Dr. Marko Jaklič

Pogovor z ekonomistom, ki svetuje vladi: »Zdaj ni čas za varčevanje, ampak za vlaganje v ljudi«

Tomaž Modic / Necenzurirano.si
4. 5. 2020, 19.32
Deli članek:

Dr. Marko Jaklič je član skupine ekonomistov, ki vladi svetujejo pri smernicah »protikorona« ukrepov za pomoč gospodarstvu. Z njim smo se pogovarjali o vladnih ukrepih, razvojnih dilemah, ki so pred Slovenijo, o tem, kako bo kriza zaradi koronavirusa spremenila svet in kdo jo bo plačal.

STA
"Breme odplačevanja najetih posojil bi morali porazdeliti na deset, dvajset ali celo več let. Najlažje bi bilo dati vsem in čim več, vendar malha ni tako polna," pravi Marko Jaklič.

Pred svetovnim gospodarstvom je verjetno najhujša kriza po 30 letih prejšnjega stoletja. Kdo jo bo na koncu plačal?

Celotna Evropa se bo močno zadolžila. Govora je o stotinah milijard evrov, pri čemer se obseg dolgov, nastalih v prejšnji krizi, še ni zmanjšal. Breme odplačevanja najetih posojil bi morali porazdeliti na deset, dvajset ali celo več let. Ena možnost za to so trajne obveznice, ki se nenehno podaljšujejo in se plačujejo samo obresti. Najbolj znan je primer vojnih obveznic, s katerimi je Velika Britanija financirala prvo svetovno vojno. Z njimi se je trgovalo vse do leta 2015.

Slovenija bo za interventne pakete porabila več milijard evrov, luknja v državnem proračunu bo velika. Če se bomo reševanja javnih financ znova lotili s strogim varčevanjem in tako kot leta 2012 sprejeli Zujf (Zakon o uravnoteženju javnih financ), se bomo »zaklali«. Strogo varčevanje iz prejšnje krize, ki je ubilo Grčijo in upočasnilo razvoj EU, ni bilo pravilen pristop. Še manj bi bilo zdaj. Ogrozilo bi razvoj EU in morda tudi njen obstoj.

Vlada je veliko časa posvetila pripravi interventnih ukrepov. Izkazalo se je, da so ti zaradi hitenja ali drugih razlogov pomanjkljivi. Pozabili smo na ogromno ljudi in podjetij. Veliko je skritih pogojev, ki onemogočajo dostop do pomoči.

Izhodišče je bilo, da je treba nasloviti vse prizadete ljudi in podjetja. Najlažje bi bilo dati vsem in čim več, vendar malha ni tako polna. Paradoksalno je najtežje pomagati tistim, ki so tradicionalno najslabše zaščiteni in torej najbolj potrebujejo pomoč: samozaposlenim, zaposlenim za določen čas ali tistim, ki niso upravičeni niti do socialne pomoči. V zadnjih tednih pa smo poslušali o mnogih trikih in zlorabah tistih, ki pomoči niti ne potrebujejo tako nujno. Ministrstva z novimi ukrepi popravljajo, kar je bilo v prvih korakih spregledano. Upam, da bo povzročeno čim manj krivic.

Slovenija bo za reševalne »protikorona pakete« namenila šest milijard evrov. Čeprav so bili namenjeni ohranjanju delovnih mest, je že zdaj jasno, da bodo podjetja množično odpuščala. Bo pomoč sploh dosegla svoj namen?

Kupili smo si čas. Do junija bomo v veliki meri ohranili družbeno kohezijo. Čeprav je tretjina gospodarstva prisilno zaprta, večina je na zelo zmanjšanih obratih, le redki delujejo s polno močjo ali celo čez, družba vsaj približno ostaja stabilna. Iz prejšnjih kriz smo se naučili, da je treba čim bolj zadržati osnovno strukturo družbe, naj bo to posameznik, družina ali podjetje. V nasprotnem primeru so posledice veliko hujše. V Evropi je bilo to načelo splošno sprejeto, še posebej v državah, ki so si lahko privoščile takšne ukrepe. Slovenija je vsaj za zdaj šla bolj po poti severne in manj južne Evrope.

