Novice Svet24

Jaka Koren/Zarja

Karierni lok Bogdana Lipovška je za turističnega strokovnjaka nenavaden. Kot diplomant filozofije in sociologije Filozofske fakultete v Ljubljani je bil nekaj časa raziskovalec inštituta za sociologijo. Kot član Zveze komunistov Slovenije je predstavljal njeno levo krilo in bil med udeleženci zadnjega kongresa Zveze komunistov Jugoslavije, ki ga je tudi med prvimi zapustil. Leta 1990 so ga izvolili na položaj direktorja GH Union, od koder ga je pomagal razviti v najmarkantnejšega med slovenskimi hoteli, ki se je kot tak uspel prebiti v sam vrh prestižne ponudbe kongresnega turizma.

Turizem ekonomija razume kot izvozno panogo. Kaj misli s tem?

Stvar je zelo preprosta. Gre za prodajo storitev ali izdelkov, ki so bili ustvarjeni v Sloveniji, plačani pa so s prilivom iz tujine. Primer: gostu iz tujine prodate meso v obliki zrezka na krožniku po neprimerno višji ceni, kot bi za kilogram mesa iztržili, če bi ga prodali neposredno v drugo državo.

V današnji situaciji se je število gostov iz tujine občutno zmanjšalo. Ta trenutek slovenski turizem temelji na domačem gostu, kolikor pač sploh. Če pa to izvzamemo, se je stopnja rasti števila nočitev tujih turistov nenehno višala vse od leta 1991.

Kateri segmenti turizma so najbolj razviti pri nas?

Turizma je jasno največ na obali, vendar je izrazito sezonski, sledi mu termalni oziroma zdraviliško-zdravstveni turizem ter Bled in seveda Ljubljana kot mestni, poslovni in kongresni turizem.

Kakšen je profil gosta?

V večini primerov gre za klasični družinski turizem, ampak to je samo najštevilnejši del turizma, ni pa tudi najučinkovitejši. Torej ne prinaša najvišje dodane vrednosti. Poslovni gost je številčno manjši, je pa finančno neprimerno učinkovitejši. Posebno učinkovit je kongresni turizem, kongresni gost dnevno porabi tudi do štirikrat več kot klasični turist.

Mi smo še vedno v večini vezani na klasični družinski turizem, s čimer ni seveda nič narobe. Narobe je, da zanemarjamo druge segmente kompleksnega turizma. Poleg kongresnega še posebne nišne turizme, za katere imamo izjemne možnosti in priložnosti.

Kje vidite neizkoriščen nišni turizem?

Na pobudo Slovenije je denimo prišlo do razglasitve svetovnega dneva čebel. To je prav gotovo nekaj zelo koristnega in dobrega, tudi v luči tradicije čebelarstva v Sloveniji. Smo ena redkih držav, ki bi lahko imele razvit segment apiturizma, torej turizma, vezanega na čebelarstvo. Ob tej razglasitvi smo imeli polna usta besed, da bi bilo mogoče vključevati apiturizem v posebne ponudbe, a se od takrat naprej ni zgodilo nič.

Še eno nišno možnost imamo, ki je v svetovnem trendu – to je ornitoturizem, angleško birdwatching (opazovanje ptic, op. p.). Kot primer bom navedel Royal society of bird watchers and bird protectors – to angleško združenje šteje milijon članov. Ti segajo od Liverpoolskega pristaniškega delavca pa vse do zgornjega doma britanskega parlamenta. Potujejo po vsem svetu zgolj zato, da opazujejo ptiče v njihovem naravnem okolju, in ne le eksotične, ampak tudi povsem običajne.

Jaka Koren

Slovenija zaseda 0,2 odstotka geografske Evrope, kar zadeva gnezdilke, pa jih pri nas gnezdi kar dva odstotka celotne evropske populacije. To pomeni, da imamo na majhnem območju neverjetno ornitološko pestrost. Tukaj je mogoče organizirati posebno »birdwatchersko« ponudbo. Od kateregakoli letališča v Londonu do Ljubljane imate dobri dve uri, nadalje potrebujemo še največ eno uro in pol do različnih ornitološko zanimivih delov Slovenije. Po obisku terena si bodo ti turisti ogledali še marsikatero drugo znamenitost, pokusili lokalno hrano in slovenska vina. Pomembno je tudi, da gre za turiste, ki imajo visoko naravovarstveno zavest. Nizozemski ornitoturisti bodo z veseljem zlezli še na kakšen hrib. Ne nazadnje se da to združiti še z ostalo pestro ponudbo. In to je velik problem slovenskega turizma – neizkoriščenost možnosti in razdrobljenost. Kako je turistična Slovenija razdrobljena, vam bo najbolj ilustriral podatek, da imamo v Sloveniji 212 občin, kar je poseben primer neracionalnosti in neučinkovitosti. Več kot polovica teh občin ima strategijo ali vsaj smernice za razvoj turizma, ki niso povezani s sosednjo občino.

