Ker so se ji zdela najstniška leta izredno težka, si je zadala, da bo pomagala otrokom in mladostnikom. Kot študentka je bila prostovoljka na telefonu za otroke in mladostnike, vodila je mladinske delavnice, otroško terapevtsko skupino, zraven pa delala še v študentskem klubu in na radiu. Po končanem študiju se je še intenzivneje vrgla v delo. Delala je tudi po 20 ur na dan. Tudi zato, ker se je želela osamosvojiti in si kupiti svoje stanovanje. Potem je njeno telo nekega dne reklo, da se ne gre več.

»Dolgo o tem nisem govorila. Da ne slišim dobro. Ja, res je. Ne slišim te, čeprav bi te rada. Ne, ne gre za selektiven sluh. Če govoriš prepotiho, momljaš ali šušljaš, se s tabo sploh ne morem pogovarjati. Danes svoje naglušnosti ne morem več tajiti, razen če govoriš zelo naglas, če sva dovolj blizu in če te lahko ves čas gledam v obraz. Če se vseeno ozreš malce stran, bom ugibala … in morda v veri, da sem te slišala, odgovorila na tvoje vprašanje nekaj čisto tretjega, tebi pa se bo zdelo, da imam kakšen kolešček v glavi premalo.« Tale zapis, ki ga je Petra pred nekaj tedni objavila v svojem blogu, me je pretresel v dno srca. S Petro se do pred nekaj meseci sploh nisva poznali. Ker pa so mi v oči padli njeni včasih prav brutalno iskreni blogi, sem jo enkrat spomladi povabila na kavo. Dve klepetavi ženski sva v nabito polnem lokalu odpirali zanimive teme. Le pogovor je bil občasno malce čuden, kot da bi govorili druga mimo druge. Ker se torej zdaj poznava, se bova v pogovoru tikali. 

Bojda že nekaj let ne moreš več delati v pisarni, hoditi na predavanja, delavnice … ?

Kadar pridem v uredništvo – delam v uredništvih ženskih revij –, se mi še sanja ne, o čem tečejo ženski pogovori. Vem le, da nekaj govorijo, po navadi vem tudi, katera je vključena v pogovor, saj sem se naučila dobro opazovati, a ne vem, za kaj gre. Že približno sedem let je tako. Na sestankih slišim le tistega, ki sedi zraven mene. Ali pa še njega ne dobro, če je pravkar obrnil glavo stran. Včasih na tiskovnih konferencah, kljub ozvočenju, ne zaznam niti ene besede. Včasih pa slišim skoraj vse. Odvisno od tega, kje sedim, kako velik je prostor, kako razločno in glasno govorijo govorci. Vedno manj se tudi družim, delo sem si organizirala tako, da sem čim več v družbi z računalnikom. Tudi televizije skoraj ne gledam več, saj šumi v filmih preglasijo frekvenco govora, ne hodim več na vodene meditacije, predavanja, bralne večere, v gledališče. Ko se vrnem od koder koli, kjer je bilo veliko zvokov in ljudi, sem izjemno utrujena.

Razlogov, zakaj ne slišiš, je več. Dednost, pogosta vnetja in izgorelost. Menda zaradi izgorelosti vsa čutila slabše delujejo.

Slabo vidim, slabo slišim, slabo vonjam, slabo čutim. Ker slabo slišim, sem od prijatelja dobila posebno uro, ta me je z vibriranjem opozorila, da me nekdo kliče. Zdaj je ne nosim več, saj ne čutim več tresljajev. Grozno mi je, ker tudi pozabljam. A se stanje izboljšuje – malo sem se navadila na vse skupaj, veliko pozornosti zadnje čase namenjam tudi organizaciji in disciplini. Le tako mi uspe vse, kar si zadam. No, vsaj približno mi uspeva (smeh).

Še pred desetimi leti, preden si rodila Tajo, si bojda delala tudi po 20 ur na dan.