Zdajšnji interventni ukrepi so začasna, kratkoročna rešitev. Zaustavitev gospodarstva bo imela dolgoročne posledice. Četudi bi virus čez noč izginil, se negativne spirale ponudbe in povpraševanja ne bo dalo kar tako obrniti. Svet je kot hišica iz kart in naenkrat je nekaj kart izpadlo. Delovanje zelo krhkega sistema je doživelo močan pretres, pred nami je huda gospodarska in družbena kriza.

STA
"Četudi bi virus čez noč izginil, se negativne spirale ponudbe in povpraševanja ne bo dalo kar tako obrniti."

Kaj torej sledi? Predsednik vlade je v poslanici ob 1. maju napovedal »prevetritev in posodobitev naših davčnih in socialnih sistemov«. Ste v svetovalni skupini že govorili kaj o tem?

Pogovarjali smo se o tem, da je treba spremeniti tako trg dela kot sistem socialnih pravic. Ne, da bomo ljudem jemali dosežene pravice, ampak da sistem naredimo boljši, bolj pravičen in predvsem primernejši za delovanje v času velikih negotovosti.

Dva milijona nas je. Prednost majhnih držav naj bi bila v tem, da lažje sprejemajo družbene dogovore. Poglejte Švico, večkulturno državo. Imajo pravila, ki so jih sprejeli in se jih držijo, po potrebi pa tudi demokratično oziroma dogovorno spreminjajo. Podobno je v Skandinaviji, kjer so sposobni nenehnega inoviranja in spreminjanja družbe.

Pri nas pa prevladuje izjemna togost. Nekdo mi je zadnjič rekel, da pri nas ne bo mogoče ničesar narediti, dokler ne bo na sto tisoče ljudi ostalo brez služb in bo prišlo do revolucije. To bi bilo žalostno in samouničujoče. Upam, da bosta šli tako Evropa kot seveda predvsem Slovenija pravočasno v smer ustvarjalne, inovativne, podjetne, socialne in ekološke države. Za kaj takega pa se moramo biti sposobni spreminjati in dosegati drugačne družbene dogovore.

Pred covidom-19 so se najbolje ubranile države z močnimi javnimi zdravstvenimi sistemi. Slovenija je že v letih gospodarske rasti zanemarjala vlaganja v zdravstvo, domove za starejše in dolgotrajno oskrbo. Jih bo zdaj še bolj?

Če bo prevladala logika strogega varčevanja, bo še slabše. Realno gledano, bom zelo presenečen, če bo kakšen politik v Sloveniji ali Evropi v naslednjih dveh letih govoril o zmanjševanju denarja za zdravstvo. Je pa mogoč tudi takšen scenarij. Kot rečeno, v te sisteme je treba vlagati in jih seveda narediti boljše, saj vemo, da ni vse v denarju. Družbo moramo graditi na način, da bodo lahko posamezniki in podjetja v naslednjih 20 ali 30 letih odplačali najeta posojila. Tu pomembno vlogo igrajo finančni trgi, pa nam je to všeč ali ne, ki ocenjujejo sposobnost držav, da odplačajo svoje kredite. Niso toliko pomembne številke. Poglejte Avstrijo, ki je zadolžena za 72 odstotkov BDP, Slovenija pa za 67 odstotkov BDP. Kmalu po začetku te krize se je Sloveniji cena zadolževanja povečala, pri Avstriji pa se ni spremenila. Zakaj? Ker je Avstrija bolj konkurenčna in ji investitorji bolj verjamejo, da bo sposobna odplačati svoje dolgove.

Janez Janša je napovedal preučitev koncepta zajamčenega dohodka. Posameznik bi dobil nadomestilo, če bi se odrekel ostalim socialnim transferjem. Mar ne bi s tem v Sloveniji ustvarili ogromnega bazena poceni delovne sile, ki bi bila na voljo na vpoklic in bi ostala brez pravic?