Zakaj do razdrobljenosti v turizmu pride in kako jo preseči?

Zaradi tega, ker ni pripravljenosti za sodelovanje in je popolna odsotnost razumevanja, da je mogoče celovite, združene turistične produkte lažje in učinkoviteje tržiti na zahtevnih svetovnih trgih. Pred leti sem denimo sodeloval pri poskusu povezave dveh turističnih destinacij z različnima, vendar kompatibilnima produktoma. Projekt se je zaključil, še preden se je dobro začel, zaradi stališča enega izmed potencialnih partnerjev, ki je menil, da »mi že ne bomo dajali drugim posla«. S takšno mentalno omejenostjo v turizmu ne morete doseči napredka.

Naslednji primer je Mežiška dolina. Od Dravograda do Črne na Koroškem imamo pet občin. Nobena sama zase ni posebno turistično atraktivna. Ko pa ponudite integriran turistični produkt, ki poveže na primer bivanje na turistični kmetiji s splavarjenjem na Dravi, muzejem železarstva na Ravnah, rudnikom Mežica ter možnostjo kolesarjenja in čolnarjenja po rudniških rovih in na koncu v Črni še najvišji zipline v Evropi, dobite res atraktiven celovit turistični produkt. Vsaka izmed teh točk sama zase je sicer zanimiva, vendar jih je šele v povezani ponudbi mogoče učinkovito tržiti. Bivanje v Mežiški dolini lahko podaljšate na teden dni doživetega bivanja, čeprav ima gost smolo in ves teden dežuje.

Ampak povezati se je treba med seboj. V tem pogledu smo izjemno šibki, zapiramo se za občinske plotove, zapiramo se za politične plotove. Žal zaradi tega turizem v Sloveniji ni tako učinkovit, kot bi lahko bil.

Kot ste omenili, je mestni turizem v prestolnici močno razvit. Nekaj turistov gravitira proti zahodu, kaj več pa ne. Bi morala prestolnica malo bolj usmerjati turiste v druge predele?

Že. Moramo pa vedeti, da je Ljubljana tranzitno turistično mesto. Povprečna doba bivanja je manj od dveh dni.

Ko rečete tranzitno, kaj mislite s tem?

Gre za tradicionalni turistični tok Dunaj–Ljubljana–Benetke, drugi, ki je zanimiv predvsem za katolike iz Azije, je Dunaj–Ljubljana–Medžugorje–Dubrovnik.  Predvsem prekooceanski gostje v svojem bivanju v Evropi želijo videti čim več in se na enem mestu ne zadržujejo dalj časa. Ljubljana ima dober položaj, ker je na pol poti med Benetkami in Dunajem ter je izjemno atraktivna.

Organizatorji potovanj so očitno zaznali šarm Ljubljane kot srednjeevropskega mesta in hkrati s pridihom Mediterana. Če bi goste zadržali dalj časa, pa bi bilo dobro, da se Ljubljana razbremeni z odskokom v okolico. Ne samo v Postojnsko jamo, ponudimo lahko še niz atraktivnih zgodb, ki pa še vedno niso vpeljane v turistično ponudbo za goste iz tujine. Na vzhodu denimo Ptuj z bogato zgodovino najstarejšega slovenskega mesta s štajerskimi vini in lokalno hrano.

Ljubljana je v tej krizi s korono potegnila najkrajše, kar je razumljivo, saj jih ne bo veliko, ki bi prišli prenočit v Ljubljano in pojest zajtrk. Če pa bi ob tem ponudili na primer plovbo po Ljubljanici, obisk živalskega vrta, voden ogled po starem mestnem jedru, morda obisk Navja ali Ljubljanskega gradu, pa spet dobite produkt, ki bi bil zanimiv tudi za domače goste s koronskimi vavčerji. Vse se spet začne in konča pri povezovanju ter sodelovanju.

