naročil srečujemo vse leto od marca naprej. Z zaprtjem šol se je prodaja čisto ustavila, le tu in tam dobimo naročilo za kakšnih pet kilogramov.«

Milan Meznarič, Anja Meznarič
Mojca Zemljarič
Najnižja cena, po kateri so Meznaričevi prodali krompir, je bila tri cente. To je bilo pred desetimi leti, ko jim je na dvorišču ostalo 600 ton pridelka.

Prodaja krompirja stoji, ljudje ne upajo niti na kmetijo

Ker je bila epidemija že v spomladanskem času, ko se je prodaja starega krompirja bližala koncu, jim ga je k sreči uspelo prodati. Odkupil ga je Ptujski škrnicl. »Letošnji krompir gre izjemno slabo v prodajo. Ljudje zaradi ukrepov ne upajo priti niti na dvorišče kmetije, da bi si nabavili krompir za ozimnico. Kar nekaj smo ga prodali v Haloze, vendar ti ljudje zdaj zaradi omejitev gibanja po občinah k nam ne upajo. Pričakujemo, da bo po novem letu in v spomladanskem času bolje,« dodajata Meznaričeva.

Majcnovi krompir sadijo na 20 hektarjih

Janez Majcen iz Trgovišča v občini Ormož spada med največje pridelovalce krompirja v Podravju. Sadi ga na okoli 15 hektarjih. Za letošnjo letino pravi, da jo je bolj kot epidemija prizadelo vreme. »Poleti je bilo veliko dežja, in krompirja ni bilo moč kopati. Tam, kjer je zemlja bolj prodnata, so ga lahko pobirali, pri nas je zemlja debelejša in nam je vse ostalo v zemlji. Tako smo ga še novembra pobirali z njiv, za kakšne tri hektarje pridelka je bilo zaradi mokre letine neuporabnega (gnilega). Za krompir imamo neposredne kupce, kot so menze in gostilne, veliko ga prodamo podjetju Gomilar iz Dolenjske, ki pakira za velike trgovske verige, zahteva pa izjemno lepo blago. Sami, brez posrednika, prodajamo Eurospinu.«

Krompir iz Belgije po cent za kilogram

Milan Meznarič poudarja, da je pridelava krompirja specifična dejavnost. »Ni vsaka njiva primerna za krompir, potreben je namakalni sistem, brez tega pridelava v poletnem času ni možna. Poznati je treba sorte, spremljati bolezni, nabaviti strojno opremo: sadilnik, osipalnik, škropilnico, kombajn, stroj za pranje, sortirno in pakirno linijo.« 

Tudi Majcen opozarja, da bi se pridelovalci morali združiti in poenotiti, da bi lahko bili v dialogu s trgovci močnejši. »To je najslabše, vsak je prepuščen samemu sebi. Če bi imeli močno skupno organizacijo, bi lahko za pridelek dosegli višjo ceno. Sam recimo Eurospinu ponudim neko ceno, a lahko pride konkurent, ki bo ponudil manj in avtomatsko ostanem brez prodaje. Nič se ne da dogovoriti. Vsak nastopa zase in postavlja svojo ceno. Ne morem pa jaz cene držati zaradi drugega, da bo prodal po solidni ceni, meni, ki sem mu ceno 'držal', pa bo pridelek ostal v skladišču. In tako se dogaja, da se cene samo nižajo in nižajo. Tudi zavist in nevoščljivost sta precej prisotni. Absolutno bi morala biti pri uvozu potrebna regulacija, ne samo glede količin, temveč tudi pri preverjanju kakovosti in načinu pridelave. Dokler je krompirja dovolj doma, naj se prodaja naš slovenski. Šele po tem bi dali na police uvoženega. Zdaj je tako, da se vsi viški iz drugih držav skoraj zastonj pripeljejo v Slovenijo. Spomnim se, da se je iz Belgije pakiran krompir uvažal za ceno en cent za kilogram, ker so ga imeli viška. Če bi ga Belgijci dali v uničenje, bi jih to po kilogramu stalo štiri cente. Tako so ga raje spakirali in prodali v Slovenijo. Nekaj let se to ponavlja, potem pač dvigneš roke, če pridelka ne moreš prodati. Ampak ko doma več ne bo krompirja, potem tudi uvoženi več ne bo po en cent, temveč 50 centrov.«