Evtanazijo, kar pomeni v prevodu dobra smrt, opravi na željo (in po dolgem predhodnem postopku) zdravnik, bolnik si lahko tudi v zadnjem hipu premisli. Pomoč pri samomoru (kar se dogaja v Švici) pomeni, da zdravnik pripravi vse potrebno, postopek pa sproži pacient sam. Omenja se tudi pasivna evtanazija, kar pomeni, da zdravniki prekinejo nesmiselno zdravljenje, vendar je ta termin sporen – to naj bil bi običajen postopek v fazi umiranja, ki se zaradi prevelike terapevtske vneme neredko opravi zelo pozno. In seveda obstaja še nasilna evtanazija, znana predvsem iz druge svetovne vojne, ko so nacisti pobijali duševno prizadete in invalide, ne ravno v plinskih celicah, ampak takrat, ko so potrebovali medicinsko oskrbo. In je bilo vse skupaj videti »naravno«.

Glavna omiznika sta bila prof. dr. Matjaž Zwitter, dolgoletni onkolog in zdajšnji predstojnik katedre za medicinsko etiko na mariborski medicinski fakulteti (in je seveda proti) in dr. Andrej Pleterski, vodja skupine za pravno ureditev evtanazije (in je seveda za). Iz publike se je oglašala priletna Tatjana Kocjan s Parkinsonovo boleznijo, ki z zgodbo svojega moža nastopa v Zwitterjevi knjigi, hkrati pa je z vsem srcem na strani Pleterskega. Sama hoče odločati o tem, kdaj bo v njenem življenju preveč trpljenja in premalo dostojanstva, da bi še vztrajala.

O evtanaziji se prepiramo že nekaj let, zdravniška društva so proti, razen posameznih zdravnikov, ki pa so izjemno ugledni in vplivni. Ena od podpisnic pobude za uzakonitev evtanazije dr. Anica Mikuž Kos je že večkrat rekla, da ne ve, ali bi se na koncu življenja zatekla k tej možnosti, da pa je pomembno in tolažilno, da obstaja. Seveda so proti tudi Cerkev in politične stranke, ki so ji blizu, tako da so bili pobudniki razprave o evtanaziji leta in leta v manjšini. Vse do maja leta 2018, ko je akademik dr. Janko Pleterski napisal poslancem in državnemu vodstvu pismo, v katerem je zahteval pravico do dostojanstvene smrti, samomor z rezanjem žil se mu namreč ni posrečil, prezgodaj so ga našli in rešili. Kakšna ironija! Zgodbo o kalvariji svoje mame je javnosti razkrila Biserka Marolt Meden (ki zdaj vodi Srebrno nit, tudi Pleterski je član), ki je zatrdila, da ima prihranjen denar za pomoč pri samomoru v Švici, če jo bo doletela podobna usoda. Na začetku lanskega leta je v javnosti odmevala pripoved upokojene učiteljice Alenke Čurin, bolnice z napredujočo boleznijo, ki ima v Švici že vse urejeno … Te močne zgodbe so sprožile v javnosti polemiko, ki se bo letos, če bo vse po sreči, naselila v državni zbor, kjer se bodo pogovarjali o predlogu zakona o evtanaziji.

Paliativa ali evtanazija?

Dijak drugega letnika, ki je prebral uvodna razmišljanja, je opredelil Zwittra, ki da se zavzema za paliativo, Pleterskega pa, da je za evtanazijo. Kar ni res, je takoj poskočil Pleterski. Tudi on se namreč zavzema za paliativno oskrbo, kar pomeni pomoč umirajočemu in njegovim bližnjim, »vendar obstaja nekaj ljudi, ki jim paliativa ne more pomagati. Zanje gre!«

Za začetek je treba povedati, da je paliativne oskrbe, ki ni samo medicinska pomoč, v resnici bolj malo, še posebno takšne, ki bi skrbela za umirajoče na domu, in da je vse skupaj v povojih. Zwiter predlaga, da bi najprej uredili paliativo in šele potem razmišljali o zakonu o evtanaziji, kar je sicer značilno za zdravnike. Prepričani so, da je s paliativno oskrbo (ki pa je tako in tako nimamo; če začnemo danes, bo trajalo zelo dolgo, da jo bomo vzpostavili) mogoče rešiti vse in da večino bolečin znajo umiriti do znosnosti. Govorijo o trpljenju, ne pa tudi o popolni izgubi dostojanstva, kar je za umirajoče neredko huje kot bolečine. Zwitter se strinja, da medicina neredko posreduje s pretirano vnemo, očeta Andreja Pleterskega so na primer neupravičeno reševali in moža gospe Kocjan tudi, ko so ga dve leti proti njegovi volji nasilno zdravili s kemoterapijo in mu podaljševali trpljenje.

Starčke bomo pobijali, kajne?

Zwittter pravi, da je trpljenje zelo subjektiven pojem, ki ga je težko natančno opredeliti, in da ne more biti razlog za evtanazijo. Če bo ta možnost uzakonjena, se bo povečal pritisk na starejše, naj že končajo svoje življenje, kot se to dogaja na Nizozemskem.

