Razprostiramo tančice

»Priznajmo si svojo smrtnost; naj to ne bo tabu tema. Razmišljajmo o tem«

Polona Krušec
29. 10. 2019, 19.30
Deli članek:

Misel o smrti, minevanju je za večino zelo obremenjujoča. Marjeta Reberšek pa o umiranju in poslednjem odhodu govori brez zadržka. Celo še več; nagovarja nas, naj se odpremo tej temi tudi mi in jo poskušamo raziskati.

p.k.
Z Rebrškovo smo se srečali na ljubljanskih Žalah, po tem, ko je ravno prebrala poslovilni nagovor.

Občutek izgube je v naši družbi zelo boleč. Medtem ko jo nekateri razumejo kot del življenja, ki se mora zgoditi, jo drugi doživljajo kot grozo in o njej ne želijo razmišljati, še manj govoriti.

Tako ugotavlja tudi naša sogovornica, Marjeta Reberšek iz Ljubljane, ki je potem, ko je pred desetimi leti stečaj zaklenil vrata podjetja, v katerem je bila zaposlena, ostala brez službe. To je bil zanjo kar hud pretres, saj je tam, kot organizatorka izobraževanja odraslih, rada delala.

p.k.
Avtorica besedil pri stiku z družinami, ki jo prosijo za pripravo in branje poslovilnega besedila, opaža, da se družine ne pogovarjajo, kaj čutijo ob smrti, kar vidi kot problem.

Marjeta Reberšek je avtorica in bralka pogrebnih nagovorov postala potem, ko je izgubila službo kot organizatorka izobraževanja odraslih.

»A vsako slabo je za nekaj dobro. Vedela sem, da če so se zaprla vrata, se moram samo ozreti naokoli in uzreti okno, skozi katerega kukajo nove priložnosti. Takrat je bil čas, da se obrnem vase in odkrijem še druge stvari, ki jih rada počnem, in tako sem se odločila – od nekdaj sem namreč rada pisala –, da bom ustanovila lastno podjetje, v katerem bom ljudem pomagala ubesediti občutke ob različnih življenjskih priložnostih (rojstni dnevi, poroke, upokojitve …), kar seveda vključuje tudi pogrebne nagovore,« razlaga uvodoma.

BESEDE OB SLOVESU

Pravi, da je njen namen razbremeniti naročnika z namenskim izražanjem kakor tudi z besednjakom, ki ni pogost v vsakdanjem življenju. »Menim, da vsak lep, dostojen, srčen nagovor ob različnih priložnostih poveča vrednost soljudi, ki nas obkrožajo. Če izpostavim pogrebne nagovore, bi rekla, da je njihovo pripravljanje res lepo delo, saj gre za zbiranje mejnikov – vrhuncev v življenju preminulega, ki jih potem povežem v lep šopek besed. In to svojcem pomaga negovati lepe spomine. To je tisto, kar me tako napolnjuje pri tem delu,« nam pove.

p.k.
Marjeta Reberšek, ki je sicer najraje žena in mama, zelo uživa v svojem poklicu.

Sogovornica pravi, da vsak bolečino ob izgubi pokaže na svoj način, »najhuje pa je takrat, ko je sploh ne pokaže. Zato bodimo pozorni do tistih, ki so nekoga izgubili«.

Zanima nas predvsem, kako pripravlja poslovilne besede o nekom, pa tudi, kako težko je pred množico žalujočih na pogrebu pogrebni nagovor tudi prebrati. Eno je namreč spisati besedilo, z njim stopiti pred ljudi pa povsem nekaj drugega. »Včasih mi kdo reče, da opravljam turobno, celo morbidno delo, vendar ga jaz ne vidim tako črnogledo. Dandanes zaradi tega, kar počnem, tudi precej drugače sprejemam smrt. Poskušam se namreč osredotočiti na življenje! In tudi zdaj, v času dneva spomina na mrtve, bi si želela, da bi namesto o žalosti, izgubah, samoti in smrti bolj razmišljali o sreči, radosti, hvaležnosti. Ker ali ni sreča, da smo s pokojnim, ki smo ga imeli radi, živeli skupaj?! Ali morda ni sreča, da smo ga sploh poznali?! Ali nas ne tolažijo vsi lepi spomini, dejstvo, da smo z ljubimi preživeli krasen čas,« nam daje misliti s svojimi besedami.

TABU TEMA

Poudarja, naj v naslednjih dneh v ospredje postavimo tudi ljubezen. »Ta je močnejša od smrti. Naš bližnji je resda iztrgan iz naše srede, s tega fizičnega sveta, a ne more biti vzet iz našega srca in spomina. Torej naš ljubljeni živi, ni umrl, vsaj dokler nosimo spomin nanj. Pa še to bi rada sporočila vašim bralcem; naj smrt ne bo tabu tema. Priznajmo svojo smrtnost, naj to ne bo tema strahu, tema, ki se ji na daleč ogibamo. Odprimo se ji, poskušajmo jo raziskati,« nam svetuje.