Pri uvajanju konceptov UTD se bojim poenostavljenih in rokohitrskih prijemov. Takšna je lahko tudi ideja zajamčenega dohodka, v navezavi s konceptom negativne dohodnine. Zanimivo je, da se je tega zelo parcialno lotil ameriški predsednik Richard Nixon, ki pa mu ideje ni uspelo pretvoriti v zakon. Glavni izziv pri ideji zajamčenega dohodka je, kako postaviti razmerja tako, da bi bila stimulativna za delo.

Recimo, da bi zajamčeni dohodek v Sloveniji postavili pri 650 evrih. Minimalna plača oziroma zajamčeni dohodek za tiste, ki delajo, trenutno znaša 700 evrov, približno polovica ljudi prejema manj kot 1000 evrov neto dohodka in 70 odstotkov manj kot 1200 evrov. Verjamem, da bi polovica zaposlenih ljudi v Sloveniji ocenila, da se delo ne izplača. Sploh pa ne v pogojih, kjer je siva ekonomija še kako živa. Logično je torej, da je takšna rešitev javnofinančna popolnoma nevzdržna. Poleg tega je napačno mišljenje, da bomo z zajamčenim dohodkom enostavno nadomestili zdajšnjo socialno državo, znižali birokracijo in pod črto stroške. To je utopija.

Naš model razvoja že dolgo časa temelji na izvozu, podpori nemški avtomobilski industriji. Ali bi morali razmisliti o novem razvojnem modelu?

Dokler živimo v kapitalizmu, je ključ razvoja v inovativnosti, ki se dokaže in plača na trgu. Seveda moramo razvijati in nadgrajevati družbene podsisteme (javno zdravstvo, znanost, šolstvo …), ampak na koncu jih mora nekdo plačati. Želim pa še enkrat poudariti, da ti družbeni podsistemi nikakor niso strošek, ampak investicija, ki pripomore k večji inovativnosti in produktivnosti, višji kakovosti življenja ter ne nazadnje k lažjemu soočanju z bremeni dolgov. Gre torej za vzročno-posledično odvisnost in posledično spiralo razvoja ali nerazvoja.

Poslovni modeli slovenskih podjetij so relativno slabi, v povprečju imamo nizko dodano vrednost, pol nižjo od avstrijskih podjetij. Slovenci imamo veliko prihodkovno enakost, kar je pozitivno. Problem je, da imamo zaradi nizkih dodanih vrednosti nizke plače. Zaradi razmer na trgu dela smo slabo stimulirani za delo in vseživljenjsko izobraževanje. Svetovne verige vrednosti in poslovni modeli se temeljito spreminjajo, ne le kot posledica te zadnje krize. Slednja bo žal povzročila, da bo delo precej hitro izgubilo ogromno ljudi. Zato moramo vlagati v znanost, kulturo, inovativnost, razvijati nova podjetja in jih spodbujati k rasti. Predvsem pa vlagati v ljudi in njihovo ustvarjalnost.

Kako dolgo bo trajal zagon gospodarstva? Iz zadnje krize nas je potegnil izvoz. Zdaj je epidemija zaustavila nemško avtomobilsko industrijo, ki je ključnega pomena za Slovenijo.

Nemška avtomobilska industrija je Merklovo že pozvala k novim subvencijam za zamenjavo starejših avtomobilov za novejše, podobno so naredili pred desetimi leti. Z novejšimi mislim še vedno bencinarje in dizle, saj pri novih tehnologijah Evropa zaostaja. Zelo težko bo po mojem mnenju uporabiti enako zdravilo. Dvomim, da nas bo iz aktualne krize rešilo kratkoročno povečanje potrošnje po klasičnih potrošnih dobrinah, se pravi nakup novega avta, opreme, oblek ... Kapitalizem je omejen s povpraševanjem (potrošnja in investicije), temu sledi ponudba (proizvodnja) in običajno tudi povečanje zaposlenosti. Z veliko količino denarja, ki trenutno prihaja v obtok, bi morali spodbujati drugačno, boljšo strukturo povpraševanja. Če smo po drugi svetovni vojni na novo zgradili Evropo, bi zdaj morali staviti na velike infrastrukturne in ekološke projekte ter vlagati v ljudi.