Na tem mestu bi ošvrknil mnogo prodajnih služb v slovenskih hotelih, ki so se v razmahu turizma v zadnjih letih spremenile v zgolj rezervacijske službe. Število nočitev, predvsem tujih gostov, je naraščalo, ne da bi se za to bilo treba posebno naprezati. Ko pa se je stanje prek noči spremenilo, so ostali osupli in brez idej.

Kako gledate na reševanje turizma z vavčerji?

Prvič, vavčerji slovesnega turizma ne bodo rešili. To je obliž predvsem za obmorske hotele in termalni turizem, v drugi polovici julija in v začetku avgusta sta se začela polniti tudi Bled in Kranjska Gora. Popolnoma je izpadla Ljubljana. Nimam še natančnih podatkov za planinske domove in turizem na kmetijah, vtis pa je, da bodo tudi ti dobili del kolača.

To pa še zdaleč ni ves turizem. V hudih zagatah so turistične agencije, množica profesionalnih turističnih vodnic in vodnikov, gostinci, cateringi in posebno kongresno-prireditvena dejavnost. Ti od vavčerjev ne bodo imeli ničesar. Če k temu dodamo še oceno državnega sekretarja Zajca, ki predvideva,  da se bo izčrpalo le 70 odstotkov sredstev, namenjenih za pomoč turizmu, je torej jasno, da turizem ne bo podprt s 350 milijoni, kolikor mu je bilo namenjenih. Ravno tako je omenil, da bodo neporabljena sredstva ostala v državnem proračunu. Za koga in zakaj?

Na vsak način je prav, da se turizmu pomaga, morali bi mu še bolj, vendar mnogo bolj  premišljeno.

Kaj pa prakse nekaterih hotelov, ki so svoje cene zvišali za plačilo z vavčerji?

Takšno povečevanje cen je neupravičeno in ne prinaša nobene koristi, ustvarja pa pri domačem gostu slab občutek. Čeprav je sodobna praksa poslovanja v turizmu povsem zanemarila etično poslovanje na račun zvišanja prihodkov za vsako ceno, sem prepričan, da je etičnost tisto, kar zagotavlja dolgoročno stabilno poslovanje. S tem menim, da mora gost dobiti za primerno plačilo ustrezno kakovostno storitev, skratka, da ni opeharjen. Kot slišimo, pa ni vedno tako. Res gre le za izjemne in redke primere, vendar je en sam tak primer odveč, še zlasti če gre za znane destinacije.

Oba morata biti zadovoljna.

Tako je. Lahko dvignete cene za slabo storitev, kar je precej lažje pri vavčerjih, in dosegli boste slabo voljo med domačimi gosti. Koliko pa boste profitirali? Ne veliko oziroma nič. To podjetja ne bo rešilo, v javnosti pa bo ustvarilo slab vtis. To nima nobenega smisla, niti etičnega niti profitabilnega. Zanimivo je, da se na domače goste neredko gleda kot na »vavčeriste« – kot da so ti ljudje vredni manj od tistih, ki plačajo neposredno. Ni povsod tako, a žal se tudi to dogaja. Ob zmernejši ceni bi kakšna družina ostala še dan več in seveda tudi več potrošila, predvsem pa bi se domači gostje počutili dobrodošle.

Vsi, ki so ali še bodo vavčerje izkoristili, so jih tudi plačali oziroma jih bomo odplačevali. Dodal bi še, da ni primerno, da se vlada hvalisa, kaj je državljanom  podarila – država je turizmu in državljanom namenila samo majhen del tega, kar so turistična podjetja in državljani prispevali v proračun.

Naslednja velika tema, ki bi morala biti razpravljena tudi v javnosti, je Slovenski turistični holding (STH) – za kaj sploh gre?

Javnost je o tem popolnoma neobveščena. Poznamo strukturo tega holdinga in ravno ta je povsem nerazumljiva. To je ideja gospoda Zdravka Počivalška – da bi pod državno institucijo združili večja turistična podjetja, v katerih država že ima svoje lastniške deleže ali kjer je stoodstotna lastnica – kot denimo v HIT. Za izpeljavo tega projekta bi se porabila znatna proračunska sredstva z namenom povečevanja državnega lastništva v izbranih turističnih podjetjih.