Izpostavi tudi pomen žalovanja. »Vsak bolečino ob izgubi pokaže na svoj način, najhuje pa je takrat, ko je sploh ne pokaže. Zato bodimo pozorni do tistih, ki so nekoga izgubili. Poskušajmo pristopiti k njim. Nagovorimo jih. Ponudimo pomoč, oporo. Vendar ne z besedami, kot so: čas celi rane, saj imate še enega otroka, saj je bil že star. Žalujoči potrebuje stisk roke, iskren objem, morda pomoč pri hišnih opravilih.« Rebrškova tako predlaga, da človeka, ki je ravno izgubil svojca, morda povabimo na sprehod, kjer bo imel priložnost, da bo govoril, izlil svoje občutke. Predvsem pa nas opomni, da je tisto, kar žalujoči najbolj potrebuje, pogum in moč za naprej. »Morda so primernejši stavki, kot so: želim ti veliko moči, na voljo sem ti, če kaj potrebuješ.«

p.k.
Na življenje raje gleda iz pozitivne plati, tako da je zanjo kozarec vedno na pol poln in ne na pol prazen.

KAKO PRISTOPITI

Žalujoči, kot pripoveduje nadalje, potrebuje veliko razumevanja in nekoga, ki ga bo poslušal. »Čas celi rane, to drži, a ta čas mora preteči in žalujoči se mora prebiti do takrat. Zato odprimo oči in srca za osebo, ki žaluje, prisluhnimo ji ter ji pomagajmo vstati iz žalosti, predvsem pa ji dovoliti vsa čustva. Opaziti sočloveka, sploh takrat, ko mu je hudo, in se iskreno srečati z njim je največje bogastvo,« poudarja Ljubljančanka.

Reberškova pravi, da vsaka smrt nosi popotnico, nekakšno dediščino tega, kako smo s pokojnim živeli, kakšne odnose smo z njim stkali. 

Avtorica besedil pri stiku z družinami, ki jo prosijo za pripravo in branje poslovilnega besedila, opaža, da največji problem nastane, če se znotraj družine ne pogovarjajo, kaj čutijo ob smrti. »Zdravilno je, da si izmenjujejo spomine na pokojnega, predvsem vesele in radostne. Nekateri se zavijejo v svojo bolečino in je ne morejo izpustiti, morda nočejo ali ne upajo. Drugi so jezni na pokojnega, ker jih je zapustil, tretji se zavijejo v molk in se ukvarjajo s tem, kaj bi bilo lahko drugače. Nekatere mori, kako dolgo naj žalujejo, kaj bodo mislili drugi … Vendar vsaka smrt nosi popotnico, ali če hočete, dediščino tega, kako smo s pokojnim živeli, kakšne odnose smo z njim stkali. Po smrti ni mogoče več ničesar spremeniti, odpustiti, popraviti … Pokojnega ni več, mi pa moramo živeti naprej s tem, kar smo zgradili. In tega se je treba zavedati vsak dan sproti. Treba je odpuščati spet in spet in živeti znotraj resnice,« poudarja naša sogovornica.

NAJPREJ JE ŽENA IN MAMA

Marjeta Reberšek je v desetih letih napisala in prebrala že okoli 1000 nagovorov. Pravi, da ji ni težko stopiti pred žalujočo množico in prebrati besedilo. »Se me pa vseeno včasih še posebej dotaknejo pogrebi, ko je umrl kakšen otrok ali pa mlad starš. Tudi pogrebi človeka, ki je sam sebi vzel življenje, so težki,« je dejala. Sicer pa sebe dojema kot čisto preprosto osebo, ki se rada poigrava z besedami in ki verjame, da je človek posvečen ljubezni in sreči.

Na življenje poskuša gledati s pozitivne plati, tako da je zanjo kozarec vedno napol poln, in ne napol prazen. »Če je le mogoče, si nadenem rožnata očala, ker raje vidim okoli sebe dobre stvari. Kar se nam zgodi slabega, pa je treba čim prej izpustiti, če je le možno, pozabiti in najti v tem dobro.«

Je tudi mama dveh osnovnošolskih otrok. »Osrečilo me je, ko sem postala mama. Srečna sem tudi, kadar sem samo mama in žena, ko se z družino pogovarjamo in čutimo. Zadovoljna sem, da sem sledila svoji poklicanosti, se podala na lastno pot in z besedo negujem spomin na pokojnika, čeprav ni vedno lahko. Osrečuje me še tisoče stvari, ki se zgodijo vsak dan, čeprav nanje nimam vpliva, je pa odvisno od mene, ali jih opazim ali ne. Sreča je nekaj, kar je mogoče doživeti. Treba jo je poiskati, si jo ustvariti, se zanjo boriti.«