STA
"Bremena, še posebej za južne evropske države, so prevelika, posledično bodo tudi razlike v gospodarskem razvoju."

Koliko denarja za financiranje ukrepov bomo dobili iz Evrope?

Ogromno je govorjenja, obljublja se veliko, a še nič konkretnega in dokončnega. Problem je v evropski politiki oziroma v razklanosti med evropskim severom in jugom. Kolikor poznam Evropo, bo še dolgo trajalo do nekega evropskega dogovora o financiranju. Verjetno predolgo. Ne smemo pa pozabiti, da imamo v Sloveniji skoraj 30 milijard evrov depozitov prebivalstva in podjetij. Nekako mi je uganka, da ne znamo izkoristiti tega potenciala.

Najbolj prizadete države bodo namesto nepovratne pomoči dobile pakete posojil, ki bodo vezani na poznejše izpolnjevanje javnofinančnih kriterijev. Ali se ponavlja napaka iz obdobja dolžniške krize 2010?

Če bo tako, Evropa ne bo obstala. Bremena, še posebej za južne evropske države, so prevelika, posledično bodo tudi razlike v gospodarskem razvoju. Že danes težko govorimo o enotnem trgu. Nekatere severne države na veliko financirajo preživetje podjetij, južne ne zmorejo. Če ne bo političnega dogovora in neke oblike skupnega zadolževanja na ravni EU, ki bi finančno šibkim državam prihranila drago zadolževanje ob strogem varčevanju, potem imamo malo možnosti za skupno preživetje. Skupno zadolževanje seveda ne bi pomenilo, da ne bi vsaka država prevzela breme odplačevanja svojih dolgov. Ne razumem kratkovidnosti evropskih politikov, da v svoji domačih državah ne znajo ali nočejo prepričati svojih volivcev o skupnih rešitvah za naslavljanje skupnih problem. Alternativa je za vse zelo slaba. Smo na istem čolnu. To lahko trdimo za ves svet.

Ali ima EU še prihodnost? Bodo države, ki so se zaprle vase in se kot na Divjem zahodu borile za zaščitno opremo, sposobne stopiti skupaj, ali pa je to že začetek konca EU, kot smo jo poznali?

Na žalost je zdravstvena kriza razgalila način delovanja Evrope. Najprej zase, šele nato morda drugi. Daleč smo od Združenih držav Evrope. Kup sistemov je nedograjenih, na primer fiskalni in institucionalni. Evropa je kot hiša brez strehe. Ko sije sonce, ni problema. Ko dežuje, je problem velik. Trenutno močno dežuje in Evropa se bo morala odločiti, ali se bo povezala in skupaj odgovorila na krizo. Ne glede na vse ostajam optimist.

Tudi nemška kanclerka Angela Merkel je v zadnjih tednih večkrat poudarila, da je treba k reševanju krize pristopiti s solidarnostjo. Ta izraz mi sicer ni všeč. Izhaja iz nekakšne nadrejenosti. Pravilneje bi bilo, da bi Evropa vzpostavila pravičnejša pravila. Mnogi obtožujejo Italijo, Španijo in Francijo pretiranega zadolževanja in potratnosti. Tudi Nizozemska, ki je ena največjih davčnih oaz na svetu, kar je dvolično. Ko gre za konkurenco na področju davčne politike, je to suverenost in ustanovna pravica posameznih držav. Ko gre za porabo proračunskega denarja, pa veljajo neka stroga pravila. Novembra je bilo v Evropskem parlamentu glasovanje o digitalnem davku. Torej da bi Amazon, Google in podobne družbe plačevali davke na dobiček tam, kjer ustvarjajo prihodke, in ne v davčnih oazah. Predlog so zavrnili. Kup je takšnih odprtih vprašanj in še več egoizma.