V preteklosti s tem nismo imeli dobrih izkušenj. Vendar ne trdim, da je državno lastništvo zgrešeno samo po sebi. Lahko imamo državno lastništvo, vendar bi bilo pričakovati, da je to ravno tako racionalno in uspešno vodeno. Tega pa ni – predvsem zato, ker je pri izbiri menedžerjev na vodilna mesta bolj odločilna strankarska pripadnost kot sposobnost. Preprosto je treba pripadati tej ali oni politični opciji, najbolje tistim, ki so trenutno na oblasti. S tem si politika zagotavlja odločujoč in uničujoč vpliv na poslovanje podjetij. In v tem je problem državnega lastništva.

Slišati je, da so tudi investicije prenapihnjene.

Tudi v tem segmentu je vsa zadeva zelo sporna, saj so na dan pricurljale številke – in te vrednosti so nekajkrat večje, kot so sama podjetja ocenila potrebne investicije. Pri  investiciji v obnovo hotelov lahko pride tudi do 20-odstotnega odstopanja od prvotne ocene, čeprav je to že zelo visoko – ne more pa biti odstopanja v višini od 300 do 400 odstotkov.

To pa še ni vse. Najprej bi v podjetja nerazumno visoko investirali, potem pa prodali. Kaj bomo iztržili iz tega? Nobenega zagotovila ni, da bo vrednost prodaje upravičila megalomanske investicije.

Očitno gre za špekulacije?

Tako je. In nato minister Počivalšek reče, da ne bomo prodali, ampak bomo »sprivatizirali«. Ne vem, kaj naj bi to pomenilo, predstavljam pa si scenarij, da nekdo nekaj dobi, ne da bi to kupil oziroma nakup plačal.

Kot so nekoč bili menedžerski odkupi?

Da, s to razliko, da zdaj mešetari politični vrh. Od ljudi, ki so blizu ožjemu Počivalškovemu krogu, sem dobil informacijo, da naj bi se skozi ta projekt približno 80–100 milijonov evrov prelilo na račune političnih strank in osebne račune posameznih politikov. To se da izpeljati z raznimi zankami, denimo gradbenimi podjetji, ki bi izplačale razliko med dejanskim vložkom in opravljenim delom ter zaključnim obračunom. In to je zelo težko dokazovati – pri obnovi hotelov se ta razlika zlahka skrije.

Nikoli ne veš, koliko betona je bilo vlitega.

Ne gre samo za beton, v hotelih je to mogoče še bolje skriti pri opremi. Pred kratkim sem govoril z odličnim oblikovalcem hotelskih sob in zanimalo me je, kje je nabavil lične sobne svetilke, ki po moji oceni niso bile poceni.  Nasmejal se je in mi zaupal, da nikakor niso bile drage in da jih je kupil v – Ikei! Soba pa dizajnerska – in svetilka kot narejena za ta prostor. Pri takšni svetilki v takšni sobi bi lahko prikazal desetkratno vrednost, samo posel je treba izpeljati prek posrednika – tako kot v primeru mask.

Še en primer: delal sem revizijo obnove nekega hotela, kjer je bilo treba natančno pregledati obseg predvidenih del in njihovo finančno oceno. Ugotovil sem, da je odstranjevanje starih vtičnic po hotelskih sobah v gradbenem projektu ocenjeno po 50 evrov za eno vtičnico. Tukaj imate mojstre teh zank, ki poskrbijo, da lahko denar odteče tja, kamor ne bi smel.

Če odmislimo to, kakšna je prednost STH?

Jaz v STH ne vidim nobene otipljive prednosti, vidim pa v njem priložnost za sinekuro gospoda Počivalška in njegov krog. Poglejmo zaporedje dogodkov. Kako je mogoče, da nekdo izsiljuje partnerje v koaliciji z usodo slovenskega turizma?

Spomnimo na konkretno izjavo Marjana Šarca, ko je jasno in glasno rekel, da je Počivalšku popustil pri STH. Kaj je bilo rečeno: jaz tebi holding, ti meni poslance. Takratni premier verjetno ni vedel, da je dogovor sklenjen tudi z drugo stranjo. Si predstavljate to nizkotno trgovanje, ki škoduje državi, narodu in celotni gospodarski panogi. Tu se vidi, do kakšne mere je postala politika brutalna. Najprej osebni interes in nam javnosti ni treba ničesar razlagati, kot je v nekem drugem kontekstu dejal minister Počivalšek. Njegova stranka je sicer politično mrtva, zato pa iz situacije vlečejo še vse, kar se le da.

Pa bodo za to imeli dovolj časa?

