»Zvečer sem že imela povišano temperaturo 38,3 °C, bolele so me mišice in sklepi, zelo sem se potila, bila sem močno utrujena. V naslednjih dneh se je klinična slika samo še stopnjevala. Začela sem kašljati, hudi napadi kašlja so se ponavljali večkrat na dan, izkašljevala sem tudi kri. Da sem izgubila vonj in okus, se sploh nisem zavedala. Šele, ko me je šestletna hči opozorila, da iz plenice najmlajše močno smrdi, sem ugotovila, da ne vonjam nič.«
Grassellijeva se je zaradi hude situacije, v kateri smo se znašli, odločila, da javno spregovori o prebolevanju covida-19. Povedala je, da čeprav je od okužbe minilo že sedem mesecev, še vedno ni v redu. »Še vedno izgubljam težo, ob fizičnih naporih se mi v mišicah in sklepih pojavijo bolečine, tudi vonja še nimam normalnega. Ko sem bila pred tremi tedni na kontroli, so izvidi pokazali, da imam komaj še kaj protiteles v krvi.« Pove, da jo je še vedno strah. »Možnost nove okužbe je realna. O reinfekcijah poročajo iz tujine, tudi pri nas smo že imeli take primere. Nekateri celo poročajo, da lahko druga okužba poteka težje kot prva. Je pa teh poročil premalo, da bi že lahko naredili kakšne zaključke.«
Za vas je bilo prebolevanje, zdravili ste se doma, težko tudi zato, ker ste mama samohranilka. Starejša hči je stara šele šest let, mlajša dve, sin pa ima štiri leta. Kako je bilo?
Težko. Poleg bolezenskih znakov me je bilo ves čas strah. Najprej, ali sem okužila še katerega od svojih najbližjih ali morda koga v službi. Potem je prišel strah, kaj bo z mano, kaj bo z otroki, če še huje zbolim in bom potrebovala zdravljenje v bolnišnici. Potem je nastopil strah, povezan s preživetjem: kako bo s službo, kako bom preživela, kako bom odplačevala kredite? Ko me je začelo stiskati v prsih, sploh nisem več vedela, ali je to posledica tesnobe in strahu ali gre za nove bolezenske znake. Več, ko veš o virusu, bolj črni so scenariji, kaj vse se ti še lahko zgodi. Najhujše je bilo zavedanje, da do poslabšanja, ki zahteva zdravljenje v bolnišnici, pride šele okoli devetega dneva po okužbi. Prvih deset dni je bila zame prava agonija.
Kako ste ob vsem tem lahko poskrbeli še za otroke?
Ker starši spadajo v rizično skupino, so se takoj samoizolirali in mi niso mogli pomagati, razen tako, da sta nam skuhala kosilo in prinašala stvari, ki smo jih potrebovali in nam jih puščala pred vrati. Še posebno se je izkazala Ronja, moja starejša hči, ki je pomagala skrbeti za mlajša dva. Pravzaprav so me vsi trije zelo presenetili. Ker so čutili, da je nekaj hudo narobe, se nihče od njih ni pritoževal in tečnaril. Prve štiri dni smo preležali na kavču in gledali risanke. Tudi naslednje dni je bilo težko. Ko sem otroke zvečer dala spat, nisem imela niti toliko moči in sape, da bi jim zapela uspavanko. Komaj sem namreč zmogla priti po stopnicah v zgornje nadstropje. Pulz mi je narasel na 150, že med hojo po sobi sem ga imela 130.
Vaši kolegi iz infekcijske klinike so predlagali, da se pridete zdravit v bolnišnico, sploh, ko ste si šli slikat pljuča in se je izkazalo, da imate pljučnico, ki je poškodovala obe pljučni krili.
Ker otrok nisem imela komu dati v varstvo in ker sem doma imela vse, kar sem potrebovala za zdravljenje, sem se odločila, da razen, če bi se mi stanje še poslabšalo, ostanem doma. S pulznim oksimetrom sem preverjala, kakšna je koncentracija kisika v moji krvi, in si merila pulz. Na srečo mi je po desetih dneh vročina padla in se mi je začelo počutje počasi izboljševati.
Kaj ste jemali oziroma kaj svetujete ljudem, ki se zdravijo doma?