Včasih sem imela to, da veliko delam, da toliko zmorem, za vrednoto. Poleg tega sem varčevala za svoje stanovanje, hkrati pa plačevala najemnino. Danes se mi to, da sem delala od osmih, devetih zjutraj do treh, pol štirih zjutraj, vmes sem si privoščila le trening plesa ali joge, zdi butasto. Če nisem ves čas delala, sem se počutila leno. Vsakič, preden sem zbolela, se je moje telo upočasnilo. Namesto da bi šla počivat, sem imela slabo vest. Ko sem bila noseča s Tajo, sem delala tik do poroda. S hudimi popadki sem še lektorirala knjigo.

In potem je telo nazadnje reklo, da ne more več.

Je, vendar sem jaz še kar delala. Ko sva s hčerko ostali sami, si nisem mogla privoščiti bolniške. Svobodnjakinja z s.p.-jem, z ogromnim kreditom za stanovanje v švicarskih frankih in bivšim možem brez službe. V tem času je prišlo še do krize, v medijih je šlo vse navzdol, honorarji so močno padli, kot samohranilka nisem več mogla delati toliko kot prej. Telo me je začelo močno opozarjati. Imela sem hude sinusitise, ki se kar niso hoteli pozdraviti in so dobesedno prehajali drug v drugega. Ker si nisem mogla privoščiti, da bi ostala brez zaslužka, sem skrivala, da sem bolna. Nisem se oglašala na telefon, da po glasu ne bi prepoznali, da »nisem v formi«. Kakšen petek so me tako bolele noge, da nisem mogla več hoditi. Ves čas sem bila utrujena. Potem sem se nekega jutra, Taja je bila takrat stara pet let, zbudila s hudo migreno in bolečinah v sinusih. Tako hudo je bilo, da ji nisem mogla pripraviti niti zajtrka. Takrat sem se zavedela, da potrebujem čiščenje ne samo telesa, tudi čustev. Ločitev me je zelo prizadela, saj mi je družina pomenila vse. To je bil zame popoln poraz, neuspeh na celi črti.

Kako si se izvlekla?

Ravno takrat sem lektorirala članek, ki je govoril o suhem postu, in takoj sem začutila, da je to to. Bil je močan klic telesa in duše. Dve leti in pol sem hodila na tečaje k Miri Omerzel. Življenje se mi je zelo spremenilo. Veliko balasta je šlo iz mene, ogromno uvidov se mi je zgodilo. Ne vem, kaj bi bilo z mano, ali bi bila sploh še živa, če takrat ne bi šla tja. Zelo sem hvaležna za to izkušnjo. Danes živim drugače. Čeprav bi rada še hodila na Mirine delavnice, si tega finančno ne morem več privoščiti. Kredit za stanovanje mi namreč požre skoraj vse, kar zaslužim. Sem pa v tem času začela hoditi na pilates k Tanji Želj in zdi se mi, da je prav vadba pomagala mojemu telesu, da se je postavilo nazaj v ravnovesje in ne zbolevam več. Zadnji dve leti sta me ujela le še dva prehlada, postala sem tudi močnejša, bolj osredotočena in odločnejša.

Še vedno zelo veliko delaš. Kaj vse?

