Pobudnik je izpodbijanim določbam odlokov očital neskladnost s prvim odstavkom 19. člena ustave, ker po njegovem mnenju prepoved gibanja izven občine dosega takšno intenziteto, da preraste v omejevanje pravice do osebne svobode. Kot navaja ustavno sodišče, je človekovo pravico mogoče omejiti le v primerih, ki jih izrecno določa ustava, in zaradi varstva človekovih pravic drugih.

Sodišče izpostavlja drugi odstavek 32. člena ustave, da se sme svoboda gibanja omejiti z zakonom, če je to, med drugim, potrebno, da bi se preprečilo širjenje nalezljive bolezni. Ob tem pa poudarja, da ima državna oblast v primeru pojava nalezljive bolezni po ustavi tudi dolžnost, da ustrezno zavaruje zdravje in življenje ljudi. Kot ugotavlja ustavno sodišče, je tako cilj, ki ga je vlada z prepovedjo gibanja izven občine prebivališča zasledovala, ustavno dopusten. Je pa ustavno sodišče presojalo tudi, ali je bil uvedeni ukrep primeren, nujen in sorazmeren.

Ukrep ustavno dopusten

Po navedbah ustavnega sodišča je poseg v svobodo gibanja z namenom preprečevanja širjenja nalezljivih bolezni ustavno dopusten, če oblast z razumnimi razlogi že v času uvedbe ukrepa izkaže upoštevno verjetnost, da bi tak poseg lahko zaznavno prispeval k preprečevanju širjenja nalezljive bolezni. 

Sodišče meni, da je bila izkazana upoštevna verjetnost, da bi - glede na takratne podatke - prepoved gibanja izven občine prebivališča lahko prispevala k zmanjševanju ali upočasnjevanju širjenja bolezni covid-19 - predvsem z zmanjševanjem števila dejanskih stikov med osebami, ki so prebivale na območjih z višjim številom okužb, in osebami na območjih z nižjim številom okužb ali celo brez njih. Opozarja, da je šlo za okoliščine, ki so se pojavile prvič, v katerih tudi primerjalno ne obstajajo preverjene dobre prakse in ki očitno terjajo aktivno delovanje državnih oblasti.

Razmere so terjale hiter odziv

Pristojni državni organi so se morali odzvati hitro, ne glede na to, da takrat stroka še ni razpolagala s celovitim znanjem glede preprečevanja širjenja bolezni covid-19. So pa podatki in izkušnje drugih držav, ki so se soočile z epidemijo covida-19, kazali, da gre za zelo nalezljivo bolezen, ki lahko ogrozi zdravje in življenje velikega števila ljudi, pa tudi, kako pomembno je, da se razširjanje bolezni med prebivalstvom upočasni zato, da se zdravniki in drugo medicinsko osebje sploh lahko ustrezno pripravijo na soočanje z zdravljenjem dotlej nepoznane bolezni.

Po navedbah ustavnega sodišča glede na tedanjo epidemiološko sliko vlada ni mogla predvidevati, da bo zgolj s pomočjo že uvedenih ukrepov mogoče preprečiti širjenje okužbe do te mere, da bi lahko bila vsem bolnikom glede na dejanske zmogljivosti sistema zagotovljena ustrezna zdravstvena oskrba.

Nevarnost zloma sistema

Če hkrati ne bi odločno in intenzivno širše preprečevali možnosti dejanskih stikov med ljudmi tudi z izpodbijano prepovedjo gibanja, bi se novi koronavirus lahko še naprej hitro širil. Zato so bili v teh pogojih nadaljnji ukrepi vlade, ki bi lahko preprečili širjenje okužbe in s tem zlom zdravstvenega sistema, nujni, so zapisali v odločbo. 

Če bi do zloma prišlo, namreč ne bi bilo ogroženo le zdravje in življenje bolnikov, temveč tudi njihovo dostojanstvo, saj bi jim moralo zdravstveno osebje v nasprotju z medicinsko etiko zaradi nezadostnih zmogljivosti v kadrih, opremi in oskrbi odreči kakovostno zdravstveno oskrbo.

Pet proti štiri

Je pa bilo ustavno sodišče pri tem vprašanju očitno precej razdeljeno, saj je odločbo sprejelo s petimi glasovi proti štirim. Proti so glasovali Matej Accetto, Rok Čeferin, Špelca Mežnar in Katja Šugman Stubbs. Accetto, Čeferin in Mežnarjeva so dali odklonilna ločena mnenja, medtem ko so Rajko Knez, Dunja Jadek Pensa, Klemen Jaklič in Marijan Pavčnik dali pritrdilna ločena mnenja. 

Acetto denimo pritrjuje obrazložitvi iz odločbe, da pojav hudo nalezljive bolezni terja hitro ukrepanje državnih oblasti, a po njegovi presoji vlada ni zadostila pogoju, da izkaže zadostno strokovno podlago za sprejetje ukrepa oz. utemelji, da bi bilo (ob upoštevanju drugih že uvedenih omejitev gibanja) prav s konkretnim ukrepom prepovedi prehajanja občinskih mej mogoče zaznavno preprečiti ali upočasniti širjenje bolezni covid-19. Meni tudi, da javnost ni bila ustrezno obveščena o razlogih za uvedbo tega ukrepa, "v prvi vrsti morda že zato, ker strokovno utemeljenih razlogov, ki bi konkretno naslavljali ta ukrep, če o tem sklepamo na podlagi navedb vlade v tem postopku, niti ni bilo". 

"Nevaren precedens"

Čeferin je v svojem mnenju še ostrejši. Odločbo sodišča je ocenil kot "nevaren precedens". "Ustavno sodišče je z njo slovenski javnosti poslalo jasno sporočilo, da bo izvršilni oblasti v času epidemije dopustilo sprejetje še tako intenzivnih in nerazumno obrazloženih posegov v človekove pravice in temeljne svoboščine, ker je vladi v kriznih razmerah pač treba zaupati," je zapisal v ločenem mnenju. 

Čeferin ugotavlja, da ukrep prepovedi gibanja izven občine stalnega ali začasnega bivališča ni bil sorazmeren. Po njegovem ni prispeval k zajezitvi širjenja virusa oz. vlada tega ni izkazala z razumnimi in strokovno podprtimi argumenti. Pa tudi če bi prispeval k zajezitvi širjenja virusa, ne bi bil nujen, saj bi bilo mogoče zasledovani cilj doseči z bistveno manj invazivnim posegom v svobodo gibanja prebivalcev Slovenije.