Znanstvene raziskave niso pokazale, da bi bilo kakšno zdravilo zares učinkovito pri domačem zdravljenju. Sama sem si pomagala tako, da sem jemala vitamin D, vitamin C in paracetamol (lekadol) za nižanje temperature. Delala sem si tudi inhalacije metinega čaja in uporabljala kapljice za nos. Ko pa sem začela izkašljevati kri, sem si, da bi preprečila krvne strdke, predpisala še nizkomolekularni heparin, zdravilo, ki ga dajemo sicer bolnikom, ki se zdravijo v bolnišnici. Zdravniki namreč zaznavamo veliko tromboz in zapletov, kot je na primer pljučna embolija.
Bi svetovali ljudem, da začnejo preventivno uživati vitamin D in vitamin C?
Ne morem trditi, da bi preventivno jemanje vitamina D in C preprečilo okužbo. Res pa je, da raziskave iz preteklosti kažejo, da vitamin D, če ga imamo v telesu zadosti, lahko zmanjša možnost okužbe z virusi, ki imajo kapsulo. In eden izmed takih virusov je tudi Sars-CoV-2.
Vi ste preboleli hudo obliko, čeprav ste še mladi, stari ste 41 let, tudi pridruženih bolezni niste imeli. Kako dolgo ste bili nesposobni za delo?
Po petih tednih, čeprav še nisem bila čisto pri močeh, sem prosila, da bi šla nazaj v službo. Ker še nisem bila sposobna opravljati dela v polni meri, so mi v službi toliko šli na roke, da so mi prehodno omogočili manj zahtevno delo.
Dva meseca po okužbi je CT pljuč pokazal, da še vedno niso v redu.
Res je. Še vedno sem imela težave z dihanjem, tudi mišice so bile še zelo oslabele, še naprej sem izgubljala telesno težo, tudi vonj in okus se mi še nista vrnila. Konec maja sem šla prvič na Rožnik. Komaj sem zmogla priti gor. Med vračanjem pa sem celo padla, mišice so bile še tako oslabele, da so mi klecala kolena. Poleti sem zato začela sistematično krepiti telesno moč. Kljub prizadevanju še danes nisem v enaki kondiciji kot pred boleznijo. Izgubila sem 7 kg, v zadnjem mesecu še eno. Tudi vonja nimam še popolnoma normalnega. Ob večjem fizičnem naporu se mi pojavijo bolečine v mišicah in sklepih, vztraja tudi utrujenost. Šele pred kratkim sem lahko ponovno začela opravljati nočno delo.
Že prej ste mi rekli, da vas je bilo strah. Vas je še vedno?
Zdaj me je strah ponovne okužbe. Čeprav sem v krvi imela dokazana protitelesa, ne vemo, kaj to pomeni. Dokazov, da bi protitelesa ščitila pred novo okužbo, še ni. Po drugi strani pa mi nivo protiteles tudi hitro upada. Po sedmih mesecih jih imam še komaj kaj.
Ste kdaj razmišljali, zakaj vas je doletela tako huda oblika bolezni?
Mogoče je bil eden od razlogov to, da sem pred okužbo prebolevala virozo. Ko sem se testirala, je bil bris negativen. Po končanem bolniškem staležu so me ponovno testirali in tudi ta test je bil negativen na okužbo SARS-CoV-2. Je pa test pokazal, da sem bila okužena z virusom gripe, čeprav sem bila pred nekaj meseci cepljena. Gripa je sicer zaradi cepljenja potekala v blagi obliki. Začela sem spet delati, a je ponovni bris pokazal, da sem pozitivna na SARS-CoV-2.
Kako so vašo okužbo sprejeli kolegi v službi?
Različno. Najbolj me je šokiralo, ko sem od svojih kolegic, ki ne delajo na naši kliniki, izvedela, da za moj pozitivni bris ve že celoten Klinični center. Precej govoric je krožilo, tudi take, da sem bolna hodila v službo. Šlo je celo tako daleč, da je mojo teto soseda prišla opozorit, naj se ne druži z mano, saj je od druge sosede izvedela, da sem okužena. To me je precej prizadelo. Apelirala sem na kolege, da so spisali dopis glede varovanja osebnih podatkov zaposlenih. Tudi veliko naših bolnikov je poročalo o stigmatizaciji. Že takrat sem se odločila, da se bom enkrat javno izpostavila, vendar do zdaj tega nisem bila sposobna narediti. Zdaj, ko smo v res težki situaciji, se mi je zdelo, da je pravi čas, da se izpostavim.
Ali na okužbo vpliva to, koliko časa smo v stiku z okuženim? Vi ste delali z najtežjimi primeri.
