V prijavi so vključena imena načelnika Republiškega štaba Teritorialne obrambe (RŠTO) med slovensko osamosvojitveno vojno, generalmajorja Janeza Slaparja, komandanta TO Južnoprimorske pokrajine Slovenije Franca Anderliča in še treh drugih, ki naj bi bili neposredno odgovorni za izvrševanje zločinov.
Bratić trdi, da so omenjeni kršili pravice mednarodnega prava ženevske konvencije v času oboroženih spopadov, ki so trajali med 27. junijem in 7. julija 1991 na slovenskem območju med Jugoslovansko ljudsko armado (JNA) na eni strani in oboroženimi skupinami Teritorialne obrambe Slovenije na drugi strani.
V prijavi je zapisano, da je skupina pripadnikov TO Slovenije 29. junija 1991 v Škofijah v času sporazuma o prekinitvi ognja med stranema v oboroženem spopadu, sporazum prekršila in sprožila avtomatske puške v smeri petih terenskih vozil JNA.
Bratić pravi, da je Kučan, kot takratni predsednik Slovenije, izdajal ukaze vsem oboroženim enotam in bi moral biti posledično obravnavan z vsemi ostalimi balkanskimi vojnimi zločinci.