Mislim, da ja. Imeli bodo tudi dovolj denarja, pri čemer jim gre na roko koronakriza, kajti kot smo lahko izvedeli v prejšnji vladi, finančni minister ni bil navdušen nad financiranjem te državne turistične avanture. Zdaj bo pa tukaj ostalo precej neizkoriščenega denarja iz paketa pomoči turizmu. Domnevam, da bodo STH razglasili kot koristen za turizem in koristen za nacionalno ekonomijo. Ni jim treba povedati zakaj ali celo natančneje argumentirati.

Na trhlih nogah je tudi pojasnilo, češ da je projekt Slovenskega turističnega holdinga sprejela prejšnja vlada. Ja, pa kaj? Če projekt ni koristen za državo in ljudi, bi lahko od njega odstopila ta vlada, a tega ni storila, zdaj pa si perejo roke, da to ni njihov projekt. Absurd!

Seveda je jasno, da za STH obstaja politična volja, če premier potrebuje te poslance SMC.

Domnevam, da gospod Počivalšek točno ve, da tukaj ne sme igrati samostojne igre. Ta sredstva iz projekta STH bodo, naj rečem tako – razpršena po kolektivu. (smeh)

Celo oceno zadeve, torej skrben pregled, je izvedlo svetovalno podjetje s sedežem v Zagrebu – Horwath Consulting. Kaj nam to pove?

Horwath Consulting je sodeloval že pri izdelavi slovenske strategije turizma. Kar je tukaj zelo boleče, je seveda odsotnost kakršnegakoli nacionalnega ponosa slovenske politike in državniške drže. Strategijo razvoja gospodarske panoge, ki jo razglasite za strateško pomembno, preprosto ne daste delati nekemu podjetju zunaj države. To je tudi nezaupnica lastni stroki. Če poznamo to podjetje še podrobneje, tedaj vemo, da je to svetovalno podjetje na področju turizma in trgovanja z nepremičninami. Zelo nenavadno je, da ima takšno podjetje podatke o poslovanju ključnih slovenskih turističnih podjetij, ki pa so za nas strogo varovana skrivnost.

Jaka Koren/Zarja

Neko hrvaško podjetje, ki lahko jutri celo posreduje pri prodaji med potencialnim kupcem in hoteli v okviru STH, ima na voljo vse podatke o njihovem poslovanju. Absolutno so v prednostnem položaju. To je nedopustno iz samega kupoprodajnega procesa – doseči čim večjo ceno pri prodaji – in nedopustno iz razloga, da daste nekemu podjetju v tujino izdelati strateški dokument.

Na osnovi analize, ki jo je naredil Horwath Consulting, so predlagali ministrstvu povečanje državnega deleža. Horwath Consulting dela na trgu, ki je izrazito neoliberalističen, zdaj pa si predstavljajte ta salto mortale, kjer neki neoliberalistični koncept svetuje ministru povečanje državnega deleža. To je skregano z vsako zdravo pametjo. Bojim se, da je bil Horwath plačan za to, da je v rezultatih svoje analize upošteval želje gospoda Počivalška in njegove falange. Menim, da zato ni samo dokument o STH stroga tajnost, tudi Horwathove analize ne boste dobili.

Menite, da so v Horwathu napisali to, kar je naročnik želel, da je napisano?

Obstaja utemeljen sum, da je tako. Za to nimam nobenega dokaza, obstaja pa mnogo indicev in informacij, ki so prišle v javnost. Morda se motim in je to res koristen projekt. Če bi bil dostopen javnosti, ne bi povzročili nobene škode, bi pa videli strukturo in logiko tega projekta. Za zdaj vidimo le posamezne indice, ki kažejo na negativne plati. Na primer med podatki, ki so prišli v javnost in niso bili nikoli zanikani, je tudi ta, da je do leta 2022 namenjeno štiri milijone evrov za plače, svetovalne pogodbe, cenitve in podobno. Mislim, da bi se marsikdo želel prijaviti v to skupino.

In tudi če bo vlada naročila revizijo tega projekta, lahko recitiramo aforizem o revizorju:

Revizor naša dika, kar si zaželimo, to on naslika.

Če bi bili v podjetju nadzornik gospoda Počivalška, bi ga zamenjali kot direktorja?

Dokler je bil gospod Počivalšek direktor Olimie, ga gotovo ne bi zamenjal, saj je delal dobro. Ko pa je prišel v politiko, se je zgodilo to, o čemer poje Vlado Kreslin: od višine se zvrti.