Kaj točno vpliva na okužbo in potek bolezni, še ni jasno. Če primerjamo z drugimi respiratornimi virusnimi boleznimi, ki jih poznamo, potem lahko rečem, da če je nekdo izpostavljen večji količini virusa, bo verjetneje imel težji potek bolezni, vendar ne zagotovo. Težji potek imajo tudi ljudje s pridruženimi boleznimi. Pri meni je zagotovo na potek bolezni vplivala tudi okužba z influenco.
Bolezen je menda popolnoma neprimerljiva z do zdaj znanimi respiratornimi virusnimi okužbami.
Res je. Tudi zato, ker je potek te bolezni zelo različen. Približno 20 % obolelih je asimptomatskih. To pomeni, da so okuženi, nimajo pa nobenih bolezenskih znakov. Taki ljudje so seveda kužni in, če ne upoštevajo zaščitnih ukrepov, bolezen širijo naprej. Pogostejši so zapleti, npr. nastanek krvnih strdkov, bolezen pa lahko pušča tudi dolgotrajne posledice, kakršnih do zdaj pri okužbah z respiratornimi virusi nismo poznali.
Na družbenih omrežjih se pojavlja veliko ljudi, ki ukrepom, predvsem nošenju mask, zelo nasprotujejo. Beremo lahko celo o tem, da maska povzroča zastrupljanje z lastnim izdihanim zrakom. Še posebno sporne se jim zdijo maske pri otrocih.
Tak odnos, kot ga imajo starši do teh ukrepov, bo imel tudi otrok. Moja šestletna hči s tem nima nobenih težav. Natanko ve, kako se maska pravilno namesti in sname, tudi razkuževanje rok ji ne dela nobenih problemov. Celo mlajša, ki jima po odloku maske ni treba nositi, si jo želita nositi. In ja, zaradi maske nihče ne bo umrl. Moram pa reči, da sem razočarana nad nekaterimi kolegi zdravniki drugih specialnosti, ki javno dajejo napačne izjave o tej bolezni. Sama si denimo ne bi nikoli drznila komentirati bolezni, ki ne spadajo v moje področje. Zdaj pa to počne že vsak, celo ljudje, ki sploh nimajo medicinske izobrazbe. Na svetovnem spletu pa je danes tako, da če boš iskal potrditev, da virus ne obstaja, boš to potrditev tudi dobil. Za mano je šest let šolanja, da sem postala specialistka infektologije, in še dve dodatni leti subspecializacije iz intenzivne medicine.
Kaj pa dolgotrajne posledice, ki jih pušča bolezen?
Nedavno objavljena raziskava v reviji JAMA je pokazala, da je kar 35–50 % ljudi, ki so preboleli virus, imelo še nekaj tednov ali mesecev nespecifične zdravstvene težave (občutek težkega dihanja, utrujenost ipd.). Pa to niso bili ljudje, ki so preboleli najtežjo obliko. Če ima kateri še nekaj mesecev zdravstvene težave, to seveda vpliva na njegove delovne sposobnosti, kar pomeni, da bo to imelo tudi ekonomske posledice.
Kaj bi ljudem položili na srce?
Najprej to, da naj ne nasedajo tistim, ki trdijo, da virus ne obstaja. Virus, ki povzroča bolezen covid-19, lahko vidimo pod elektronskim mikroskopom, dokažemo ga lahko tudi z molekularnimi metodami. Želim si, da bi ljudje razumeli, da je nošenje mask nekaj, kar počnejo zato, da bi zaščitili druge. Raziskave kažejo, da maska za vsaj 85 % zmanjša možnost prenosa okužbe. Če pa masko uporabljata tako okuženi kot zdravi in zraven držita še 1,5 metra razdalje, se možnost prenosa okužbe še dodatno zmanjša. Dobro je tudi upoštevati, da virus na nekaterih površinah ostane zelo dolgo časa, tudi po teden dni. Že samo v prostoru ostane več ur, zato je priporočljivo zračenje. Razkužila virus učinkovito odstranjujejo s površin. Roke pa si je treba umivati in razkuževati zato, da si virusa ne zanesemo na obraz in okužimo samih sebe. Bojim se, da bodo nekateri ljudje v obstoj virusa verjeli šele takrat, ko bodo osebno poznali nekoga, ki je hudo zbolel, pristal na respiratorju ali celo umrl. Vsem priporočam tudi cepljenje proti sezonski gripi.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
