Polonin pogled

Tudi to, in predvsem to, je Slovenija

Polona Krušec
19. 11. 2020, 20.30
Deli članek:

Ko so časi težki, ko je veliko negotovosti in se nam dogajajo stvari, ki so nepredvidljive, nevarne, in to ne samo na osebni, družinski ravni, ampak širše, na državnem, celo globalnem nivoju, saj se ves svet sooča z grožnjo javnemu zdravju, je dobro na vse skupaj pogledati s svežega zornega kota.

Sašo Švigelj
Polona Krušec, novinarka

Treba je uzreti nove perspektive, poskušati videti več, dlje, širše, da lažje prestanemo, premagujemo napore, s katerimi se srečujemo.

Treba je narediti namenski korak vstran in uzreti, kaj vse pa v tem hipu kljub vsemu je – kaj imamo. Ne bi namreč rada, da spregledamo, da je še vedno precej dobrega in pozitivnega, kar sem zaznala tudi sama, ko sem bolj odprla oči in pogledala onkraj tega, kar je vidno na prvi pogled.

V izrednih razmerah se pokaže naša prava nrav. Tako je epidemija na plan privlekla veliko različnega. Virus in vse, kar je prišlo z njim, nas je potisnil v kot, nas vrgel v novo, precej manj prijazno okolje, resničnost. Odvzeto nam je (bilo) veliko tistega, kar smo imeli, kar nam je bilo samoumevno, zato je prišlo do veliko frustracij. Ampak kaj vse je epidemija še potegnila na plan? Še bolj je zasijal občutek za sočloveka, opazim veliko takih, ki ste pod svoje okrilje vzeli druge, na primer starejše. Pomagate jim z nakupi, namesto njih hodite v lekarno, se z njimi pogovarjate in skrbite, da jih ne skrbi preveč. Da so na varnem. Do tega trenutka so vam bili morda samo znanci. Zdaj to več niso. Zdaj so del vaše skupnosti, za katero vam je mar. In to je lepota; da hodite po svetu z odprtimi očmi in opazite, da v vašem domačem kraju živi starejši par, recimo jima Erna in Matej, ki v bližini nimata svojcev.

Matej bolj slabo hodi; pestijo ga številne zdravstvene težave, Erno pa tudi. Zanju je bolje, da sta od virusa čim dlje. Zato začutite, da je dobro, da nekaj storite. Da jima date vedeti, da ste jima na voljo, ker njuna hči živi v tujini. Povežete se z njima in jima poveste, naj se obrneta na vas, če karkoli potrebujeta. Onadva sta zaradi tega povsem ganjena in hitita hčerki iz Zagreba po telefonu razlagati, naj nikar ne skrbi in ne hiti spet v Slovenijo k njima, kajti nekaj čudovitega se je pripetilo – po hrano v trgovino bo šla zanju njuna sokrajanka. In to ne samo ta teden. In v lekarno prav tako. Pa jabolčni zavitek jima je prinesla. In sosedov Branko bo šel pogledat, zakaj njuna peč v kleti nekam čudno hrešči. Skupnost! Res biti del nje. To je to!

Poznam Andrejo, ki svojo sosedo Ines vsak dan, ker javnega prevoza zdaj ni, odpelje na delo v 20 kilometrov oddaljen kraj. Ines je medicinska sestra brez avtomobila. In zvečer jo gre tudi iskat ter ji potem prinese še večerjo. Ker Ines dela v 12-urni izmeni, saj osebja v bolnišnicah primanjkuje in druge možnosti ni … Ampak njej pol dneva ni težko preživeti v službi; ona živi za to, da pomaga. Ona ve, da bo minilo tudi to, ker v življenju pač tako je; enkrat gre gor – je vse super, potem gre dol in je veliko narobe.

Koliko samoiniciativnih namer in njihovih realizacij je že steklo okoli nas v zadnjem obdobju ... S tega vidika vam pravim: vi ste neverjetni! In nisem še končala. Ste vedeli, koliko Slovencev se je v zadnjih tednih odločilo, da organizirajo zbiranje prehrane za zdravstvene delavce? V UKC Ljubljana in druge bolnišnice tako prihajajo sadje, slani in sladki prigrizki, energijske ploščice, kava in čaj, ki še zdaleč niso samo zato, da potešijo lakoto, ampak je enako pomembno nenapisano sporočilo, ki pride s polno košaro sadja in piškotov in se glasi: mislimo na vas, hvaležni smo vam, ker zdravite nas in tiste, ki jih imamo radi. Vaši napori so opaženi!

Na terenu je vsak dan ogromno prostovoljcev. Tudi tistih iz vrst Rdečega križa Slovenije (RKS), ki so nepogrešljivi v bolnišnicah. Najmanj 55 iz ljubljanske, gorenjske, zasavske in goriške regije jih že dva tedna pomaga v Univerzitetnem kliničnem centru Ljubljana, v Univerzitetni kliniki za pljučne bolezni in alergijo Golnik, Splošni bolnišnici dr. Franca Derganca Nova Gorica in Splošni bolnišnici Trbovlje, in to tako na covidnih kot drugih oddelkih. Volonterji RKS razvažajo tudi prehranske pakete prejemnikom pomoči, osnovna živila občanom v karanteni in samoizolaciji ter tople obroke za učence in dijake s subvencionirano prehrano. In ob vsem tem imajo vedno na očeh tudi druge ranljive.

In še bi lahko naštevala tako veliko lepega. A naj zaključim s tem: slišala sem za dve dekleti, Pio Pavletić in Jernejo Lednik, dijakinji Srednje zdravstvene šole Celje, ki sta nedavno oznanili, da bosta vsak dan po koncu pouka na daljavo, torej v svojem prostem času, pomagali v Domu starejših občanov Sv. Jožef Celje, v katerem se soočajo s kar nekaj okužbami med zaposlenimi in stanovalci. Uau! Kar razganja med znotraj ob takih zgodbah!

Vidno ganjen ob tem, da so mlajše generacije, vključno s Pio in Jernejo, tako občutljive, da jim ni vseeno za stiske, v katerih so se znašli starejši in institucije, ki skrbijo zanje, je tudi direktor omenjenega doma Jožef Planinšek. »Izjemno dragoceno je vedeti, da so se mladi pripravljeni izpostaviti v težkih razmerah in v pogojih, v katerih je nevarnost okužbe. To je nekaj tako svetlega v teh časih, nekaj tako lepega. Mnogi se iz trenutnega dogajanja norčujejo, ampak je na drugi strani veliko tudi res krasnega, kot je pomoč mladih, ki smo je deležni v našem domu. To je čudovito, izredno,« Planinšek skoraj vzklikne od navdušenja, močno preplavljen s čustvi. Tudi to, in predvsem to, je moja, naša Slovenija!