Spomnimo se, o velikih razlikah in nepravičnih odnosih med državami je bilo nenehno govora že v Jugoslaviji. V nesoglasja nato posežejo politiki s populističnimi idejami in vemo, kaj se zgodi, če gre vse skupaj predaleč. Upam samo, da smo že dosegli dno in da nismo šele na začetku krize. Nočem strašiti, ampak takšne razmere lahko vodijo v vojne. Kakršnekoli že bodo.

Je edina rešitev za EU novi »Marshallov načrt«, s katerim so ZDA po koncu druge svetovne vojne oživile gospodarstva zahodnega dela Evrope?

Nemčija in celotna Evropa sta se šele z Marshallovim načrtom in velikim odpisom dolgov Nemčiji v letu 1953 postavili na zdrave temelje za razvoj, ki je sledil. Načrt je povezal bivše sovražnike v novo, skupno zgodbo. Za to je takrat poskrbel veliki zmagovalec in politični hegemon ZDA oziroma takratni predsednik Harry Truman. V Evropi že dalj časa potekajo resne razprave o nekem novem skupnem načrtu. Za novo finančno obdobje se je pogosto omenjal tako imenovani »New Green Deal«. Vse pogosteje zdaj slišimo besedo »Marshallov načrt«, ki ne vsebuje več besede »zeleno«. Češki predsednik je odkrito pozval proti zeleni strategiji, ki naj ne bi bila koristna za čas okrevanja po krizi. Enakega mnenja je vplivno nemško združenje industrialcev. Kot sem že rekel, potreben je nov zagon gospodarstva, ki mora naslavljati probleme okolja in ljudi. Potrebne so investicije v novo brezogljično energetiko, znanost, zdravstvo, dolgotrajno oskrbo, javni potniški promet in nove sisteme mobilnosti, pametna mesta in podeželje, varno prožnost, inovativne rešitve za življenje … Vse, kar bo dolgoročno naredilo svet boljši. Seveda to pomeni razvoj drugačne strukture gospodarstva, ki ogroža zdajšnje elite.

V krizi se utrjuje vloga Kitajske, ki je z »diplomacijo mask« v Evropi okrepila svoj vpliv. Ji bo morala EU prilagoditi svojo pot?

Evropa je še vedno ogromen trg, tudi po odhodu Velike Britanije. Od drugih držav se razlikuje v tem, da resneje obravnava ekološke in socialne izzive. Kitajska v zadnjih desetletjih v mednarodni trgovini izvaja velik socialni in ekološki dumping. So v fazi razvoja, v kateri človek, okolje in kakovost življenja posameznika niso v središču. To je njihova zgodba, nanjo ne moremo vplivati. Evropa bi morala postaviti svoje meje in zaščititi svoje osnovne vrednote, svojo naklonjenost okolju in ljudem. Sem proti protekcionizmu, zelo zagovarjam mednarodno trgovino, vendar mora uravnavana globalizacija pomeniti tudi to, da se zaščiti interes najširšega prebivalstva in ne le interese lastnikov ter menedžerjev največjih evropskih podjetij. Evropa tega interesa ne zna ali noče zaščititi, ker so v ozadju parcialni interesi posameznih držav, ki jim kitajski trg pomeni veliko.

Zakaj je Nemčija pred desetimi leti relativno hitro in uspešno izšla iz krize? Ker je našla nadomestni trg. Ne toliko jug Evrope, ampak Kitajsko, ki je postala zelo pomemben nemški izvozni trg. Nemčija ima še vedno enak poslovni model kot po drugi svetovni vojni. Takrat je bilo logično, da so prek trgovinskih presežkov odplačevali svoj dolg. Nemčija je izziv za razvoj Evrope zato, ker je vlečni konj, in hkrati zato, ker bi morala spremeniti svoj družbeno poslovni model.