Pleterski je seveda ugovarjal, češ da nasprotniki evtanazije zelo uspešno strašijo ljudi v smislu »vlada se ne briga za upokojence, dolgotrajne oskrbe ni, pripravlja pa zakon o evtanaziji«, takšni nesmisli se pojavljajo tudi v medijih. In ni res, da bi na Nizozemskem pritiskali na starejše, se je pa povečala družbena pozornost do smrti, kar ima za posledico boljšo paliativo, kar se dogaja tudi pri nas – evtanazija je sprožila razpravo o paliativi. Že po sedanji zakonodaji obstajajo možnosti za prekinitev življenja z opustitvijo nepotrebnih postopkov, tudi tu so možne zlorabe – pa jih ni, pravi Pleterski.

Vmes se je oglašala gospa Kocjančič, ki je prisotne vabila, naj si pridejo v dom pogledat, kakšna je tam kakovost življenja nekaterih oskrbovancev. Naj že vendar razpravljavci o evtanaziji razumejo, da odloča o svojem življenju in ne o življenju drugih in da je njena odločitev prostovoljna, nihče ne pritiska nanjo. Kar se seveda ujema s Pleterskim, ki pojasnjuje, da je evtanazija pomoč pri dokončanju življenja na željo posameznika, ne pa koga drugega (recimo svojcev ali celo »države«).

Primerjave z abortusom

Gotovo bomo na podobno izrazoslovje naleteli tudi med javno razpravo – zagovorniki evtanazije govorijo o humanem končanju življenja (beseda evtanazija pomeni lepa smrt), nasprotniki pa o umoru, usmrtitvi in uboju, tako jo razume tudi zakonodaja, razen da ima umor iz usmiljenja nižje kazni. »Pokličeš mobilno enoto za evtanazijo, kot jo imajo na Nizozemskem (kjer večinoma evtanazirajo družinski zdravniki pri umirajočem doma) – in te pridejo umorit,« je bilo rečeno. No, ni čisto tako, predvsem pa si lahko premisliš še tudi takrat, ko je injekcija že pripravljena. Se bo pa logika, ki jo je predstavil eden od dijakov, nedvomno pogostokrat pojavljala – smrtne kazni nimamo, torej ne ubijamo morilcev in posiljevalcev, ubijamo pa nerojene (abortus), in če bo evtanazija uzakonjena, bomo pobijali tudi stare.

In seveda se ni bilo mogoče izogniti mnenju, da čemu sploh evtanazija, saj bi si lahko bolniki sami vzeli življenje in ne bi obremenjevali drugih. Takšnih vprašanj ne postavljajo samo mladi, ki še niso videli boleče nemoči neozdravljivih bolnikov, ampak tudi starejši, ki to vedo. Andreju Pleterskemu, ki je spremljal očetov boj za dostojanstven konec življenja in njegov neuspeli samomor, so takšna vprašanja milo rečeno nadležna. Prvič, ljudje so proti koncu življenja tako nemočni, da tega ne morejo storiti sami, drugič pa ne bi radi spravljali svojcev v položaj, ko bi se čutili krive. Radi bi umrli mirno in v soglasju z njimi. Bolnik ima sicer pravico zavračati hrano in pijačo, kar prej ali slej privede do smrti, pri tem se seveda še poveča njegovo trpljenje, ni pa rečeno, da ne bo medicina posegla vmes in ga hranila umetno.

Skratka, o teh rečeh se bomo še veliko pogovarjali, upajmo, da strpno, kot sta to opravila dr. Zwitter in dr. Pleterski. Nevrologinja, ki je bila med publiko in ki ima veliko opravka z umirajočimi, je zatrdila, da je ni še nihče prosil za hitro smrt in da ne pozna zdravnika, ki bi bil pripravljen opraviti evtanazijo, ki je v nasprotju s Hipokratovo prisego.

Zdi se, da bodo polemike še zelo vroče.

Kaj je trpljenje?

O tem bo še veliko polemik, zato je dobro, da se oborožimo z znanjem, veliko bodo pomagali filozofija, psihologija in psihiatrija. Trpljenje ni le fizična bolečina, ampak je tudi obup, osamljenost, zavedanje, da povzročaš s svojo brezupno boleznijo trpljenje svojcem in jim postavljaš življenje na glavo, je nemoč, ko te morajo negovati drugi, in sram, ko se razgaljaš pred vsemi, v pravem in prenesenem smislu življenja. Telo očeta Andreja Pleterskega pri 95 letih še ni kazalo znakov umiranja, čeprav je bilo shirano, je pa bil slep in gluh in vsak dan posebej je bil zanj neznosno trpljenje. Pa ne zaradi plenic, ki so postale simbol duševnega trpljenja. Trpel je, še preden jih je dobil.

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.

01_Zarja_Jana_03
Zarja Jana
...