Pišem kot novinarka za različne revije. To res rada počnem. Novinarstvo je moj sanjski poklic, saj lahko raziskujem in se poučim o stvareh, ki me zanimajo. Vodim tudi vadbo Jogice za mamice z dojenčki in otroke ter predavam mamicam, ki imajo dojenčke. Lektoriram tudi knjige in najrazličnejša besedila, knjige tudi urejam, sem urednica dveh rubrik v revijah, občasno sodelujem s PR-agencijami, za katere pišem besedila za razne dogodke, ki jih občasno tudi vodim. Počasi »rojevam« novo spletno stran punca.si. za katero si želim, da bo super informativna in zanimiva. Ker imam sama doma punco, točno vem, kaj ji želim predati. In prav to bo na spletni strani. Tudi razbijanje mitov o menstruaciji, spolnosti, veliko bo o odnosih do sebe, drugih, našega planeta, denarja, pa seveda še vse tiste luštne stvari, ki zanimajo manjše in večje punce. Ko bo spletna stran dobro zaživela, bom napisala tudi dve knjigi za punce, še boljši različici moje prve knjige - Saj smo punce, ki je izšla 2012 pri TZS in je že nekaj let razprodana. Ena bo namenjena mlajšim, starim od 8 do 12 let, druga malo starejšim, starim od 13 do 16 let. Želim si, da bi mi uspelo, da bi knjigi nosili letnico 2020. To se mi zdi lepa številka. Sama sem rojena 22., na isti dan, kot je bila moja babica, ki je bila zelo, zelo pomembna v mojem otroštvu. Velikokrat se sprašujem, kako je Taji, ker nima ob sebi nikogar drugega kot prezaposleno in preutrujeno mamico. Vseeno se zelo trudim, da bi ji posvetila čim več časa. Hvaležna sem telesu, da me je upočasnilo, prav zaradi izgorelosti me ima Taja zdaj več, več časa preživiva v naravi.

Poleg vsega, kar počneš, redno objavljaš tudi blog.

Žal mi ga ne uspe objavljati redno, prevečkrat mi prav zanj zmanjka časa in energije. Pisati sem ga začela, ker sem vedela, da mlade blogerke od bloganja zelo dobro živijo, in sem nujno potrebovala denar. Vendar ga do zdaj nisem znala iztržiti, tudi moje teme niso ravno tržno usmerjene. Vseeno bom nadaljevala, ker vidim, koliko ljudem pomagam z njim. Ker se v blogih res popolnoma razgaljam, ljudje vidijo, da nimajo samo oni težav v življenju. Srčno upam, da hkrati izvedo, da se da iti naprej. Da lahko napredujemo, si izboljšamo svoj svet, četudi nismo zadeli jackpota. Korak za korakom. Mi je pa blog prinesel tudi nekaj predavanj in delavnico za ustvarjalno izražanje. Želim si, da bi me prav blog in spletna stran punca.si najbolj definirala.

Čeprav še vedno ogromno delaš, ti včasih konec meseca zmanjka denarja.

Kakšen mesec se zgodi, da gre vse, kar sem zaslužila, za kredit. Moj velik problem je, da težko prosim in sprejmem pomoč, zato marsikatero noč ne morem spati, ker me skrbi, kako bom prišla skozi mesec. Hvaležna sem staršem in prijateljem – pravi prijatelji ostanejo tudi v težkih trenutkih –, ki mi priskočijo na pomoč in nama s Tajo omogočijo tudi razvajanje in vsakoletne počitnice na morju.

Kaj pa ljubezen?

Priznam, bojim se iti v novo zvezo. V vseh svojih zvezah sem reševala moškega. Rada bi se prepustila, hkrati pa se bojim, da tega ne bi zmogla ali da bi se spet zaljubila v enak tip moškega.

Petra, kaj si želiš?

Da bi lahko mirno živela, da mi ne bi bilo treba ves čas razmišljati, kdaj bom plačala račune, kdaj me bodo spet terjali iz banke za odplačilo kredita. Kolobarjenje z denarjem mi vzame toliko energije! Kar pa se tiče dela, bi bil moj idealni delovnik, če bi na teden lahko naredila od en do dva poglobljena članka ali intervju, vodila portal punca.si, zraven pa enkrat na teden imela še jogice za mamice z dojenčki in predavanja z delavnicami za najstnike. Glede osebnega življenja pa si želim, da bi Taji lahko privoščila stvari, ki so jih deležni njeni vrstniki, in seveda, da bi bili obe zdravi. Če bi v moje življenje prišla še ljubezen, bi bilo moje življenje verjetno popolno.

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.

01_Zarja_Jana_46
Zarja Jana
naslovnica 46