Polonin pogled

Jaz moram biti tam

Polona Krušec
26. 11. 2020, 20.10
Deli članek:

Te dni v tematikah, ki jih obravnavam za časnik, ki ga držite v rokah, še bolj intenzivno spremljam, kaj se dogaja v domovih za starejše. In sem ob vsem, kar slišim, samo hvaležna, da v njem ni nikogar od mojih.

Sašo Švigelj
Polona Krušec

V isti sapi dodajam, da ne gre vseh domov za starejše metati v isti koš, kajti nekateri so izjemni, in predvsem, in to povem res glasno in odločno, so za to, kar se v njih dogaja, domovi sami – njihovi direktorji in zaposleni, odgovorni bolj malo. Tu je pretežno zatajil nekdo drug. Mnogo drugih.

No, v resnici je intenzivno dogajanje tega trenutka samo še bolj razprlo, da so leta zanemarjanja področja, ki ureja status starejših Slovencev, naredila svoje. Nobene od dozdajšnjih vlad se ne da potrepljati po rami in ob tem izreči: ti si odločena, da boš jesen življenja ljudem te države napravila dostojno in varno, in v užitek te je gledati, kako si za to prizadevaš. Eh, ni tako. Da vse vlade, vključno z aktualno, niso naredile dovolj, da bi zagotovile primeren položaj starejših, izpostavljajo tudi mnoge nevladne organizacije.

Med njimi je zagotovo dobrodelno društvo Humanitarček, ki, ker država ne, hrani ostarele, da so njihovi obroki več kot samo sladkana voda, plesniv kruh in konzerva rib. Ki jim kot mnoga druga društva plačuje položnice in se jim pomaga znajti v vsakdanjem življenju, ki drvi naprej, njih pa pušča v ozadju, na dnu.  Med bolj glasnimi, ki opozarjajo, da je skrajni čas, da se odločevalci zganejo, premaknejo, staknejo vkup svoje glave in na mizo vržejo liste in pisala, je društvo Srebrna nit, ki si prizadeva za človeka vredno starost in ga vodi Biserka Marolt Meden.

Ona vlado v neštetih javnih pismih in pozivih neumorno nagovarja, naj izkoristi vsa strokovna znanja; ker ta so, vsa razpoložljiva sredstva; ta bi se tudi našlo in podporo civilne družbe, ki nedvomno obstaja, za nujne sistemske in druge spremembe na področju kakovosti življenja starejših tako v domovih kot v domačem okolju. Predvsem pa, kar je tudi najbolj aktualno – da končno zgrabi za uzdo podivjanega konja epidemije, ki pustoši po domovih starejših in tam živečih naših staršev in starih staršev.

Po besedah Marolt Medenove so demografski kazalci jasni. Slovenija je najhitreje starajoča se država v Evropi. »Kljub temu, da pri nas že danes živi izjemno visok odstotek starejšega prebivalstva, se odgovorna ministrstva in vlada ne odzivajo ustrezno. Dejstvo je, da še na bolj alarmantno prihodnost nismo pripravljeni. Na to nas je opozorila celo Evropska komisija v svojem poročilu za leto 2019,« je poudarila. In mi se razglašamo za socialno državo?!

Naj vas zdaj pripeljem v zadnji del svojega pisanja, ki bo še posebno boleč. V njem bo glavno vlogo igrala statistika. V Sloveniji imamo po domovih nastanjenih okoli 20.000 upokojencev. Koronavirus je od marca vdrl že v 90 odstotkov domov. Za covidom-19 je zbolelo okoli 5500 starostnikov, torej se je z virusom, ki povzroča to bolezen, okužilo 30 odstotkov varovancev. Tega, koliko jih je ubil, si niti ne upam napisati. Rekla bom samo, da je vsak deseti stanovalec doma starejših občanov, ki se je okužil, tudi umrl. 

Dejstvo je, da se na evropskem, celo globalnem nivoju gibljemo med državami z najvišjo umrljivostjo zaradi covida-19. Jasno je, da nekaj sploh v upokojenskih domovih ne gre prav, čeprav vlada zagotavlja, da je situacija tam pod nadzorom. Da ni, nam pomaga uzreti Marolt Medenova: »Pristojni zagotavljajo, da težke razmere v domovih s starejšimi obvladujejo, a jih v resnici ne. Jih ne morejo, ker za to med drugim niti ni dovolj kadra. Kadrovski problemi so že od prej, zdaj pa so se samo še poglobili,« je povedala.

Kaj to pomeni, si lahko predstavljate. Vam bom pa vseeno povedala. Ker so negovalne ekipe tudi zaradi bolniških odsotnosti tako zdesetkane, je nega, in to je dejstvo, ki ga lahko podprem z dokazi, zreducirana na minimum. »Manj je pomoči pri hranjenju, osebni higieni – starejši ostajajo neumiti po več dni ... Izvaja se samo najnujnejše,« mi je povedala Biserka Marolt Meden. Medtem pa sem jaz na papir pred sabo, na katerem sem si delala zapiske, začela risati rožice. Ker me je bolelo, in rože – te so lepe, so se v tistem hipu zdele primerna kompenzacija za informacije, ki sem jih s težavo goltala.

Mnogi med vami, ki berete te vrstice, imate v domovih nastanjene svoje najbližje. Vem, da bi mi, če bi zdaj govorila z vami, povedali, da vas skrbi, da vam je izjemno težko, ker ne morete videti svoje ostarele mame ali očeta, babice ali dedka. Da se bojite, da bi se ta vaš ljubi človek okužil. Pa ne samo to, ampak tudi, da bi zdaj, ker je tako omejen v stikih, gibanju in negi, izgubljal še več zdravja, dostojanstva, da bi postajal vse bolj otopel, okoren v umu in telesu. Vi mu želite najboljše, mu stati ob strani, biti z njim. Bojite se tudi, da če bi prišlo do najhujšega, bi moral na oni svet odhajati sam … Ker saj veste, v domove ni dovoljeno niti takrat, ko se nekomu odštevajo zadnje minute. In tu, tu mi pade mrak na oči.

Prosim, opremite me s polivinilastimi pajaci, nadenite mi gumijaste čevlje, pet parov rokavic, zaščitna očala, masko, vizir, pokrivalo, med mano in mojega človeka postavite stekleno pregrado, kajti jaz, jaz tisti trenutek želim – moram biti tam! Pravica posloviti se, in ne umirati sam, je nekaj, o čemer ne bi smelo biti nikakršnega dvoma. Pika.